Ambrož Bajec Lapajne in Abigail Richards

Življenje v tujini ti odpre oči

Oktobra sta v ciklusu Mladi mladim Glasbene mladine ljubljanske uspešno nastopila slovenski tenorist Ambrož Bajec Lapajne in angleška pianistka Abigail Richards. Ker oba študirata na glasbenem konservatoriju v Amsterdamu, nas je zanimalo, kako poteka študij v tujini in zakaj se mlad umetnik odloči prav za življenje daleč od doma.

Kako se najdeta slovenski pevec in angleška pianistka?

Ambrož: Za amsterdamski konservatorij je značilno, da študentje med seboj zelo dobro sodelujejo. Združujemo se v različne komorne skupine in sodelujemo pri različnih projektih. Poleg tega je pomembno, da je na konservatoriju 70 odstotkov vseh študentov tujcev. Z Abigail sva se spoznala po naključju, družila sva se v istem krogu ljudi, nato pa postala dobra prijatelja.

Torej ti ona ni bila dodeljena? Imate na šoli dodeljenega pianista?

Ambrož: Poleg pianista, ki je moj profesor, moj korepetitor, s katerim delam enkrat na teden, so nam za samospev dodeljeni študentje drugega letnika dodiplomskega študija klavirja. Z njimi delamo repertoar, ki ga zahteva predmet. Drugače pa je vse prepuščeno lastni iniciativi. To je tisto, kar je v tujini zelo pomembno. Študentje se morajo sami znajti, sami sestavljati ansamble, tako sodelujejo, se združujejo, koncertirajo in bogatijo svoje znanje. Med študijem si tako ustvariš tudi veliko mrežo poznanstev. Bolj z njimi sodeluješ, več imaš možnosti za sodelovanje z njimi tudi potem, ko si pripuščen v kruti svet glasbe.

Abie, zakaj si izbrala Nizozemsko?

Abigail: Izbrala sem jo predvsem zato, ker sem se morala kot glasbenica umakniti iz Anglije. Ne zato, ker bi bilo z njo kaj narobe, temveč zato, ker sem vedela, da se moram izpopolnjevati, napredovati, spremeniti glasbene nazore, spoznati nove ljudi in biti tam, kjer so vplivi in poustvarjanje glasbe povsem drugačni. Ni bilo toliko pomembno, v katero državo grem, temveč bolj, da nekam grem. Nizozemska se je vedno ponašala z visoko glasbeno kulturo. Zanimali so me komorna glasba, spremljanje, sodobna glasba – in vse to je na Nizozemskem zelo razvito. Predvsem v Amsterdamu je izobraževanje na teh področjih zelo močna postavka.

Tam si spoznala Slovenca Ambroža in zdaj si nastopila v Sloveniji.

Abigail: Da, zelo vznemirljivo in nekako po sreči. Če bi me v Angliji vprašali, kakšne so možnosti, da srečam Slovenca in pridem koncertirat v Slovenijo ... O tem nisem niti sanjala, vendar je to ena najboljših stvari, ki so se mi lahko zgodile.

In kakšen je tvoj vtis o koncertu in slovenskih poslušalcih?

Abigail: Zelo lepo so naju sprejeli. Med nastopom sva oba čutila povezavo z občinstvom v dvorani in sva bila ponosna na to, kar delava. Občinstvo se je odzivalo. To je največja nagrada, ki sva jo smela pričakovati.

Kako je potekalo vajino skupno delo?

Abigail: Ko s kom ustvarjaš, klikne ali pa ne. Veliko tveganje je delati z novim glasbenikom, še posebej, če je tvoj prijatelj. Po eni strani sem bila navdušena, po drugi pa negotova, saj človek nikoli ne ve, kako se bo končalo. Mislim pa, da so najini cilji in ideje zelo podobni, tako da sva na isti valovni dolžini, zato so bile tudi vaje veliko lažje. Govorim o zaupanju v osebo, s katero delam, o tem, da si lahko vzamem prostor, svobodo; da bo sodelavec naredil to, kar pričakujem, in seveda nasprotno. To je končni cilj, ki ga želim doseči z glasbo.

Ambrož, ali lahko Abiejino igranje primerjaš s čimerkoli v Sloveniji? Ali so njeni pristopi drugačni?

Ambrož: Ko greš v Sloveniji na recital, je percepcija še vedno takšna: tu je pevec solist, pianist pa je nekdo, ki spremlja, ki je v ozadju. Na Nizozemskem in tudi v Angliji je tak par, ki nastopa, duo. Abigail z bogato izkušnjo komornega muziciranja razume, kakšna je njena vloga, ne tekmuje z mano in ne postavlja klavirja v prvi plan, temveč ustvarjava glasbo skupaj. Na odru sva eno. Pri nas v bistvu nimamo tradicije pevskega recitala. Poglejte samo koncertno ponudbo. Tudi občinstva za to zvrst ni. Ena redkih pianistk, ki se je temu približala, je Nataša Valant.

V čem se spremljanje pevca razlikuje od spremljanja trobentača?

Abigail: Ko spremljam instrumentalista, je moj pristop drugačen kot pri spremljanju pevca. Pevci se ne razvijejo tako kmalu. Že kot otrok sem delala z violinisti, s čelisti. To postane naraven del glasbe, ki jo ustvarjaš. Pri pevcih pa moraš upoštevati veliko drugih elementov. Največja novost je seveda besedilo, saj se moraš zavedati njegovega pomena. Zagotoviti moram torej ozadje in podporo pevcu. Zavedati se moram vsega, kar počne, in biti ravno prav navzoča, da glasba govori. Da se pevec ne izgubi.

Kakšne so tvoje preference v glasbi, jih sploh imaš?

Abigail: Tole bo zvenelo precej umetniško, vendar si želim igrati glasbo, ki se pogovarja z mano in v kateri uživam – karkoli in od koderkoli. Želim interpretirati glasbo, ki je z mano povezana in jo čutim. Če sama ne morem prepričati sebe, kako bom prepričala tiste, ki me poslušajo? Zame je najpomembnejše, da igram glasbo, ki jo imam rada.

Mogoče bi bilo zanimivo povedati, kako sploh poteka študij na konservatoriju?

Ambrož: Zelo zanimivo je bilo, da sem v prvih treh mesecih študija na Nizozemskem naštudiral približno toliko repertoarja kot v štirih letih šolanja na SGBŠ. To je mogoče razumljivo, ker je pač študij visokošolski. Veliko sem se ukvarjal tudi s staro glasbo, z romantiko in s sodobno glasbo. Na koncu leta pa mi je profesor rekel: »Letos sva se osredotočala na tehniko in sva zanemarila program!« To je bilo meni popolnoma nerazumljivo. Bistvena razlika je v tem, da te na Nizozemskem šolajo za pevca, v Sloveniji pa je vse nekako splošno. Na naši akademiji moraš imeti kot pevec milijon ur kontrapunkta, harmonije. Ampak če bom kot pevec moral na hitro naštudirati neki Schubertov samospev, gotovo ne bom razmišljal o analizi. Med študijem moram razviti metodo, ki mi bo omogočala skladbo naštudirati v najkrajšem možnem času. To lahko dosežeš samo tako, da uriš svoj spomin in prepoješ čim več repertoarja. Pri nas pa traja včasih kar dva meseca, da naštudiraš skladbo. Profesor v Amsterdamu mi je rekel: »Najin namen ni, da vsako skladbo izdelava do popolnosti.« Pomembno je, da v skladbi hitro spoznaš težavna mesta in se z njimi več ukvarjaš. Zakaj bi se ukvarjal z mesti, ki niso problematična? Ta razlika je bistvena.

Ali je predmetnik predpisan?

Ambrož: Nekateri, predvsem teoretski predmeti so predpisani. Zborovski praktikum, teorija, kontrapunkt, harmonija. Pri solfeggiu in a vista petju smo pevci ločeni od drugih in delamo arije ali pesmi, ne samo vaje iz solfeggia. Meni, ki (še) ne prihajam iz EU, ni treba zbirati točk, drugače pa jih moraš zbrati 60. Iz predmetov, ki so predpisani, jih dobiš približno polovico, iz stranskih predmetov pa si moraš nabrati preostanek. Torej si moraš izbrati polovico študijskega programa. Letos sem izbral zgodovino glasbene estetike, veliko predmetov sem si vzel s področja stare glasbe, na primer interpretacijo, ki izvira iz traktatov originalov, generalbas, ki meni praktično ne pomaga, želim pa vedeti, kakšne rešitve uporablja čembalist. Veliko je orkestrskih projektov, kjer lahko sodelujemo, raznih mojstrskih tečajev. Zame je bil lani šok, ker sem prišel v Amsterdam in imel kar naenkrat veliko časa, saj sem imel na seznamu šest predmetov.

Abie, ali so tudi med študijem v Angliji in na Nizozemskem razlike?

Abigail: So, čeprav ne vem, zakaj. V Angliji je vse organizirano, hoditi moraš po določeni poti in nekaj doseči, da lahko nato narediš kaj drugega. Tudi zelo tekmovalno je vse skupaj. Vedno je pomembno, kaj si dosegel v primerjavi s kom drugim, tega se moraš nenehno zavedati. To povzroča velik negativen pritisk. V Amsterdamu sem dobila več svobode, izbrala sem si lahko, kaj in kako bom delala. In to je zelo osvežujoče. Ko končaš dodiplomski študij, se približaš cilju postati glasbenik. Ne zdi se ti več nujno, da je vse organizirano. Ljudje pozabljajo, da ni več vprašanje biti toliko in toliko let študent in priti na površje kot izdelan glasbenik. Tu je še prehodno obdobje, ki ga moramo prav tako izkoristiti. Čeprav še zahteva študij, ne pomeni, da smo še naprej študenti v pravem pomenu besede. Moja izkušnja je, da ljudje zato, ker sem uradno študentka, od mene pričakujejo, da se bom vedla kot študentka, čeprav sem že profesionalka, saj sem že diplomirala in delujem kot glasbenica. Moti me, da me obravnavajo kot študentko, na koncertu pa od mene pričakujejo profesionalen nastop. Na Nizozemskem imam svobodo in sem vsak dan bliže svoji umetniški neodvisnosti. A dokler bom na konservatoriju, bom obravnavana kot študentka.

Ali boš po končanem študiju ostala na Nizozemskem, se vrnila v Anglijo ali odšla kam drugam?

Abigail: Mislim, da bom izbrala tretjo možnost. Moj cilj je izvajati glasbo in nastopati. Delati tisto, kar rada počnem. Nimam začrtane poti, ne zdi se mi pomembno, kje bom pristala. Če si glasbenik, moraš biti prilagodljiv.

Ambrož: Ravno to nevedenje je gonilna sila. Manj veš, kaj se bo zgodilo, bolj moraš biti prepričan, da je to tisto, kar želiš. In delaš, delaš, delaš. Boljši si, manj je možnosti za neuspeh.

Zanima me samo še denar. Vemo, da je težko dobiti sredstva za izobraževanje.

Ambrož: V Sloveniji je nasploh malo denarja za izobraževanje. Če hoče človek pogledati čez mejo, je še težje. Pri nas še vedno vlada mišljenje, da so šole tu dovolj dobre. S tem ne mislim, da so slabe, vendar mi ne dajo svetovne širine. Življenje v tujini ti odpre oči, kristalizira ti pogled na domovino in na odnose, razprtije v Sloveniji. Ko si 1200 kilometrov stran, se ti zazdijo smešne. Težava je v tem, da je za kulturo toliko manj denarja kot za katero drugo stroko. Sredstva Ministrstva za kulturo so omejena, z načinom dela pa že a priori izključijo iz procesa štipendiranja toliko in toliko študentov, ker niso zadostili nekim birokratskim muham te velike institucije. To je pač mastodont, ki dela po načelih, ki so jasna samo tistim, ki tam delajo (ali pa še to ne). Kot študent glasbe res nimam časa, da bi študiral zakonik štipendiranja ministrstva in ugotavljal, kaj točno želijo od mene. Tako sem letos izpadel iz procesa odločanja. To me žalosti, ker se mi zdi, da je prav ministrstvo tisto, ki bi moralo študentom kulture v tujini najbolj pomagati, ne pa, da nas odriva. Pomagamo si na druge načine, pri Mestni občini Ljubljana, drugih organizacijah, ki pomagajo z donatorstvom, a tega je pri nas malo.

Kako pa je na Nizozemskem z zaslužkom?

Ambrož: Možnosti koncertiranja so. Zbori so vsi višjega razreda in so dobro plačani v primerjavi s slovenskimi razmerami. Možnosti so tudi na solističnem področju, ker tudi študentske organizacije prirejajo koncerte. Obstajata študentski zbor in študentski orkester, prirejajo projekte. Na primer Matejev pasion v pasijonskem času. To pri nas še profesionalni zbori in orkestri redko počnejo. Ne pravim, da je kakovost izvrstna. Dobra je na stopnji, kjer so. Imajo fond, obstaja fundacija, ki jim to omogoči. Denar se obrača, pri nas pa stoji v organizacijah. Bog ne daj, da bi ga komu podarili. Uporabijo ga zase. Zato je kulturnega denarja malo. Delno se tako tam lahko preživljam s petjem, saj so stroški življenja v Amsterdamu tako zelo visoki, da so z našimi neprimerljivi. Treba se je znajti. Za tak koncert, kot sva ga imela tukaj, bi na Nizozemskem dobila kar precej denarja.

Abie, kako je tebi uspelo najti denar?

Abigail: Med študijem v Manchestru sem imela štipendijo, Tony Blair in laburisti pa so se nenadoma odločili, da štipendij ne bo več, in naše prejemke spremenili v študentska posojila. Morali smo vzeti posojilo ali biti odvisni od staršev. Tega pa nisem hotela. Imela sem 18 let in bila sem dovolj stara, da sem lahko šla na svoje, zato sem najela različna posojila. Verjetno jih bom odplačevala leta in leta. Na Nizozemsko sem ugotovila, da me bo izobraževanje stalo manj, kot sem predvidevala. Za podiplomski študij sem plačala evropsko šolnino 1400 evrov, enak študij bi me v Angliji stal 5000 funtov. Velika razlika torej. Ko sem prišla na Nizozemsko, sem zaprosila za štipendijo, vendar je nisem dobila. To me je povsem potrlo. Narediš avdicijo, pa te ne podprejo. Torej je nekaj narobe s teboj. Nato pa se je zgodilo nekaj komičnega. Naslednje leto sem zaprosila za štipendije pri istih ljudeh, prepričana, da ne bom ničesar dobila, pa sem dobila tri! Od nič k vsemu v enem letu! Ali sem res toliko napredovala? Vse je pač povezano s srečo. V pravem trenutku moraš biti na pravem kraju, na avdiciji moraš igrati tisto, na kar se bodo ljudje odzvali. To so špekulacije. Politika. V Angliji je vedno vojna, kdo bo dobil koliko. Vedno huje je. Ministrica za kulturo je izjavila, da bi morali delati kulturnejše stvari, na primer hoditi k telovadbi! To je sicer dober način izrabljanja prostega časa, vendar v mojem slovarju ne piše, da je telovadba kultura. Če kdo deli državni denar za kulturo v prepričanju, da je rekreacija kultura, je to čudno. V Angliji lahko končaš študij samo s podporo zasebnih štipendij. Takšne so tudi moje. Od države nisem dobila ničesar, saj ničesar ne ponuja. Za vso državo je na voljo le pet štipendij, pet štipendij za 15 milijonov ljudi! Res smešno. Vendar smo vsi na isti barki. Prizadevamo si za študij, zato se moramo žrtvovati. Ko mi je bilo 21 let, so moji vrstniki dobivali prve plače, si kupili prvi avto, jaz pa sem bila še naprej študentka. Takrat sem se vprašala, zakaj. Zato, ker to rada delam, ker si ne morem predstavljati, da bi delala kaj drugega, in ker so zame pomembnejše drugačne stvari, kot je finančni dobiček. Upam, da bom nekoč imela dovolj denarja za udobno življenje, vendar to ni najpomembnejši cilj v mojem življenju. Tako preprosto je to.

Tanja Benedik