Založba Delmark

Petdeset let

Ni resnega zbiralca bluesa in jazza, ki ne bi poznal čikaške založbe Delmark in imel vsaj prgišča njenih najbolj znanih ali najuspešnejših plošč. Za to je več kot dovolj razlogov, kajti od leta 1953 je ustanovitelj in lastnik založbe, Bob Koester, posnel in izdal ter ponatisnil množico plošč, ki so danes del bogate in razvejane tradicije tistega, kar imenujemo ameriška glasba in obsega vse od tradicionalnega bluesa in jazza do čikaškega električnega bluesa in avantgardnega jazza.

Petdesetletnica najstarejše delujoče ameriške (in s tem morda tudi svetovne) neodvisne založbe je seveda pomemben dogodek. Ne samo zaradi bogatega kataloga, ampak tudi širše. Pri Delmarku je recimo v teh desetletjih začela kariero cela vrsta danes uspešnih in pomembnih založnikov bluesa in jazza, začenši z Bruceom Iglauerjem, lastnikom založbe Alligator, Chuckom Nesso, lastnikom založbe Nessa, ki je za Delmark produciral prve projekte glasbenikov porajajoče se AACM, Jimom O'Nealom (založba Rooster in revija Living Blues), Michaelom Frankom (založba Earwig) in pokojnim Bruceom Kaplanom (založba Flying Fish). Razen tega je to založba, ki kljub pritiskom trga ni nikoli podlegla golemu diktatu profita. Vseh petdeset let je objavljala plošče z glasbo, ki je bila po Koesterjevem osebnem okusu in po okusu njegovih maloštevilnih sodelavcev, med glasbeniki pa je znan po tem, da jim pušča proste roke glede glasbe, sodelavcev in načina snemanja. Drugače povedano, pušča jim ustvarjalno svobodo, ki je temeljni pogoj za svežo, ustvarjalno in izzivalno glasbo.

Vse skupaj pa se ni začelo v Čikagu, ampak v St. Louisu, kjer se je Koester rodil. Bil je navdušen poslušalec bluesa in zgodnjega jazza, pa tudi velik zbiralec plošč, ki jih je moral večinoma izbrskati v starinarnicah ali pri operaterjih džuboksov. Zaradi zbirateljstva je začel plošče najprej menjavati in nato tudi prodajati, leta 1953 pa je enaindvajsetletni Koester, ki je svojo trgovino s ploščami preselil na vogal ulic Delmar in Oliver (od tod tudi ime), posnel tradicionalno jazzovsko zasedbo Windy City Six iz St. Louisa. Založba Delmark je začela delovati. Kmalu so zanjo snemali nekateri veliki mojstri bluesa, ki jih je Koester odkril v St. Louisu, med drugimi Speckled Red, Big Joe Williams in J. D. Short, in založba si je v glasbeni industriji kmalu pridobila priznanje in ugled.

Toda ko je že kazalo, da je uspela, jo je čez noč opuščena proizvodnja 10-palčnih plošč skoraj pokopala. Koester jo je rešil tako, da je pri distributerjih poceni odkupoval opuščen format plošč in ga prodajal po običajni ceni. »Spoznal sem,« je povedal v nekem intervjuju, »da tisto, kar uniči založbo, prinese dobiček distributerju. Na ta način sem v poldrugem letu uspel izdati štiri long playe in odplačati večino dolgov.«

Zaradi lastnih izkušenj je Koester razumel vrednost glasbe, ki je bila posneta, ni pa doživela izida oziroma je bila razprodana. Z bogato razvejanimi zvezami je uspel pridobiti nekaj zelo pomembnih mastrov in nato katalogov propadlih založb, kot so United, Apollo in Regal, kasneje pa tudi Paramounta, zaradi katerega se je konec petdesetih let tudi preselil v Čikago. Tako je prišel do posnetkov Muddyja Watersa, Jimmyja Reeda, Littla Walterja, Jimmyja Rogersa in Magica Sama, pa tudi Ma Rainey, Blinda Lemona Jeffersona in Louisa Doddsa.

Koester je znal na ploščah ujeti samo bistvo glasbenikov, ker je imel njihovo glasbo rad in je ni želel spreminjati. Nekaj časa je slovel kot pravi vodnik po čikaških glasbenih klubih, ki jih ljudje iz drugih koncev ZDA in Evrope sploh niso poznali. Tako je nastala tudi najbolje prodajana plošča založbe Delmark vseh časov, sloviti Hoodoo Man Blues orgličarja Juniorja Wellsa in kitarista Buddyja Guya.

Skoraj odveč se zdi dodajati, da je pri založbi Delmark v teh petdesetih letih našla vsaj začasno zatočišče množica najbolj znanih bluesovskih glasbenikov (npr. Jimmy Dawkins, Luther Allison, Otis Rush, Sleepy John Estes in J. B. Hutto), prav tako pa tudi plejada mojstrov jazza, kot so Coleman Hawkins, Bud Powell, George Lewis, Sun Ra, Sonny Stitt, Muhal Richard Abrams, Illinois Jaquet, Jimmy Forrest, Dinah Washington in Roscoe Mitchell. Posebno pomembno je dejstvo, da je Delmark v bistvu založba, ki izhaja iz tradicije, bodisi bluesovske bodisi jazzovske, vendar ni nikoli togo vztrajala pri tem, ampak je vedno sprejemala nove izzive. Zato pri njej še danes izhajajo plošče večine čikaških sodobnih bluesovskih glasbenikov (npr. Johnnyja B. Moora, Littla Arthurja Duncana in Willija Kenta), pa tudi nekaterih najbolj avantgardnih jazzistov današnjega časa, na primer Anthonyja Braxtona in Kena Vandermarka.

Posebej velja opozoriti, da je Delmark ob petdesetletnici pripravila vrsto plošč, ki opozarjajo na jubilej in prinašajo različne preglede bogatega kataloga. Najprej velja opozoriti na dvojni plošči Blues In Jazz, ki najlepše prikažeta raznovrstnost glasbenikov in stilov znotraj temeljnih oznak, in kaj vse je na voljo tistim, ki želijo posamezne glasbenike podrobneje spoznati. Če plošči kupite skupaj, dobite zraven še DVD ploščo, na kateri je kolaž nekaterih najnovejših snemanj založbe Delmark in kratek zgodovinski pregled njenih dejavnosti. Vse leto pa izhajajo tudi plošče, ki opozarjajo na različne žanre bluesa in jazza, zastopane v katalogu založbe Delmark. Na primer plošča west coast jazza, kakor ga izvaja zasedba Bay City Jazz Band, pa projekt trobentača Malachija Thompsona z zasedbo Africa Brass, ki izvaja zanimivo mešanico ritem in bluesa in jazza, kot gosta pa recimo sodelujeta tudi pihalca Gary Bartz in Billy Harper. Z bluesovske plati kataloga velja posebej opozoriti na odlično novo ploščo kitarista in pevca Johnnyja B. Moora in na zares fantastično kompilacijo West Side Chicago Blues (Otis Rush, Magic Sam, Jimmy Dawkins in Tail Dragger), ki na najlepši način pokaže, kaj je bistvo čikaškega bluesa, s tem pa tudi založbe Delmark, ki ji ob rojstnem dnevu seveda želimo vsaj še enkrat toliko let.

Jure Potokar