Festival Manca

Nica, Francija, od 30. 10. do 8. 11. 2003

Med današnjimi festivali sodobne glasbe je malo takšnih, ki jim je uspelo obstati kot resnično kreativne in odprte umetniške manifestacije. Takšni festivali (poučen primer je tudi zagrebški Biennale) so se prelevili v žarišča »institucionalizirane avantgarde«, to je že samo po sebi absurdno in tudi kontradiktorno. Zdi se, da Festivala Manca v Nici ni doletela ta usoda, saj zahvaljujoč kompetentnosti odgovornih za organizacijo in oblikovanje programa deluje kot resnično prizorišče srečanja in predstavitve del različnih glasb našega časa. Festival Manca ima za seboj že skoraj četrt stoletja obstoja. Letos med 30. oktobrom in 8. novembrom je potekala njegova 24. izdaja, ki je ponudila ducat programov, nekatere tudi z eksperimentalno vsebino. Festival je v bistvu eden od projektov Nacionalnega centra za glasbeno raziskovanje (CIRM) iz Nice, njuno medsebojno odvisnost in najožje sodelovanje pa potrjuje tudi dejstvo, da je skladatelj François Paris ravnatelj obeh institucij.

CIRM, ki so ga ustanovili leta 1968, je dandanes eden od štirih takšnih glasbenih centrov v Franciji. Njegova temeljna naloga je promoviranje sodobnega glasbenega ustvarjanja, in v ta namen deluje na več področjih. Podpira skladatelje, tako da jim omogoča delo v dobro opremljenih studiih, ukvarja se z raziskovanjem novih tehnologij, odprt je za najbolj široko zastavljene projekte glasbenega izobraževanja, poleg tega tudi promovira in distribuira nova glasbena dela na nacionalni in mednarodni ravni.

Najpomembnejši projekt CIRMA na področju predstavljanja glasbenih del je prav Festival Manca, manifestacija z regionalnim značajem, a z mednarodnim pomenom, ki enkrat na leto predstavi dosežke sodobne glasbene produkcije od »klasikov« do mlajših avtorjev eksperimentalne, elektronske ali kakšne druge glasbe.

Izhajajoč iz neomajnega prepričanja, da je sodobna glasba enako komunikativna kot tradicionalna, direktor CIRMA François Paris zelo poudarja kakovost predstavljenih del in izvedb, v tem vidi pomemben segment njihove komunikativnosti. Komunikacija z občinstvom je možna le, če je občinstvo radovedno in kaže zanimanje. Sodeč po reakcijah obiskovalcev na nekaterih festivalskih koncertih, takšnega občinstva v Nici ne primanjkuje. Kot se je izkazalo, so njegovo zanimanje še zlasti vzpodbudile najnovejše stvaritve mladih avtorjev. Na koncertu francoskega ansambla Court-Circuit v gledališču Francis Gag je najbolj navdušen sprejem doživela praizvedba skladbe Digital za kontrabas, tolkala in elektroniko, delo mladega in zelo nadarjenega Francka Bedrossiana. Bedrossian glasbeno izobrazbo delno dolguje pariškemu IRCAMU, omenjeno delo pa je ustvaril v Cirmovem studiu v Nici skupaj z glasbenim producentom Robinom Meierjem. Digital je energetsko močna, pretočna, ritmično navdihnjena skladba, ustvarjena s pretanjenim občutkom za amalgam instrumentalnega in elektronskega zvoka. K njenemu velikemu uspehu so nedvomno prispevali izredni interpreti: kontrabasist Didier Meu in tolkalec Jean Geoffroy. Poleg Bedrossianove praizvedbe je na tem koncertu pritegnila pozornost tudi skladba Kottos Iannisa Xenakisa. Čeprav je to delo nastalo že leta 1977, je enako zanimivo tudi danes kot pričevanje o izjemni moči umetniškega izraza in velikanske ustvarjalne energije enega najbolj vznemirljivih skladateljev 20. stoletja. Sicer pa je bil Xenakis, kot priznan klasik nove glasbe, v programu letošnjega festivala zastopan z več deli, med drugim s skladbo Jonchaies (prav tako napisano leta 1977), ki so jo izvedli na svečanem otvoritvenem koncertu v mestnem opernem gledališču. Idejna rdeča nit programa je bila orkestralna glasba skladateljev, katerih partiture so neposredno ali posredno nastale pod vplivom novih tehnologij in elektronskega vira zvokov. Ob Xenakisu so izvedli tudi že klasično Amériques Edgarja Vareseja (iz leta 1929!) ter praizvedli koncert za violončelo in orkester Arc-en-cello Iva Maleca, danes bolj francoskega kot hrvaškega skladatelja. Malec že kakih štirideset let ustvarja v francoskem kulturnem okolju; v hrvaškem glasbenem miljéju zavzema pozicijo izoliranega avtorja ter »gastarbajterja« na stalnem delu v tujini.

Najnovejša Malecova stvaritev, napisana izredno zahtevno za solista, je terjala popolno koncentracijo maksimalno angažiranega, izrednega Philippa Mullerja, ki je svoj težki part ob pomoči Filharmonije iz Nice pod vodstvom Pascala Rophéja odigral z lahkoto suverenega virtuoza.

Festival Manca bo naslednje leto doživel jubilejno 25. izdajo, nemara v enakem razpoloženju elegantne sproščenosti in prijateljskega sodelovanja, ki je tako značilno za mediteransko ozračje Nice in celotne regije. S tradicijo enega najstarejših francoskih festivalov sodobne glasbe, z resnično odprtostjo, kreativnostjo ter tudi z ostrino kriterijev, ima Festival Manca vse možnosti, da se še naprej razvija kot umetniška glasbena manifestacija, ki »prispeva k iskanju predlogov za razmišljanje in iskanju odgovorov, ne da bi vsiljevala že pripravljene rešitve«.

Bosiljka Kempf

Prevod: Mario Batelić