DJ VADIM

U.S.S.R. The Art Of Listening

Ninja Tune, 2002

Ko sem prvič dobil v roke novo ploščo DJ Vadima, me je presenetila majhna, skorajda neopazna podrobnost. Nekje pod logom založbe Ninja Tune, pri kateri Andre Gurov ali Vadim Peare vztraja že skoraj celo desetletje, je zelo neopazno natisnjen citat Bernarda Shawa. V prevodu se glasi približno takole: »Nekateri ljudje vidijo stvari, kakršne so, in sprašujejo, zakaj. Drugi sanjajo o stvareh, ki jih nikoli ni bilo, in sprašujejo, zakaj ne.« Kaj lahko sklepamo iz tega majhnega detajla, ki sploh ni povezan s črno plastiko? DJ Vadim je kljub »streetwise« kolegom in stalno rastoči četi sodelavcev še vedno elitistični zvočni intelektualec, ki načrtno izkorišča babilonski kaos pouličnih zvokov in ritmov ter v strukture subtilno vpleta primerne odmerke avantgardnosti in anomalije. In v resnici je bil DJ Vadim že pred časom, ko so se na njegovih ploščah začele masovno pojavljati horde gostujočih MC-jev z obeh strani oceana, predvsem piflarski otrok, ki je delal abstraktni hip hop in ki so ga bolj kot besedila zanimali majhni nenavadni zvoki, na katere bi bili zlahka ponosni tudi skladatelji konkretne muzike. Vadim pa takrat ni citiral priljubljenih pisateljev, ampak futuristični manifest Luigija Russola, katerega odlomek se glasi takole: »Na vsak način moramo zlomiti krog čistega zvoka in osvojiti neskončno plejado zvokov hrupa.«

Seveda DJ Vadim ni nikoli postal Merzbow, kljub vsemu pa ga lahko uvrstimo med zvočne disidente. Prvi album pri založbi Ninja Tune, U.S.S.R. Repertoire - The Theory Of Verticality, je zastavil kot kolaž suhih lomljenih ritmov, škripajočih vrat in drugih terenskih posnetkov. Tradicija se je nadaljevala tudi na drugem albumu, U.S.S.R Life From The Other Side, ki pa je sledil početju pri Vadimovi založbi Jazz Fudge in na ploščo vpeljal močno zasedbo MC-jev, umetnikov govorjene besede in mojstrov scratchanja. Na koncu torej le pridemo do tretjega albuma, z imenom U.S.S.R. The Art Of Listening, ki je v marsičem podoben predhodniku, izkaže pa se lahko tudi za logično nadgradnjo in nadaljevanje. Podlage so še vedno zelo eklektične, ironične in celo kičaste. Izzivajo zagrizene hiphoperske puriste, saj si pomagajo s široko paleto vzorčenih zvokov, govorjene besede, radijskih prenosov in nasploh celo goro odpadne zvočne navlake, ki jo Vadim reže in sestavlja v studiu. Eden od komadov celo sempla poljsko jazzovsko legendo Ursulo Dudzijak. Tokrat se poleg sluzastega kiča, abstraktnega funka in debelih ritmov na plošči zrcali tudi Vadimovo delovanje pri oddaji Around The World In Eight Relays, ki nastaja pri britanskem nacionalnem radiu. Bistvo oddaje je sodelovanje etno glasbenikov iz različnih delov sveta, ki pod Vadimovim nadzorstvom posnamejo skupni komad. Prav zaradi tega so na plošči The Art Of Listening pogostejši etno zvoki, ki jih pri Vadimu doslej nismo slišali prav pogosto. Seveda je tukaj še vedno tipično gramofonsko manipuliranje, v besedilih pošten del socialne kritike, ki je morda bolj razburjala na prejšnjem albumu; zatem spet nekaj odličnih pevk in pa občasna nagnjenost k bolj junglističnim ritmom ter jamajškim reggae vokalom. Za te ima največ zaslug MC z imenom Demolition Man. Naj sklenemo, da je DJ Vadim z razširjeno ekipo spet naredil fenomenalen album, ki inteligentno druži pošteno mero intelektualizma in ulične ljudske zdrave pameti – pošteno opremljene z grafiti in s citati.

Jure Matičič