Carl Perkins

Mr. Blue Suede Shoes

V drugi polovici petdesetih let so se goreči pristaši nove glasbe, rokenrola, razdelili v dve skupini: v eni so bili goreči Elvisovi privrženci, v drugi pa tisti, ki so menili, da je s pravim Elvisom po prodaji pogodbe, ki jo je podpisal z memphiško založbo Sun Records, konec in da bo njegovo krono zdaj prevzel Carl Perkins.

Elvis in Perkins sta glasbeno pot začela pri isti založbi, vendar jo je Perkins zapustil dve leti pozneje in skupaj z Johnnyjem Cashem prestopil k založbi Columbia, predvsem po zaslugi uspešnice Blue Suede Shoes, ki je leta 1956 postala nekakšna himna zgodnje rokenrolovske generacije. Vendar takrat Perkins že več kot leto in pol ni objavil prave naslednice te pesmi. Avtomobilska nesreča spomladi 1956 je Perkinsu preprečila, da bi segel po slavi, kakršno je takrat že užival Elvis, in utonil je v pozabo, vse dokler niso Beatli leta 1964 za podaljšano malo ploščo Long Tall Sally in veliko ploščo Beatles For Sale posneli treh Perkinsovih klasik: Honey Don't, ki je bila leta 1956 na hrbtni strani plošče Blue Suede Shoes, Matchbox, ki jo je Perkins posnel decembra 1956, in Everybody's Trying To Be My Baby iz leta 1958. Perkins je bil prisoten na snemanju, in ček, ki ga je takrat prejel za avtorske pravice, mu je po njegovih besedah »rešil življenje«.

Carl Perkins je za založbo Columbia prvič snemal februarja 1958. Posnel je štiri pesmi, za prvo malo ploščo, ki jo je izdal pri novi založbi, pa so izbrali pesmi Jive After Five in Pink Pedal Pushers, dve sicer ognjeviti skladbi, ki pa nista zveneli tako dobro kot posnetki za Sama Phillipsa. Columbia je leta 1958 izdala tudi veliko ploščo Carla Perkinsa, na kateri pa so bile namesto izvirnih pesmi priredbe stalnic rokenrola in bluesa. Imenovala se je Whole Lotta Shakin'. Mala in velika plošča sta se slabo prodajali, in Perkins se je začel bati, da mu ne bo nikoli več uspelo ponoviti uspeha pesmi Blue Suede Shoes. Na veliko ploščo Whole Lotta Shakin' je Carl uvrstil zelo raznoliko gradivo; nekaj pesmi, ki jih je proslavil Elvis Presley, nekaj uspešnic Littla Richarda, nekaj bluesa in celo pesem Hanka Williamsa, Hey Good Lookin'. Pri založbi Columbia je ostal do leta 1962; njegova zadnja mala plošča pri tej založbi je izšla leta 1963. Štiriletno obdobje pri založbi Columbia kljub odličnim posnetkom ni dalo pričakovanih rezultatov in založba pogodbe ni obnovila. Johnny Cash, s katerim sta skupaj prišla k založbi, je bil tedaj že velika zvezda in je snemal tematske albume ter uspel nadgraditi svoj zvok. Carlu ni uspelo. Veliki nashvillski studii mu niso odgovarjali. Roland Janes, studijski glasbenik pri založbi Sun Records, ki je pogosto hodil v Nashville snemat, je lepo opisal situacijo:

»Carl se je znebil svoje kitare znamke gibson in kupil stratovko. Zvok gibsonke se je mnogo bolj prilegal njegovemu slogu. Kupil je tudi enega tistih čudnih echoplex-ojačevalcev, ki so zveneli sijajno, če je nanje igral Scotty Moore, ne pa Carl. Snemali so v prevelikem studiu: vanj bi lahko postavil ves studio Sun, postavil bi ga v kot – in nihče sploh ne bi opazil, da je tam. Zvok Carlove zasedbe se je izgubljal po studiu. Carl je potreboval intimnost studia Sun.«

Avgusta 1963 je Carl Perkins podpisal dveletno pogodbo z založbo Decca. Med letoma 1963 in 1965 je posnel nekaj odličnih skladb, vendar ga je že močno načela odvisnost od alkohola. Sam je o tem obdobju dejal:

»Aranžmaji niso bili moji, pač pa Owena Bradleyja, v čigar studiu smo snemali. (...) To ni bilo srečno obdobje. Postajal sem vse bolj frustriran, ker nisem imel uspešnic, pa tudi preveč sem pil. (...) Nekatere stvari, ki sem jih posnel za Decco, so mi zelo všeč, in gospod Bradley je sijajen človek, ampak pravzaprav je takrat alkohol pisal moje pesmi.«

Po poteku pogodbe z Decco je Carl posnel nekaj zanimivih countryjevskih skladb za založbo Dollie; z eno izmed njih, Country Boy's Dream, je imel celo manjši uspeh. Vendar je bil v sredini šestdesetih let finančno in psihično zelo na tleh; reševala ga je zgolj privrženost ženi in družini. Leta 1967 pa je na njegova vrata potrkal Johnny Cash in ga povabil v spremljevalno skupino. Perkins je sprejel in naslednje leto za Casha napisal skladbo Daddy Sang Bass, skladbo o njunih skupnih južnjaških koreninah. Za refren je uporabil staro uspešnico zasedbe Carter Family, Will The Circle Be Unbroken. Johnny Cash se je leta 1968 z njo uvrstil na prvo mesto countryjevske lestvice. Leta 1967 sta se prijatelja tudi znebila odvisnosti: Perkins alkohola, Cash pa, s pomočjo prijateljice June Carter, poživil in pomirjeval. Perkins je leta 1968 – predvsem zaradi pesmi, ki jo je napisal za Casha – spet podpisal pogodbo z založbo Columbia in izdal ploščo s pesmijo Restless. Pesem je postala njegova prva prava uspešnica po Blue Suede Shoes. Posnela jo je cela vrsta izvajalcev popularne glasbe, med drugimi tudi Emmylou Harris na koncertnem albumu Last Date, ki je izšel leta 1982.[1] Julija 1969 se je Perkins vrnil v studio, da bi za založbo Columbia posnel album. Čas ni mogel biti boljši: leta 1969 je, tudi po zaslugi uspeha skupine Creedence Clearwater Revival, glasba iz petdesetih let postala spet zelo priljubljena, po obdobju psihedelike zadnjih let in zadnjih albumih Boba Dylana, ki so glasbo začeli vračati h koreninam (seveda ne gre pozabiti tudi močnega črnskega soulovskega buma), pa je bila glasba starih mačkov Casha, Elvisa, Jerryja Leeja Lewisa in drugih spet slišati izjemno sveže. Perkinsov album naj bi bil ostro rokerski. Posnel je svoji različici skladb Brown Eyed Handsome Man Chucka Berryja in Baby What You Want Me To Do Jimmyja Reeda, s katero je leto prej nastopil tudi Elvis. Veliko pomembneje pa je bilo, da je na snemanju redne televizijske oddaje Johnnyja Casha srečal Boba Dylana, ki je takrat pripravljal album Nashville Skyline. Dylan je Perkinsu povedal, da piše pesem v perkinsovskem slogu, vendar ne zmore napisati več kot ene vrstice. To vrstico je zaigral Perkinsu, ki je improviziral rokabilijevski ritem in dodal še eno vrstico. Dylan je nato predlagal, naj Perkins kar sam dokonča pesem. Pesem Champaign Illinois se je nato znašla na novem albumu Carla Perkinsa, ki je izšel leta 1969 pri založbi Columbia z naslovom On Top. Pod pesmijo sta bila podpisana Dylan in Perkins.

Album kljub odlični vsebini ni bil uspešen. Na njem je bila pravzaprav celotna zgodovina rokenrola – od že omenjene skladbe Chucka Berryja, pa Dylanove, vse do stare stalnice C. C. Rider, ki so jo že desetletja izvajali najrazličnejši izvajalci. Seveda je bilo tudi nekaj novih, čisto avtorskih zadev, vendar po poslušanju albuma priredbe ostanejo najbolj v spominu.

Založba Columbia je izdala tudi ploščo največjih uspehov Carla Perkinsa. Carl je ponovno posnel vrsto starih skladb in za dobro mero dodal še Cashevo Folsom Prison Blues ter pesem Mean Woman Blues, ki jo je v petdesetih letih prvi pel Elvis, leta 1963 pa je, prirejena po različici Jerryja Leeja Lewisa, postala velika uspešnica v izvedbi Roya Orbisona. Na albumu ni manjkala tudi Restless. Perkinsovemu glasu so dodali ženske spremljevalne vokale, spremno besedo za ploščo Greatest Hits pa je napisal Johnny Cash. Nove izvedbe starih Perkinsovih skladb so zvenele zelo sveže, kot da bi skladbe napisal leta 1969, z ženskimi spremljevalnimi glasovi pa so dobile nekakšen soulovski pridih. Precej so se razlikovale od izvirnikov, ki jih je Carl posnel za Sun Records pred več kot desetletjem. Kritiki so takrat (in tudi pozneje) pisali, da so stare pesmi v novih predelavah izgubile ostrino, vendar bi bilo pravičneje trditi, da so postale pravzaprav nove pesmi.

Razen skladbe Restless Perkins v letih od 1968 do 1972 pri založbi Columbia ni imel večjih uspehov. Posnel je sicer več albumov, tudi z mlado zasedbo NRBQ, a zaman. Ko je pogodba s Columbio potekla, je Carl prišel v varstvo založbe Mercury, katere producent, Jerry Kennedy, je bil njegov velik oboževalec.[2] Vendar je po treh letih tudi to založbo zapustil. Kljub temu je pri Mercuryju izdal sijajen album My Kind Of Country, na katerem se je očitneje vrnil k podeželskim koreninam. Pesmi One More Loser Goin' Home in Help Me Dream sodita med vrhunce countryjevske glasbe sedemdesetih let. Perkins je po koncu pogodbe z založbo Mercury kmalu zapustil tudi zasedbo Johnnyja Casha[3] in ustanovil lastno, s sinovoma. Glasneje se je oglasil šele leta 1978 z albumom Ol' Blue Suede's Back, ki ga je posnel za založbo Jet. Na njem so bile ponovno posnete nekatere njegove stare pesmi in nekaj drugih stalnic rokenrola, kajti takrat je bila nostalgija po glasbi petdesetih ponovno na vrhuncu. Najodmevnejša pesem s plošče je bila priredba stare uspešnice Fatsa Domina, I'm In Love Again, Perkins pa je nanjo med drugimi uvrstil tudi pesmi Kaw-Liga Hanka Williamsa, Hang Up My Rock and Roll Shoes Chucka Willisa, Rock Around The Clock Billa Haleyja in Maybellene Chucka Berryja. Spremljevalne vokale so med drugimi peli The Jordanaires.[4] Plošča je takrat izšla tudi pri Produkciji kaset in plošč RTV Ljubljana.

Leta 1985 je Carl Perkins, tako kot leto pozneje njegov kolega Roger Miller, izdal ploščo pri založbi MCA. Spet je posnel nekaj starih pesmi in dodal kar precej takih, ki jih poprej še ni posnel, med drugim tudi priredbo stalnice Green Green Grass Of Home. Leta 1992 je pri založbi Magnum Force izdal ploščo Friends, Family And Legends in nanjo uvrstil večinoma novo gradivo, med drugim tudi priredbo Springsteenove pesmi Pink Caddilac in svojo zgodovino rokenrola v malem, Birth Of Rock and Roll, ki jo je prvič posnel leta 1985 v Memphisu z Johnnyjem Cashem, Royem Orbisonom in Jerryjem Leejem Lewisom za ploščo Class Of '55. Pesem je ukrojil po starem countryjevskem gospelu I Was There When It Happened, v njej pa poje: Nashville je imel countryjevsko glasbo, a Memphis je imel dušo. Rokabili pa je imel ritem in iz tega je nastal rokenrol. In bil sem tam, ko se je to zgodilo, rad bi, da to veste. Bil sem tam, ko se je zgodilo, tudi jaz imam zasluge za rojstvo rokenrola.[5]

Tudi po ogledu dokumentarca iz leta 1985, v katerem je nastopil z vrsto »učencev« in prijateljev (tam so bili Dave Edmunds, George Harrison, Eric Clapton, Ringo Starr, Roseanne Cash in drugi), ni dvomiti, da se je Carl Perkins zelo dobro zavedal vpliva na sodobne zvezdnike. Umrl je leta 1998; po dolgi borbi z rakom, ki jo je, tako so takrat pisali časopisi, izbojeval, mu je odpovedalo srce.

Matej Krajnc

Viri:

C. Escott. The Classic Carl Perkins. Bear Family, 1994.

C. Escott. Back On Top. Bear Family, 2000.

Cash-Carr. Cash, An Autobiography. Harper Collins 1997.

Perkins. Go Cat Go, The Life And Times Of C. Perkins. Hyperion Press, 1996.

Priporočena diskografija:

The Complete Sun Singles, Varese Records, 2000

Up Through The Years 1954-57, Bear Family, 1994

The Definitive Collection, 2 CD, Charly Records, 1999

Country Boy's Dreams – Dollie Masters, Bear Family, 1994

My Kind Of Country, Phantom, 1998

Friends, Family And Legends, Magnum, 1992

Ljubiteljem in tistim z globljim žepom toplo priporočam obe zbirki več plošč založbe Bear Family (www.bear-family.de): The Classic Carl Perkins (1994) in Back On Top (2000).

Opombe

[1] Ta album je vseboval tudi nekatere druge izvrstne priredbe, na primer Springsteenovo Racing In The Street in So Sad bratov Everly, Emmylou pa je kmalu zatem razpustila svoj Hot Band.

2 Za to založbo je snemala vrsta zvezdnikov, med drugimi tudi stari Perkinsov prijatelj Jerry Lee Lewis, ki je ostal vse do konca sedemdesetih let, pa Roger Miller in drugi.

3 Cash je pozneje pripovedoval, da si je kar nekako oddahnil, ko je Perkins šel spet na svoje, saj je bil mnenja, da tako velik umetnik ne more obstati v senci drugega izvajalca in biti samo njegov spremljevalni kitarist.

4 The Jordanaires, sicer najbolj znani kot Elvisova vokalna spremljevalna skupina, so bili že pred sodelovanjem z Elvisom zelo cenjena gospelovsko-countryjevska zasedba; pevec Cully Holt, ki je pel v prvi zasedbi The Jordanaires, je napisal vrsto uspešnih gospelovskih pesmi. Ena najbolj znanih je najverjetneje I'm Gonna Walk Dem Golden Stairs, ki je prevzeta iz tradicionalnega spirituala. Elvis Presley jo je leta 1960 uvrstil na gospelovsko ploščo His Hand In Mine, leta 1985 pa so jo na plošči Oh Happy Day peli tudi Oto Pestner in fantje iz New Swing Quarteta.

5 Perkins ne govori samo o sebi: pove celotno zgodbo Memphisa v letih od 1954 do 1956 in seveda omenja tudi Elvisa. Na plošči Friends, Family And Legends je bila še ena podobna pesem: Godfather Of Rock and Roll, na njej je tudi izjemno energična izvedba stare pesmi Roya Hamiltona, Don't Let Go.