Kid-606

Čudaštvo, ki ne pozna meja

O hiperaktivnem, neumornem in svetoskrunskem upornem »dečku« Miguelu Depedru – bolj znanem pod imenom Kid-606 – smo tudi na straneh te revije že zapisali kar nekaj misli. A ker se je pred kratkim znašel s prijatelji z založbe Tigerbeat6 tudi na naših koncertnih odrih (o tem ste lahko brali že v prejšnji številki Muske), si nisem mogel kaj, da z gobčnim, zdravo razmišljajočim in neustrašnim kalifornijskim zvočnim teroristom ne bi izmenjal nekaj besed. Nenazadnje je pri prečastiti Ipecac Recordings prav te dni izdal novo, multižanrsko ploščo Kill Sound Before Sound Kills You, a to ni bila edina tema, o kateri sva razpredala nekaj ur pred koncertno zvočno eksplozijo.

Odraščal si v San Diegu. In kot vem, nisi bil preveč zadovoljen v tem mestu. Mar je bil razlog ta, da je milje preveč konzervativen?

To je le eno veliko republikansko in vojaško mesto. Zelo rock'n'roll.

A v San Diegu je bila in je še vedno zelo močna hardcorovska in postpunkovska scena – z založbami Gravity, Vinyl Communications in Gold Standard Laboratories. Ali bi lahko samo sceno malce bolj opisal?

Nisem je maral preveč. Rad sem imel nekatere bende. V San Diegu ni bilo niti enega samega kluba za elektronsko glasbo. Še danes ga ni. Med zadnjo ameriško turnejo sem šel domov in igral v najbolj groznem mestu ter – od vseh osemindvajsetih nastopov – uprizoril najslabši koncert prav v San Diegu. To preprosto ni mesto, kjer bi živel z užitkom in zadovoljstvom. Četudi sem tam odraščal, s to sceno nisem povezan.

Kako si se sploh spečal z elektronsko glasbo? Če se ne motim, sta bila ena tvojih prvih vplivov prav Godflesh in Techno Animal.

Pravzaprav mi je bila všeč vsa mogoča godba. Bolj kot omenjeni skupini so name vplivali bendi, kot sta Joy Division in Velvet Underground, a pri Techno Animal in Godflesh me je pritegnilo prav to, da sta ponujala nekaj novega, nekaj, kar še ni bilo izrabljeno. Vsi ljudje, ki sem jih poznal, so grabili kitare, ustanavljali bende in ustvarjali akustično glasbo. Vse, kar so počeli, je bilo to, da so prirejali stvari, ki so se jih drugi že lotili. Mogoče so celoto le nekoliko preuredili. In kaj hitro sem spoznal, da ustvarjanje elektronske godbe ponuja nešteto odprtih možnosti. To je bilo, še preden se je »razpaslo« ustvarjanje muzike z računalnikom. Na začetku sem uporabljal predvsem veliko različnih naprav za ritem in sintetizatorjev, usmerjen pa sem bil bolj k industrijskemu in acid tehnu. In ko so enkrat umetniki začeli producirati glasbo le še z računalnikom, se je začelo razvijati tudi dogajanje. Sedaj je že nepopisna množica takih ustvarjalcev. Pred tem je bil to široko odprt teren za ustvarjanje. Čutil si, da imaš popolno svobodo – česarkoli se že lotiš. Pri rock'n'rollu se je zazdelo, da si postavlja le več in več pravil. Tudi pravil se moraš držati, če hočeš zveneti zanimivo, pridobiti pozornost in postati popularen. In stvari, ki postanejo popularne v rock'n'rollu, so le stvari, ki vedno trgujejo ciklično z enimi in istimi idejami. Kot The White Stripes ali pač nu-metal bendi, ki nenehno prirejajo sami sebe do onemoglosti, da ostanejo v mislih ljudi. Če hočeš, da te opazijo v elektronski godbi, pa moraš narediti kaj izvirnega – odtujenega od drugih stvari. Tak izziv mi je zelo všeč. Godba mora biti nekaj posebnega. Pri rocku večinoma uporabljajo enake zvijače za doseganje enakih odzivov. Še posebej na koncertu. Ljudje prikorakajo v klub, slišijo rockovsko glasbo in jim je všeč. Podobno je z mainstream elektronsko godbo, torej tehnom in junglom – vse je v tem, kako dobro lahko poustvariš neko formulo. Pri eksperimentalni in neodvisni elektronski godbi pa je vse podrejeno originalnosti. Glasbeniki celo tekmujejo med seboj, da bi ponudili še bolj inventivne stvari.

Ali so se ti uresničile sanje, ko je Kevin Martin za tvojo ploščo Down With The Scene igral saksofon, pred kratkim pa pri tvoji založbi Tigerbeat6 izdal tudi ploščo Pressure projekta The Bug?

Seveda. Rad ga imam bolj kot kogarkoli. Saj veš, kako je, ko poslušaš glasbo nekega glasbenika in razmišljaš, kakšen človek je. Sedaj se videvava redno. Poleg tega redno remiksava material drug drugega. Res so se mi uresničile sanje. To je neverjetno.

Kako vidiš svoj glasbeni razvoj od začetka do danes? Nekoč si rekel, da si pri ustvarjanju elektronske godbe večni učenec in raziskovalec.

Mislim, da sem sedaj boljši, kot sem bil, ko sem s komaj štirinajstimi leti začel. To je pač stvar kontinuirane rasti. Sedaj, pri štiriindvajsetih letih, se počutim starejšega in modrejšega. Nikoli se nisem namreč omejeval, poskušal biti v bendu ali pač poskušal priti k veliki založbi. Vse od začetkov ustvarjanja sem glasbo tudi izdajal, pridobival sloves in se postavljal v vlogo poslušalca, da bi videl in slišal, kaj sem naredil. Nisem čakal toliko časa, da bi doumel, kaj hočem zares početi, in šele zatem začel z glasbenim ekshibicionizmom. Mislim, da stvari postajajo vedno boljše in boljše. Po mojem mnenju obstajata dve vrsti glasbenikov. Tisti, ki ustvarijo neverjetno prvo ploščo in potem počasi zamrejo. In nikoli več ne morejo poustvariti tistega trenutka. Taki glasbeniki so dobri – na primer Tricky. Njihova prva plošča je odlična, a potem nikoli več ne pričarajo tiste magičnosti in se ne vrnejo na isto raven. Jaz sem raje popolno nasprotje. Začneš skorajda otroško in nezrelo ter se s časom poskušaš izboljšati. Pomembno je, da vrhunec ni prav na začetku, ampak nekje na sredi.

Ustvarjaš žanrsko precej raznoliko glasbo. Ali je to zaradi tega, ker nočeš biti predvidljiv, se nočeš omejevati in hočeš vedno znova presenečati poslušalca?

To sploh ni zavestno. Zavestno je edino to, ko rečem: »O. K. Tukaj bom dal malce več ambienta, na drugem mestu bom spet bolj napadalen in tako naprej.« To ne mislim na način, da mora biti en komad tak in drug drugačen. Poslušalcem nočem povzročati preveč glavobolov. Čeprav se dogaja. Ustvarjam na tone različne glasbe in imam zelo malo potrpežljivosti. Ko sem odraščal, sem tako kot drugi poslušal veliko različne glasbe. A drugi so hoteli delati le eno vrsto glasbe. In ni se mi bilo treba strinjati z drugimi glasbeniki ali narediti kaj, da bi sodil v neko kategorijo, saj nor eksperimentalni elektronski žanr sploh ni obstajal. Ni se mi bilo treba truditi, da bi zvenel kot karkoli drugega. To mi je omogočalo, da sem vedno zvenel drugače in preizkušal različne stvari. Vse do danes raje ustvarjam kaj, kar se mi zdi razburljivo, in ne poskušam poustvariti česa, kar sem že naredil.

Kako to, da izdajaš pri različnih založbah: od Mille Plateaux, Carpark doIpecac?

Vedno hočem, da je založbi čim bolj všeč tisto, kar izda. Pri Ipecacu in Mille Plateaux je vedno tako: »Naredili bomo, karkoli pač hočeš.« A hkrati hočem, da izdajo stvari, ki so jim najbolj všeč. Pri Tigerbeat6 izdajam stvari, ki niso všeč nikomur drugemu in jim imam rad le jaz – čudaške in čudne stvari.

Veliko tudi remiksaš: od Peaches, Dälek, Depeche Mode do Foetusa. Ko sem se pred leti pogovarjal s tvojima prijateljema Matmos, sta mi rekla, da se remiksa lotita tako, da napadeta izvirno skladbo. Poskušata namreč ustvariti nov in samostojen kos. Ali je tvoj pristop podoben?

Ne. Nikoli ne bi rekel česa podobnega. Čisto vseeno mi je. Kar mora biti narejeno, je tudi narejeno. Matmos pravzaprav govorita o njunem konceptu remiksanja, jaz pa ga nimam. Nenehno poskušam različne stvari. Nočem, da so moji remiksi generični, tako kot nočem, da je moja glasba generična. Enako kot ustvarjati lastno muziko, utegne biti tudi manipuliranje z materialom drugih glasbenikov zelo razburljivo.

Kako pa se odločiš, koga boš remiksal?

Prijatelje remiksam zaradi užitka, druge pa zaradi denarja. Že veliko remiksov sem zavrnil, ker utegnejo biti zares »zateženi«. Raje delam lastno glasbo.

Kako gledaš na razvoj eksperimentalne podzemne elektronske scene v Kaliforniji? Dobil sem namreč občutek, da veliko ljudi neobremenjeno sodeluje med seboj, preizkuša sveže in nove stvari ter se ne omejuje.

Mislim, da je prav dobra in zdrava. Delno tudi zaradi tako imenovane kalifornijske »svobodne ljubezni«: naredi, kar pač hočeš. Pravzaprav sploh ni neka resna stvar. Ni namreč pomembno s prav vsakim glasbenim projektom doseči neki cilj. Ljudje so pretežno še vedno zelo mladi in poskušajo delati zabavne stvari. Nimamo občinstva, ki bi ga morali zadovoljevati. Prav to pa se dogaja na zahodni obali z vsemi rockovskimi bendi. Mi nimamo nobenega poslanstva, ki bi ga morali izpolniti, imamo le osebna poslanstva. Zato ima vsak, ki sodeluje z drugimi glasbeniki, tudi solistični projekt. In ko delaš z drugimi, nisi vpet v neka pravila, ker si srečen s tistim, kar delaš že sam. Ko delaš z drugimi, je to le zanimivo sodelovanje, ni se treba s kom popolnoma strinjati.

Ali se poskušaš upirati in boriti proti velikim založbam, avtorskim pravicam in pop kulturi s »pop bootlegi« in albumi, kot je The Action Packed Mentallist Brings You The Fucking Jams? Nekoč si rekel, da je to pravzaprav zastonj promocija za originalnega ustvarjalca.

Seveda. Položaj je prav smešen, saj je album izšel pred kratkim. In velike založbe mi še vedno pošiljajo pakete s kopico hiphopovskih plošč. Kot da bi hoteli reči: »Na, tukaj imaš nekaj materiala, sedaj pa ga, prosim, remiksaj.« Samo da bi dobili kar se da veliko pozornosti. Nekateri ljudje so celo rekli, da ne marajo Missy Elliot, ko pa so slišali mojo verzijo, jim je bila všeč. To je popolna promocija. V zgodovini hip hopa in plesne godbe se je vedno dogajalo, da so izvajalci vzeli popularni napev, ki ga ljudje prepoznajo, ter ga remiksali z namenom, da ga bodo lahko zavrteli v klubu. Mislim, da ima prav vsak apetit za pop glasbo. Tisti, ki poslušajo le hrup in podzemno glasbo, pa se mi zdijo nekoliko »premaknjeni«. Ideja, da te teme združiš in se ne omejuješ s tem, kaj bo na koncu nastalo, je zelo zabavna.

Pred leti si izdal sijajno kompilacijo Attitude, za katero si s prijatelji – Matmos, Lesser in V/VM – remiksal in obdeloval legendarne hiphoperje NWA. Kot sem slišal, vas je marsikdo obtožil, da kradete »črno jezo«. Ali je to res?

Sploh ne razmišljam o teh stvareh. Obtožen sem bil že toliko različnih stvari, da se s tem sploh ne obremenjujem več. Vsekakor nisem rasist. Imam namreč dovolj svoje jeze – in to, da bi kradel »črno jezo«, me sploh ne zanima. Sam si lahko priborim dovolj pretepov.

Ko poslušam tvojo muziko, dobim občutek, da uporabljaš izrazito narativen pristop k skladanju glasbe. Poleg tega imaš tudi dolge naslove komadov, ki pripovedujejo zgodbe – na primer na nosilcih zvoka, kot so EP Soccergirl, Down With The Scene in tako dalje. Ali se strinjaš?

Ja. A vem tudi, o čem zgodba govori. Moj namen namreč ni ta, da bi popolnoma natančno povedal zgodbo drugim ljudem. Lepo je, če ljudje razumejo sporočilo zgodbe in se prepoznajo v stvareh ter se z njimi tudi poistovetijo, a to ni edini način, kako lahko poslušaš glasbo. Vzamem za primer folk glasbo. Pri njej moraš razumeti, o čem pevci prepevajo, poleg tega pa sama glasba le ni tako abstraktna, da ne bi mogel razumeti samega koncepta. A ne moreš zares uživati, če ne razumeš, o čem pevec poje. Nekateri ljudje mojo glasbo razumejo, to je dobro, saj jo lahko cenijo še bolj. Drugi pa lahko le poslušajo in se izpostavijo tako imenovani zvočni šoli. In ni jim je treba ceniti, ne zanima pa jih niti to, od kod prihajam. Vseeno jim je, če je komad posvečen nekdanji punci ali pač pretepu, ki sem se ga udeležil. Za njih to ni pomembno: je le dobra muzika, ki jo radi poslušajo. Ali pač slaba muzika, ki ji radi prisluhnejo.

Zakaj si pred leti ustanovil založbo Tigerbeat6? Razvila se je v bogato in burno založbo s polnim katalogom, ki še vedno raste.

Preveč zanimivih stvari se dogaja. Včasih me kakšna stvar zares obsede, in takrat delam kot nor. V zadnjih letih nisem delal veliko muzike pod imenom Kid-606. Večino energije sem namreč usmerjal prav v Tigerbeat6. Hotel sem ustanoviti nekaj, kar se bo preseglo in obratovalo samo od sebe. Namesto da se vedno ukvarjaš s tem in za to tudi delaš. Hotel sem samo, da bi založba zgradila obsežen katalog, potem pa bi jaz lahko – kot na letalu – prižgal avtopilota. Končno bi se namreč rad vrnil nazaj k primarnemu projektu Kid-606. In prav to trenutno tudi počnem.

Kot sem slišal, je bil naziv Tigerbeat6 pravzaprav najprej mišljen kot ime »laptop boy benda«: projekta, ki si ga začel skupaj s soborcem Cexom. Kako to, da nisi nikoli izdal prav nič?

Ta projekt smo pravzaprav sestavljali Cex, Stars As Eyes, Lexaunculpt in jaz. Živeli smo v različnih mestih, poleg tega sem se močno sporekel z najboljšim prijateljem Lexaunculptom. Nehala sva komunicirati. To je zares smešno. To je bila ena tistih stvari, ki vsebuje zares sijajno zamisel, a je povsem neuresničljiva. Vsi smo namreč hoteli delati predvsem svoje stvari, ne sodelovati skupaj. A tudi s tem ni nič narobe.

Kaj pa se dogaja s projektom Disc, ki si ga pred leti vodil z Matmos in Jayem Lesserjem? Ali sploh še obstaja? Boste izdali še kaj novega?

Ne vem. Pred kratkim smo imeli celo nastop. A o tem sploh ne razmišljam. Zadovoljen sem s tem, kar smo naredili in dosegli. Godba je bila vedno namreč zelo eksperimentalna in »glitchy«, izdajali smo jo pri punkovski založbi, ki projektu ni namenjala pretirane pozornosti. Kasneje je veliko ljudi začelo poslušati »glitchy« in hrupne zvoke, a za nas se ni zmenil nihče.

Ali lahko poveš kaj več o vsebini novega albuma, ki si ga izdal pri Ipecac?

Album je zelo v redu. Kot si že omenil, veliko mojih izdaj zveni drugače, poleg tega so »razmetane« na vse možne konce in kraje. Na albumu je uravnotežena zbirka stvari, ki sem jih počel do sedaj. To ni le neka plošča, ki bi jo naredil za Tigerbeat6, ampak pravi Ipecacov album. Zares so se potrudili, da je videti kot celovit paket. Dela je bilo še preveč. Koncept albuma je namreč usmerjen v detajle in pozoren nanje. Nočem narediti albuma, ki je »popi« in popolnoma dojemljiv. Poskušam narediti kaj izvirnega in drugačnega. Tokrat sem se zares potrudil. Na elektronski sceni se namreč glasba spreminja neverjetno hitro. Ignorirati moraš vse predalčke in trende ter narediti nekaj, kar se ne prilega ničemur. Veliko ljudi mi reče: »Nekako zveniš kot to in ono, a hkrati ne zveniš kot nekaj določenega.« Veliko umetnikov zveni kot Aphex Twin in Autechre, drugi zvenijo kot digitalni hardcore, tretji spet kot Boards Of Canada. Ne sledim nobeni poti, a estetsko sem najbrž dopadljiv za tiste, ki uživajo v vseh teh glasbenih slogih.

Ali izdaš vse, kar narediš?

Ne, sploh ne. Komaj kaj. Najbrž desetino vsega. Nima smisla izdajati stvari, za katere nisi popolnoma prepričan, da jih moraš izdati in da potrebujejo dom. Veliko stvari je pomembnih, ko so izdane, druge pa izdajaš le zato, da zaslužiš nekaj denarja in zadovoljiš svoj ego.

Kakšni pa so tvoji načrti za prihodnost?

Če bi vedel, to ne bi bila več prihodnost. Vse, kar sem naredil do sedaj, ni bilo vnaprej določeno ali premišljeno. Vse moje nove stvaritve so zelo čudne. Vsebujejo tudi glasove in petje, veliko programiranja in »vnaprej« narejenih vzorcev. Imam kar štiri bende z množico ljudi. Prav zaradi tega, ker ne vem, kaj bo nastalo, hočem delati nove stvari. Hočem oditi na turnejo, ker ne vem, kako se bo iztekla. Hočem izdajati plošče pri založbi Tigerbeat6, ker ne vem, kako bodo sprejete. Izdajamo čudne rockovske bende, nori tehno in kopico drugih, drugačnih stvari.

Danijel Mežan