Letnik: 2003 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jure Potokar

JODY WILLIAMS

Return Of A Legend

Evidence/Statera, 2002

Naj je naslov še tako zlizan, je zgodba za njim povsem pristna. Jody Williams (rojen leta 1935) je resnično legendarni bluesovski kitarist, ki v svojem slogu ne skriva vplivov T-Bona Walkerja in B. B. Kinga, obenem pa njegovo igranje odkriva vpliv, ki ga je imel na naslednjo generacijo bluesovskih kitarskih junakov, kot sta Otis Rush in Buddy Guy. Razen tega je bil na začetku kariere, se pravi v petdesetih letih, v resnici eden bolj zaposlenih studijskih glasbenikov, ki ga je mogoče slišati v nekaterih ključnih pesmih električnega čikaškega bluesa (npr. v Who Do You Love Boja Diddleyja in v Fourty Four Howlina Wolfa). Enako aktiven je bil tudi s svojimi zasedbami, in instrumental Lucky Lou je ena njegovih značilnih pesmi.

Ko se je zanimanje za blues proti koncu šestdesetih let povsem poleglo, je Jody razočarano spoznal, da se bo moral lotiti česa drugega; več kot trideset let kitare sploh ni hotel prijeti v roke, niti ni hodil na bluesovske koncerte ali v klube. Šele leta 2000 ga je srečanje z legendarnim Robertom Lockwoodom, gotovo najstarejšim živim in še vedno nastopajočim bluesmanom, spodbudilo, da je spet vzel v roke kitaro in začel igrati.

Rezultat so bili odlično sprejeti nastopi na različnih jazzovskih festivalih in v klubih, pa seveda tudi ta plošča, ki dokazuje, da je Jody v odlični formi. Kot kitarist s prepoznavnim zvokom in slogom igranja in kot pevec. Plošča Return of a Legend sicer ne prinaša ničesar novega, zato pa navduši s polnim, prepričljivo zaigranim električnim bluesom, ki ga je morebiti še toliko bolj veselje poslušati, ker zveni izrazito retro, v slogu petdesetih let, čeprav mu ni mogoče odrekati moderne senzibilitete. Jody je na ploščo uvrstil štiri svoje najbolj znane stare skladbe, druge pa so nove, to še enkrat dokazuje, da misli Jody resno. Skupaj s štiričlansko zasedbo in štirimi gosti (med drugim orgličar in pevec Billy Boy Williams, drugi so kitaristi) je posnel ploščo, ki je gotovo eden bolj simpatičnih električnih bluesovskih izdelkov lanskega leta.

Jure Potokar