FESTIVAL V PUŠČAVI

Essakane (pri Timbuktuju), Mali, od 6. do 8. januarja 2003

Ne prvič, ampak že tretjič zapored je bil Festival v puščavi središče glasbenega sveta v prvih dneh novega leta. In tretjič zapored so ga organizirali malijski Tuaregi, ki jim je že prej pomagala skupina Lo'jo, tokrat pa tudi evropski festivali – belgijski Sfinks in nemški Africa festival - ter vrsta evropskih in afriških sponzorjev; po dveh uspešnih izvedbah so spoznali vrednost festivala in predvsem njegov namen: promoviranje tuareške kulture lokalno in globalno. To je tudi njeno prvo resnejše soočenje s profesionalnim glasbenim svetom.

Essakane leži dobrih 60 kilometrov severozahodno od Timbuktuja. Do tod ne vodi nobena cesta, a kljub temu se je med nekaj sto Tuaregi in kamelami znašla novinarska world music smetana z BBC in Andyjem Kershawom na čelu. Prišlo je tudi približno 200 obiskovalcev iz Evrope in ZDA, profesionalcev ali samo ljubiteljev dobre glasbe. Ker so Tuaregi nomadsko ljudstvo, je bil doslej nomadski tudi festival. Njegova tretja izdaja - prvič v bližini malo večjega mesta - je naletela tudi na večji odmev v Maliju, predvsem pa je udeležba in finančna injekcija iz Evrope prisilila malijsko oblast, da pokaže, da tuareška kultura - v kreativnem in organizacijskem pomenu - v Maliju kljub dolgotrajni vojni med malijsko in tuareško vojsko ni nič na obrobju, čeprav se s takšnim ravnanjem v preteklosti ne more pohvaliti.

Sicer pa je bil tuareški festival tokrat še veliko več. Prav gotovo je šlo za prvi festival, kjer so si oder enakopravno delili tako imenovani svetovni zvezdniki iz Malija, kot so Ali Farka Toure, Oumou Sangare in Afel Bocoum, ter lokalne bolj ali manj popularne tuareške in druge skupine. Med njimi seveda zdaj v Evropi in ZDA že znani Tinariwen in pri nas še neznana skupina Tartit, sploh prva tuareška skupina, ki se je pojavila na evropskih odrih.

Festival je potekal tri dni. Vsa festivalska oprema z vsem, kar spada zraven, je bila na prizorišče pripeljana. Organizatorji pa so se zavezali, da po festivalu v pesku ne sme ostati niti ena smet, ki bi spominjala na to, da se je v oazi Essakane tri dni odvijal festival s štiriintridesetimi skupinami, z vrhunskim ozvočenjem, s šotorskimi naselji, z neštetimi svečami, ki so osvetljevale prizorišče, montažnimi stranišči, prhami in jeklenimi grelci, napolnjenimi z ogljem, ki so greli obiskovalce, medtem ko se je temperatura okoli polnoči vedno bolj spuščala na deset stopinj ter se ob koncu programa, tam nekje ob dveh zjutraj, nevarno približala ničli.

Glasbeni program je potekal na dveh odrih. Popoldanski del s tradicionalnimi tuareškimi zadevami na manjšem odru pod šotorom ter večerni in nočni na velikem odru. Ob tem so se oči pasle na vragolijah, ki so jih čez dan uprizarjali Tuaregi na kamelah, ki so sicer sploh v zelo velikem številu, podnevi kar na kamelah, ponoči pa bosi ob tlečem ognju spremljali nastopajoče. V glavnem so koncerte spremljali mirno in tiho, do smeha in glasnih smejočih se vzklikov so jih pripravili le Navaho Indijanci, ki so posebej za to priložnost prišli iz ZDA in so si tako kot vsi neafriški gosti prihod, bivanje in nastop financirali sami. Med njimi je bil tudi legendarni Roger Plant - kdo bi si mislil, da bom največji hit skupine Led Zeppelin slišal ravno v afriški puščavi. Šlo je seveda za ad hoc zasedbo, v kateri sta poleg Plantovega kitarista in glasbenega producenta Lo'Jo Justina Adamsa sodelovala še dva člana Lo'Jo. Lo'Jo so bili sploh odlični, konec koncev so nastopili na festivalu, ki ga pomagajo organizirati, pri izvedbi pa so se jim pridružili različni afriški gostje, ki so pomembno vplivali na delovanje skupine v zadnjih letih.

Kljub vsem zvezdam si bomo mnogi festival zapomnili predvsem po malijski skupini Takamba, ki izjemno privlačno združuje ples in glasbo s petjem, tradicionalnimi glasbili in skoraj vedno obveznimi električnimi kitarami. Morda so nas Takamba tako prevzeli ravno zato, ker do sedaj še nismo imeli priložnosti slišati nič takega. Druge skupine, ki so izstopale, so se navezovale bodisi na delo in uspeh Tinariwen, nadobudne pevke pa bodisi na Oumou Sangare ali na mavretansko novo tradicijo, denimo izvrstna Aicha Bint Chigualy.

In kako so se odrezali afriški zvezdniki? Oumou Sangare je bila standardno dobra in nič ne kaže, da bi kvazipop kaseta, ki jo je izdala v Afriki, vplivala na kvaliteto njenih nastopov, Lobiju Traoreju je kitara malce ušla z vajeti, Afel Bocoum pa uspešno upravičuje mesto prestolonaslednika malijskega severa. Prestol namreč ostaja Aliju Farki Toureju, ki je bil - hote ali nehote - osrednja figura festivala. Prijetno okajen je plesal že na nastopu Oumou Sangare v prvem večeru, kajpada na odru, ni pa se mogel upreti niti sosedom iz mesta Gao, skupini Takambe, ki je nastopila predzadnja, tik pred njim. Škoda, ker je ravno na koncu festivala najbolj pritisnil mraz, zato so skoraj polovico koncerta vedno znova uglaševali kitare. A kljub temu je odrska prezenca Alija Farke izjemna, njegovo igranje lahkotno in učinkovito, njegova spremljevalna skupina pa na ravni tistega, kar lahko slišimo na albumih. Nekateri poznavalci Farkove glasbe so imeli pomisleke le v izbiri repertoarja in dramaturgiji, a to je bilo manj pomembno. Ali Farka Toure je prav za Festival v puščavi poljedelsko orodje zamenjal za kitaro, in zdelo se je, da se še dolgo po koncu festivala ne bosta ločila eden od drugega. Tako kot smo se mi težko ločili od Essakana, a vendarle srečni, da smo le tri ure po odigrani zadnji festivalski noti spet lahko občudovali v temi dosti bolj privlačne peščene ulice Timbuktuja, še kakšno urico kasneje pa v družbi povodnih konjev sončni vzhod na reki Niger.

Bogdan Benigar