Zakulisja glasbenih odrov (6. del)

V dialogu o Feldenkraisovi metodi

»Če hočeš uglašeno igrati, moraš biti uglašen sam s sabo.«

Steven Duke

Glasbeniki, plesalci, igralci in tudi atleti večkrat spoznajo, da morajo nekaj storiti zase, če hočejo, da bodo lahko premostili težave in uspešneje opravljali delo. Tega se največkrat začnejo zavedati, ko nastopi bolečina, in mnogi se v takih trenutkih zatečejo tudi k učiteljem Feldenkraisove metode. V Feldenkraisovih delavnicah ne zdravijo, zato pa učitelji učence učijo vzpostavljati dialog s samim sabo, z lastnim telesom in umom, posledica tega so lahko tudi ozdravitve, prenehanje bolečin in večja učinkovitost pri delu in ustvarjanju.

Avtor metode je Žid Moshé Feldenkrais, ki se je rodil leta 1904 v Rusiji. Obdarjen je bil z mnogimi darovi – z neverjetno radovednostjo, inteligenco in s svobodnim značajem. Postal je fizik ter inženir, v tridesetih letih je celo doktoriral iz nuklearne fizike na Sorbonni; bil je tudi atlet in se je ukvarjal z judom. Njegova metoda je pravzaprav nastala kot odziv na njegove lastne težave s poškodbami kolena. Ko je izvedel, da bi operacija lahko le delno pomagala, se je lotil preučevanja samega sebe, človeške narave, karakterja in njegove svobode izražanja. Posebej se je začel zanimati za nevrološko fiziologijo in gibanje ter razvijal svojo metodo tako, da je odkrival, kako se naučimo gibov in kako jih uporabljamo. Ugotovil je, da je gib povezava med mislijo in akcijo. Pomembna nista le začetek (misel) in konec (akcija), temveč vse vmesne postaje na tej poti. Ko je tako izvajal počasne gibe, je ugotovil, da so mnogi gibi, ki jih uporabljamo, neustrezni, hkrati pa za majhen učinek porabimo vse preveč energije. To se v telesu nabira v obliki blokad – stiskanju določenih mišic in sklepov. S tem se oddaljujemo od integralnega funkcioniranja telesa – njegovega ravnotežja. Prav zato slej ko prej nastopi bolečina, toda ponavadi ne ravno tam, kjer je telo v resnici napeto. Del telesa, ki je napet, ne funkcionira dobro, zato je neki drug del telesa toliko bolj obremenjen, saj mora prevzeti tudi funkcijo blokiranega dela.

Poučevanje Feldenkraisove metode poteka na dva načina: individualni pouk se imenuje povezovanje funkcij, skupinsko delo pa z gibanjem do ovédenja. Pri obeh načinih se izvajajo počasni gibi, s katerimi učenec spoznava telo in se uči sproščati njegove blokade.

Izraelec Ilan Lev je eden izmed učiteljev Feldenkraisove metode, ki ima precej izkušenj s težavami glasbenikov. Že nekaj let se za nekaj dni v letu ustavi tudi v Sloveniji, kjer izvaja individualni način metode (ne le z glasbeniki). Feldenkraisova metoda določa njegov način življenja že kakšnih dvajset let, zato se je zanimivo ustaviti ob mislih, s katerimi je v pogovoru izrazil svoj odnos do metode in izkušnje z njo:

»Feldenkraisova metoda je stara komaj petdeset let, to je zelo malo v primerjavi z zgodovino človeštva in kultur, ki so ustvarile metode, kot so bioenergija, tai či, či gong in podobno. Vse te metode so neka pot do odkrivanja življenja, a vsaka od njih ima drugo okno, skozi katero gleda na življenje. Ni važno, katero okno izberemo zase, važno je, da je za nas najboljše. Potem si ga po svoje prilagodimo in gojimo kot rožo. Pri tem ustvarjamo neskončen dialog med sabo in življenjem ter s tem dajemo življenju radost, vsebino ter srečo, zaradi katere je vredno živeti.«

Kaj vas je pritegnilo k odkrivanju te metode?

Veliko sem se ukvarjal z gimnastiko in tudi plesal, a kasneje sem kot ekonomist postal vodja podjetja. Delo z ljudmi je bilo zelo površinsko, temeljilo je predvsem na telefonskih pogovorih in sčasoma mi je postalo dolgčas. Pogrešal sem več telesne aktivnosti in pristnega stika z ljudmi. V tistem času mi je umrl sin, ki se je ponesrečil kot vojaški pilot. Potreboval sem nadomestilo za vse to, našel sem ga v Feldenkraisu. Prav zato sem se odločil, da opravim štiriletni tečaj.

Ali študij traja tako dolgo?

Navidezno bi bodoči učitelji Feldenkraisove metode tečaj res lahko prej opravili. Vendar to metodo odkrivaš korak za korakom, kajti v njej z ljudmi vzpostavljaš dialog, dialoga pa se lahko naučiš le iz dialoga samega.

Kaj je glavno vodilo te metode?

Bistvo te metode je povezava telesa in uma – um daje navodila telesu. Zato je vedno zelo važna ideja, da lahko z njo kaj naredimo. Pravijo, da uporabljamo približno 10 % naših možganov – a kdo pravzaprav pozna vseh 100 %? Morda namesto 10 % uporabljamo celo manj kot 10 promilov?! Tisti trenutek, ko pride na svet, ima otrok v sebi vse sposobnosti, ki jih lahko razvija. Če mora dihati zato, da preživi, potem začne dihati – ali pa začne jesti pri materi, če mora pri njej dobiti hrano. Dojenček torej začenja iskati rešitve, sredstva, s pomočjo katerih lahko fizično preživi. Napredek je zelo ekonomičen in niti ne spoznamo vseh sposobnosti, ki bi nam lahko kaj koristile. Razvijemo glavna sredstva – dojenčki odkrijejo, kako jesti, kako ujeti in odvreči stvari, kako se v postelji premakniti na drugo stran, kako vstati, kako poriniti ali povleči, kako ubežati in kako loviti. Ves ta čas si otrok v glavi ustvarja sistem. V trenutku, ko mu po vrsti neuspelih poskusov končno nekaj uspe, shrani to informacijo v računalniku, ki je v njegovi glavi. Informacija je pripravljena, da se aktivira takrat, ko bo spet potrebno. Tako nastaja slovar za življenje. Nahaja se v malih možganih, kjer je glavno skladišče zapisov naših DNA. Te informacije so nastajale v davnih časih in se prenašajo v današnji čas; vsakokrat, ko moramo opraviti neko fizično ali mentalno akcijo, se zatečemo k temu slovarju. V tem slovarju je veliko vzorcev, in vzorci so kot besede. Ko imamo besede, lahko iz njih gradimo stavke, iz stavkov pa nastaja zgodba. Lahko poveš zgodbo za zgodbo – ali pa jih povežeš več skupaj in deliš z drugimi ljudmi, kar prinaša nova izkustva in informacije. Toda še vedno vse skupaj temelji na zelo enostavnih informacijah, shranjenih v malih možganih, v naši podzavesti. Sredstva malih možganov so občutki, ne logika. Vsi ti modeli temeljijo na sredstvih, ki so se razvila do okrog četrtega leta starosti. Vendar je Feldenkrais ugotovil, da je možno te vzorce razvijati in dopolnjevati tudi po tej starosti.

Podobno je z maternim jezikom, ki se nam odtisne naravnost v male možgane – v nasprotju z drugimi jeziki, ki se jih učimo s »transformatorjem«, ki ga ustvarimo v logičnem delu možganov. Tako se tudi učimo igrati glasbilo: s kombinacijami, ki smo jih ustvarili z logiko, ki pa niso vedno najbolj uspešne. Kar naprej ustvarjamo kompromis med uspešnimi in neuspešnimi kombinacijami, zato začnemo ustvarjati ceno, za katero moramo slej ko prej plačati: pojavi se bolečina in stvari, v katere si vse bolj ujet. Zanimivo je, kako se otroci z lahkoto učijo glasbila; pomembno je, da jim pustimo najti njihov lastni način, saj so takrat najbližje temeljnemu slovarju v malih možganih. Toda ko so stari 16, 18 ali 20 let in ko jih kar naprej testiramo, se soočajo s strahom in s temnimi stranmi sposobnosti; ker se zbojijo zank, ki jih čakajo na poti, začnejo zgubljati, goljufati same sebe ali pa se izogibajo stvari, ki morajo biti narejene. In potem se začenjajo nabirati težave – dokler enkrat ne poči. Veliko glasbenikov pride do te točke.

Kakšne so njihove običajne težave?

Največ se pritožujejo nad bolečinami v rokah in ramenih ali v zgornjem delu hrbtenice, včasih tudi v spodnjem. Včasih se nekateri pritožujejo tudi nad koleni ali bolečinami v zgornjem delu vratu; včasih to ni bolečina, temveč se nenadoma zgodi, da sredi igranja ne vedo, kaj sledi. Trčijo ob temo, kjer so stvari pomešane na fizični in mentalni ravni.

Ali so depresivni, na robu živčnega zloma?

Ja. Začne se kot način, s katerim se um skuša zavarovati, ko se sooča s strahovi: ko prvič zadenejo ob oviro, najdejo neko rešitev in ob drugi oviri spet nekako zvozijo. Tako ustvarjajo kombinacijo za kombinacijo, s katerimi si nekako pomagajo prebijati se skozi težave. Toda v bistvu si ustvarjajo velik labirint in v nekem trenutku pridejo do točke, ko um ne zdrži več. V tem trenutku nastopi velik strah in vse se poruši – um postavi zid in reče: »Ustavi stroj!«

Ali se ljudje zavedajo, kako ob vsem tem napačno dihajo?

V glavnem ne. Dihanje je najbolj delikatna funkcija našega telesa. Brez dihanja telo, mišice ne morejo funkcionirati. Če jim daš majhno količino kisika, je dovolj za njihovo funkcioniranje, a ne za dolgo in pravilno. Tako se ustavijo v zanki, postanejo napete in se skrčijo, ob tem pa nastopi bolečina. Zaradi tega je celotno naše telo vse bolj skrčeno. Ni važno, koliko fizičnih vaj delamo, skrčeno telo se zdi kot brezizhodno.

Ali Feldenkraisovi učitelji lahko prekinejo te napačne vzorce?

Ne, lahko pa pomagamo prebiti se skozi te vzorce in pokazati umu, kaj se v resnici dogaja v telesu; to dosežemo s premikanjem telesa. Ob vsakem srečanju telesa z drugim telesom se skušamo zaščititi, zato v Feldenkraisovi metodi uporabljamo majhne in počasne gibe v vse smeri, ki so zelo nežni in prijetni. Ti gibi so premikanje inteligentnih moči, ki včrtajo novo in boljše tako, da najprej odkrijejo fizične in vedenjske ovire in potem osvetlijo možnosti, ki jih možgani prej niso uporabljali. Ta pot je lahko kratka ali dolga – odvisno od ljudi, ki so vanjo vključeni, in dialoga med njimi. To je zelo razburljivo in obrodi sadove – neverjetno, kako velike.

Se pogovarjate z učencem, da laže premaga strahove?

Včasih smo mislili, da je zdravnik učitelj, vodnik. Predstavljali smo si ga kot nekoga, ki reče: »To ni dobro. Prvič, narediti morate to, drugič, storiti morate ono, tretjič, četrtič ...« In tako se ustvarjajo blokade. Tega ne more nihče reči, kajti modeli so preveč delikatni. Naj bo še tako velik učitelj, tudi on ima svoje težave in zagotovo ne more reševati težav nekoga drugega. Spremembe se gradijo na osnovi dialoga, ne na osnovi diagnoze. Namesto tega obogatimo slovar možnosti, vgradimo več vzorcev, da um bolje ve, kaj se dogaja v telesu. Kajti niti um ne ve najbolje, kaj se dogaja v našem telesu. Kaj se, na primer, dogaja z našimi nogami? Ljudje jih namreč sploh ne znajo uporabljati, zato noge postanejo nekaj, kar jih začne motiti. Um se niti ne zaveda, kaj se dogaja v naših nogah in stopalih; posebej v stopalih, ki jih imamo skrite v čevljih in zanje niti ne vemo, če so prijetnega vonja. Na Feldenkraisovih lekcijah se ljudje prvič začnejo zavedati svojih stopal ali kakšnega drugega dela telesa.

Česa se najbolj zavedo glasbeniki?

Prva stvar je, da se lahko znebijo bolečin in spet lahko začnejo igrati in pri tem uživajo. Nekoč je prišla k meni mlada, tehnično zelo dobro podkovana pianistka. Povedala mi je, da je zanjo vsak koncert kot kazen, saj se ji vse od začetka kopičijo napetosti, ki se potem stopnjujejo v bolečine. Komaj je dočakala vsak konec recitala in na koncu je bila hvaležna bogu, da je preživela. Bila je vsa nesrečna in po koncu vsakega koncerta je bežala proč od ljudi. Po nekaj srečanjih z mano so bolečine minile in kasneje mi je telefonirala, da je iz recitala v recital boljša. Na koncu vsakega recitala zdaj komaj čaka, kdaj bo lahko spet igrala.

Ali je pri tem, ko je sprejela nove gibe, premostila tudi strahove in zdaj lahko igra brez treme?

Ni jih sprejela, ustvarila je več in boljša sredstva, s katerimi najde prave odgovore za svoje potrebe. Zdaj je sposobna tega, da med igranjem ne misli na druge težave. Namesto da bi mislila na glasbo, na tekst in na glasbeni izraz, se je prej ubadala z drugimi težavami. Bila je instrument, toda instrument je bil bolan. Ne le umetniki, tudi običajni ljudje so večkrat po tem, ko smo ustvarili pravi dialog, prišli k meni in rekli, da me ne potrebujejo več. To me je zelo razveselilo. Povedali so mi tudi, da se že bolje počutijo kot prej in da se njihove sposobnosti še bolj razvijajo. Tako je k meni prišel tudi dirigent iz Amerike. Ko je snemal z orkestrom, se mu je zgodil zdrs diska v spodnjem delu vratu. Sredi dirigiranja ga je močno zabolelo in ni mogel več premakniti vratu. Peljali so ga k strokovnjaku, ki je eden izmed najboljših kirurgov s tega področja. Ta mu je rekel, da mora takoj na operacijo, kajti situacija je bila zelo nevarna. Toda dirigent je rekel, da bo najprej premislil. Profesor mu je rekel: »Vem, ker ste umetnik. Šli boste domov in telefonirali vsem prijateljem in po vseh teh telefonih se boste ponovno vrnili k meni – če le ne bo prepozno. Toda to je vaša odločitev, zato vas prosim, da prevzamete vso odgovornost za vaše življenje.« Tako je dirigent odšel domov, telefoniral prijateljem in prišel do mene v Izraelu. Takrat ni mogel ne stati, ne hoditi, ne ležati. Poškodba je bila zelo resna. Tako sem začel pacienta čisto narahlo premikati.

Ste začeli pri vratu?

Ne, ne, nikakor! Začela sva na čisto drugem koncu telesa, samo da nisva bila na področju nevarnosti. Po šestih zdravljenjih dan za dnem se je njegovo stanje čisto popravilo in lahko je odšel nazaj v Ameriko k svojemu zdravniku. Ko je ta pregledal izvide, se ni mogel načuditi, kakšen čudež se je zgodil. Dirigent pa je rekel: »Ne poznam čudeža, poznam pa ime tistega, ki me je pozdravil.« Leto kasneje me je poklical in mi rekel, da se dobro počuti in da dirigira celo bolje kot prej. Neverjetno je, kako se stvari lahko izboljšajo. Navajeni smo tega, da potrebujemo veliko napora za malo uspeha, a v resnici zmoremo veliko več.

(Prihodnjič: o Aleksandrovi tehniki)

Damjana Zupan

Steven Duke, profesor saksofona na Northern Illinois University, je leta 1989 razvil prvi tečaj v Ameriki, pri katerem se Feldenkraisove metode učijo glasbeniki. V članku Uporaba Feldenkraisove metode pri učenju, kako nastopati (http://www3.niu.edu/~u40srd1/appl_feld.html) navaja primer študenta, ki je nekaj tednov pred zaključnim recitalom doživel popoln polom pri igranju, zanj pa je krivil svoje glasbilo. S. Duke se je zavedal, da instrument ni kriv, temveč da je težaven »instrument«, ki igra saksofon. V kratkem času nista mogla začeti ponovno obnavljati tehnike, ki sta jo s študentom utrjevala zadnji dve leti, zato se je zatekel k Feldenkraisovi metodi, in to k načinu, ki je značilen za skupinski pouk:

»Za trenutek odloži glasbilo in lezi na tla. Prosim, sezuj čevlje in snemi očala. Zavedaj se, kako ležiš na tleh. Kako počiva na tleh tvoja leva noga ... tvoj levi gleženj, tvoja leva meča, levo stegno in bok? Kakšna je razdalja med spodnjim delom tvojega kolena in tlemi? Kako se tvoja leva noga dotika tal v primerjavi z desno nogo? Kako tvoja zadnjica počiva na tleh? Kakšna je razdalja med tvojim hrbtom in tlemi? Na katerem delu hrbta začenjaš čutiti tla? Kako pritiska tvoja leva lopatica na tla v primerjavi z desno lopatico? Ali nekateri deli obeh lopatic pritiskajo bolj ob tla kot drugi? Kaj pa tvoja roka? Ali se dotika tal zgornji ali spodnji del tvojih dlani? So tvoji komolci skrčeni ali so zravnani? Kaj pa tvoj vrat? Ali se tvoj vrat dotika tal? Kakšna je razdalja med tvojim vratom in tlemi? Na katerem delu glave čutiš stik s tlemi? Bolj na levem ali desnem delu? Je tvoj nos usmerjen levo ali desno? Stran od tvojih stopal ali proti tvojim stopalom?«

To je bil sicer samo del lekcije, v kateri je moral študent tudi premikati glavo, kolena, stopala in vse telo – najprej leže, potem še v hoji; ves ta čas se je moral ob posameznih delih telesa zavedati tudi telesa kot celote. Na koncu je zaigral na svoje glasbilo in bil ves začuden nad učiteljem in sabo, ker so njegove fraze nenadoma tako lepo zazvenele ...

Viri:

http://www.feldenkrais.com/rubinint.html

http://www3.niu.edu/~u40srd1/appl_feld.html http://www.napanet.net/~pthmag/archives/feldart.htm http://www.feldenkrais.co.uk/articles/Nico-conran.htm

http://alanfraser.faithweb.com/cgi-bin/framed/2756/apndix2.htm

http://www.niu.edu/music/people/bios/sduke.shtml

Triebel-Thome, Anna. Feldenkrais. Gib – pot k sebi. Uvod v metodo. Domus, Ljubljana, 1997.