Nekromantix

Ko Elvis sreča volkodlaka

Ko se je Kim Nekroman po osmih letih življenja na podmornicah, kjer je kot radiooperater služil pri danskih marincih, vrnil v domači Kopenhagen, se je najprej lotil bobnanja pri lokalni rockabilly zasedbi. Čeprav je imel rockabilly od nekdaj rad, se je takega muziciranja hitro naveličal.

Psychobilly, različica rockabillyja, je v tem času tudi v undergroundu že kopnel, toda nekaj festivalov in koncertov se je še dalo ujeti in Kim je s prijatelji prečesal vso Evropo, da bi si ogledal kar največ »psycho« skupin.

Kmalu je bobne zamenjal za kontrabas in s kitaristom Petrom Sandorffom ter z bobnarjem »Peekom« ustanovil skupino Nekromantix. »Nisem želel posnemati ničesar, kar sem že slišal. In ker je Peter komajda poznal rockabilly, kaj šele psychobilly, smo se idej lotevali brez posebnih omejitev, predvsem pa neobremenjeno s tem, kako naj bi zvenel psychobilly. Peter si je hotel presneti kasete, pa sem mu rekel: Ne, ti samo igraj!« nama je med intervjujem ob oktobrskem koncertu Nekromantix v Gradcu o začetkih skupine povedal Kim.

Vadili so komaj pol leta, ko se jim je ponudila priložnost za prvi danski koncert. Deset let kasneje so se Nekromantix v ta prostor vrnili in ga počastili z živo ploščo Undead'n'Live. Kmalu po prvem koncertu so namesto skupine, ki je nastop odpovedala, igrali na velikem Hamburg Psychofestu. Prinesel jim je kupčijo z nemško založbo Tombstone Records za snemanje prvenca Hellbound. Skladbe Spiders Attacking Manhattan, Graveyard In Your Memory in Ride Danny Ride so hitro pridobile status uspešnic med koncertno publiko, njihovo privlačnost pa je stopnjevalo specifično izmenjavanje glavnih vokalov. »Oba rada pojeva in oba rada piševa besedila, zato je to za naju najbolj naravna pot. Včasih moram Petra nekoliko brzdati pri njegovem pevskem deležu, sicer pa se lahko dokaj dobro uravnoteživa, ker imava različne glasove, to nama zelo odgovarja.« Kimovo mnenje potrjujejo nastopi, na katerih prav oba glasova, včasih v harmoniji, drugič z dodajanjem ali ponavljanjem melodij, polnita vokale z energijo, ki ustvarja ekstatično koncertno razpoloženje. Tudi na tistih ploščah Nekromantix, kjer Peter ni sodeloval, je Kim uspel obdelati skladbe tako, da je glas Sørena Petersena, nadomestnega kitarista, precej podoben Petrovemu. Zaradi te posebnosti petja, skrajne brzine igranja in skoraj popolne odsotnosti podobnih rockabilly vplivov, so bili Nekromantix drugačni že od samega začetka. Peter in Kim sta, podobno kot počne večina drugih »psycho« skupin, prepevala o ljubezenskih aferah, pošastih iz grozljivk in drugih čudakih tega sveta. Toda kitare, ki so z metalskim priokusom, a brez heavymetalske distorzije, rezale kot britvica ostre zvoke, so tudi brez tistih nekaj skladb v danskem jeziku zvenele dovolj prepoznavno »nekromantično«. Ali kot pravijo sami: »Nekako tako, kot če bi Elvis srečal volkodlaka.« Kim Nekroman, edini stalni član skupine, si je kontrabas izklesal prav po rokodelsko, v obliki krste, zvočnice na trupu pa v obliki križev. Legenda pravi, da je narejen iz čisto prave otroške krste, ki naj bi jo Kim izkopal na pokopališču, vendar je sam priznal, da je to sicer zanimiva »psycho« zgodba, vendar pa tisti del o »izkopavanju« ne drži. Na začetku je sicer igral na (neuporabljeno!) otroško krsto, a se je izkazala za instrumentalno nepraktično. »Z njo sem posnel prvo ploščo, vendar mi njen zvok ni bil všeč, pa še pretežka je bila. Zato sem se odločil, da si izdelam drugo, po meri izvirnika. In od takrat naprej izdelujem vedno boljše, saj veš, vaja dela mojstra.« Danes igra na številko pet in tista, ki je trenutno v delu, je še boljša od prejšnje, boljši zvok, lažja je in celo zložljiva!

Naslednja plošča se je nadaljevala tam, kjer se je končal Hellbound. Curse Of The Coffin, izdana leta 1991 pri Nervous Records, je v izboljšani produkciji skorajda popolnoma redifinirala tako imenovani »monstermetal« skupine Nekromantix. Medtem ko skladbe na prvi plošči zvenijo nekoliko eksperimentalno in negotovo, so Devil Smile, Curse Of The Coffin, Motorpsycho, Save My Grave in Survive Or Die že bolj izkušene, čutiti je ravnovesje dvojnih vokalov, melodije – glasovne in kitarske – pa zvenijo bolj premišljeno in manj naključno. Čeprav veljata druga in tretja plošča Nekromantix v psychobilly krogih za klasiki, je skupino prav v tem obdobju pretresalo menjavanje članov. Bobnar »Peek« je odšel že po prvencu, po izidu druge plošče se je tudi Peter Sandorff intenzivneje posvetil študiju arhitekture, tako da sta na tretji plošči z naslovom Brought Back To Life s Kimom sodelovala bobnar Tim Grim Lonesome in kitarist Søren »Monk« Peterson.Brought Back To Life je luč ugledala po nekajletnem premoru, leta 1994, pri danski založbi InterMusic. Kljub menjavi bobnarja in kitarista so se skladbe presenetljivo malo razlikovale od prejšnjih, dodani sta predvsem masivnejša produkcija in hitrost, Bloody Holiday, Driller Killer in balada Nekrofelia pa so mnogim fanom še danes najljubše. Peter je študij nameraval končati v treh letih, a jih je porabil kar šest, medtem pa se je Kim z novima članoma kar dobro znašel. Tim Grim je kot Slim Jim Phantom iz legendarnih Stray Cats bobnal stoje, razpoznavni znak skupine so bili nekaj časa tudi kostumi pogrebnikov, ki so se prilegali temam ljubezni in smrti v liriki Nekromantix. Ime skupine, ki povezuje smrt in romantiko, izvira iz naslova nemškega kultnega filma Necromantik. Ta je v osemdesetih letih dvignil mnogo prahu s čudaško zgodbo o uslužbencu v mrtvašnici, ki nosi iz službe domov dele trupel kot spominke svojemu dekletu, ki ga na koncu ubije in občuje s truplom. Tudi sicer besedila Nekromantix pričajo o naklonjenosti filmski grozljivki in suspenzu, in čeprav so prvenec poimenovali po drugem delu filma Hellraiser z naslovom Hellraiser: Hellbound, se Kim pogosto vrača tudi k starim črno-belim klasikam produkcije Hammerhouse, ki danes, desetletja kasneje, s staromodnimi temami dobrega in zla, zvenijo (ne)namerno humorno. Prav to pa je tisto, kar izstopa v glasbi Nekromantix; v primerjavi s tri- ali štiriakordnimi bluesovskimi strukturami je tudi melodika rockovskih skladb primernejša za mešanje grozljivih in romantičnih elementov. Zaradi »pošastne« lirike skladb tipa Newborn Son (of Satan), Dial 666, Devil Smile, Way Down In Hell in Brought Back to Life, imidža in kontroverzne krste namesto kontrabasa so bili Nekromantix pogosto označeni kot satanisti, toda Kim pojasni, da ta fiksacija nima realne podlage. »Psychi so lahko videti jezno in agresivno, samo poglejta Köfta iz Mad Sin, toda to je vse povezano z glasbo, zabavo – in ja, jasno, malo tudi s šokiranjem. Seveda pa ne gre za to, da gremo in ubijamo navijačice,« se Kim pošali z uspešnico Who Killed The Cheerleader, »zabavno je fantazirati, v bistvu tako kot fantaziraš, ko gledaš grozljivko in si predstavljaš sebe v enakem položaju.« Med tiste redke skladbe psychobillyja, ki v sicer dokaj apolitičnem repertoarju posegajo po resnejših temah, sodita pri Nekromantix Survive Or Die, o spolnih boleznih in ne varnem seksu, ter S/M o pomenu tovrstnih užitkov, ki so smiselni le takrat, ko v njih uživajo vsi vpleteni. Neredko so takšna besedila napačno interpretirana, in čeprav je njihov namen – da ironizirajo in šokirajo – v bistvu neškodljiv, psychobilly z agresivnim videzom in plesom pogosto pripisujejo (naci) obritoglavcem. Tako kot frontmana Köfte (Mad Sin) in Sparky (Demented Are Go) tudi Kim Nekroman vedno znova ponavlja, da je psychobilly pač divja glasba, ki je namenjena predvsem zabavi. A zdi se, da jo z določeno mero resnosti jemlje tudi institucionalna srenja, saj je bila plošča Brought Back To Life prva in za zdaj edina psychobilly plošča, nominirana za nagrado grammy.

Demons Are A Girls Best Friend je po triletnem premoru izšla pri danski založbi RMD in pomeni prelomnico v diskografiji Nekromantix, čeprav Kim pravi : »Nobenega posebnega razloga ni bilo, da bi plošča zvenela drugače, tudi sam mislim, da se ne razlikuje bistveno od prejšnjih. Vsak nov album je nekakšen napredek, tako kot druge skupine tudi mi vedno poskušamo kaj novega, drugačnega, ampak kakšnega hudega načrta v ozadju pa ni. Tudi proračun za to ploščo ni bil nič večji.« In vendar so se s to ploščo občutneje približali pop produkciji. Skladbe so počasnejše, tematika je gotska, manj je grozljivih elementov in več romantike, to poudarja tudi zapis imena NekRomantix na ovitku plošče. Naslovna balada Demons Are A Girls Best Friend, Sea Of Red in Night Nurse so podobne skladbam s prejšnjih albumov, medtem ko so Always and Ever, Last Night I Saved An Angel in Love At First Bite v primerjavi z zgodnjimi že skoraj prave »mainstreamovske powerbalade«, razlikujejo se predvsem po intenzivnosti. Mnogi privrženci psychobillyja jih le s težavo uvrščajo med pravi »psycho«. V času Brought Back To Life se je za psychobilly začelo obdobje zatona, in marsikatera skupina je bodisi prenehala delovati ali pa se je začela spogledovati z drugimi glasbenimi žanri. Morda so se tudi Nekromantix z Demons Are A Girls Best Friend odzvali na razmere neenotne psychobilly scene in iskali preboj v drugo polje, o čemer priča priredba Light My Fire skupine The Doors na posebni LP izdaji te plošče. V tem času so se, bolj ali manj uspešno, podobnih ekspanzij in renovacij ustvarjalnosti lotili še Mad Sin, Krewmen, Restless, Batmobile in Frenzy, toda le za Nekromantix in Mad Sin lahko rečemo, da so v resnici uspeli povečati svojo fanovsko bazo in ostali koncertno aktivni, medtem ko je večina drugih prenehala koncertirati ali pa se v spremenjenih postavah tu in tam pojavijo na katerem od večjih festivalov. Kim trdi, da se Nekromantix tudi v najtežjih časih psychobilly mrtvila niso umaknili s koncertnih odrov.

Spet so morala preteči tri leta, toda na leto 2000 se je splačalo počakati. Nekromantix so se ljubiteljem za vsak morebiten spodrsljaj v preteklosti dodobra odkupili s ploščo, ki nosi naslov Undead'n'Live. Živi posnetki so, kot rečeno, narejeni v klubu, kjer so pred desetletjem odigrali prvi koncert, za nameček pa se je v skupino vrnil Peter Sandorff in s seboj pripeljal brata Kristiana, ki je sedel za bobne. Plošča z vsemi že znanimi uspešnicami in še neizdano Nice Day For A Resurrection je simbolično obudila vlogo Nekromantix kot ene ključnih zasedb psychobillyja, ki se je počasi rehabilitiral tudi globalno, predvsem pa so se pojavila nova žarišča na drugih celinah. »Največja razlika med poznimi osemdesetimi leti in sedanjostjo je mnogo večja toleranca, to se izraža v raznolikosti publike. Ni več tistega »ti si videti drugače od mene«, ki je psychobilly sredi devetdesetih let potlačil nazaj v underground. Na festivalih in večjih koncertih se punkerji mešajo s psychi ... konec koncev je vse rock'n'roll.« Zadnja plošča Nekromantix nosi naslov Return Of The Loving Dead in je posneta v Kopenhagnu; a ker je izdana pri ameriški založbi Hellcat, pomeni tudi uverturo skupine v Združene države, ki so od nedavnega njen drugi dom. Počasnejše in pop mikse je nadomestil kompakten zvok v slogu zgodnjih plošč, toda evolucija v besedilih in produkciji je več kot očitna. Tudi hitrost je dosegla vrhunec, cilj, kot pravi Kim, pa je bil ustvariti kar najbolj »živo« ploščo. Tudi Peter meni, da je ta plošča njegov najboljši možen povratek k Nekromantix, skladba Nekronauts pa celo izvira iz obdobja, preden je Peter zapustil skupino. Najnovejša zasedba Nekromantix je po mnenju poznavalcev skupine najboljša, pisec teksta pa menim, da je plošča Return Of The Loving Dead pristen odsev živih nastopov skupine in vrhunec v njihovem opusu (glej Musko 6-7/02).

Vplivi metala in gotike v ospredju glasbe Nekromantix so vzbujali in še vedno vzbujajo polemike o tem, ali gre za pravi psychobilly ali ne. Na prelomu osemdesetih let v devetdeseta sta se oblikovali vsaj dve struji, tista, ki je zagovarjala »oldschool«, iz rockabillyja v psycho drveče stile, ter tista, ki se je nagibala k metalsko-hc-punkovskim koreninam. Čeprav so morali Nekromantix, še posebej s prestopom k večji ameriški neodvisni založbi, požreti marsikatero pikro na svoj račun, se Kim ne obremenjuje s tovrstnimi debatami, ki krožijo po spletnih forumih. »Lahko je imeti dolg jezik in brezkompromisna stališča, ko anonimno ždiš za računalnikom. Sploh pa nihče ne pravi, da ti mora biti všeč. Osebno me to niti ne zanima, saj sem rekel: vse je rock'n'roll.« Ko sva Kima vprašala, kaj meni o novih psychobilly skupinah, je priznal, da se mu večinoma ne zdijo nič posebnega. Vrstnike Tiger Army z založbe Hellcat omeni kot eno redkih zanimivih zasedb, obenem pa poudari, da sam niti ne posluša toliko psychobilly glasbe. »Toliko je dobre underground glasbe, ki ima rock'n'roll »vibe« ... Zdi se, da mnogo bendov pogreva že slišano v osemdesetih in devetdesetih letih. Saj ni slabo, prav zanimivo pa tudi ne. Tako kot na primer Os Catalépticos, ki imajo krsto-bas, meni se to ne zdi niti zanimivo niti pametno, ker ni izvirno. To pa še ne pomeni, da so slab bend. Večini psychobillyjev je to všeč in za sceno je dobro, če obstaja veliko skupin, želim samo, da bi bile bolj raznolike.«

Na grozo evropskih fanov je skupina po izdaji Return Of The Loving Dead oznanila premik v Združene države, kjer so na koncertu v Los Angelesu igrali z bobnarjem Jamesom iz ameriške »psycho« skupine Lobo Negro, to je takoj podžgalo govorice o Kristianovem odhodu. Kim pravi: »Zdaj živim v Los Angelesu šest mesecev, Peter in Kristian pa priletita karseda pogosto. Cene niso visoke, in dokler se tudi onadva ne preselita, kakor načrtujeta, je tako O. K. No, včasih se urnik ne izide, tako je takrat vskočil James. Sicer pa, dela je ogromno, še za tetoviranje nimam več časa, zdaj spet snemamo, marca ali aprila naj bi izšla nova plošča. Igrali bomo povsod, tako da fanom ni treba skrbeti.« Ena od Kimovih delovnih zaposlitev je tudi pisanje biblije psychobillyja, pregled žanra od zgodnjih začetkov do danes. »Ja, z zbiranjem informacij po vsem svetu, sestavljanjem v koherentno obliko je kar nekaj dela, tako da bo še malo trajalo, ampak prihaja!« In ko smo ravno pri svetopisemskih zadevah, bobnar Kristian je diplomirani duhovnik, toda glede na ljubiteljsko »poslanstvo« bi se lahko že zdavnaj znašel v nemilosti institucije, a nekateri imajo srečo. »V primeri z Združenimi državami jo na Danskem pri marsičem odneseš mnogo ceneje. Danska vlada in cerkev sta dovolj svobodomiselni, da vesta, kaj jemati resno in česa ne.«

Loz and Nina

Diskografija:

Hellbound, Tombstone Records, 1990

Curse Of The Coffin, Nervous Records, 1991

Brought Back To Life, InterMusic, 1994

Demons Are A Girls Best Friend, RMD Music, 1997

Undead'n'Live, E.S.P. Recordings, 2000

Return Of The Loving Dead, Hellcat, 2002