Req

Req je ena od starost britanske grafitarske scene; z neobičajnimi estetikami celo med kolegi velja za avantgardnega. Hkrati sodi med najbolj zanimive producente tako imenovanih lomljenih ritmov, ki so sredi devetdesetih let začeli delovati v obmorskem mestu Brighton, proslavil pa jih je kdo drug kot Fatboy Slim, Reqov stari prijatelj in eden od razlogov, zakaj je sploh začel producirati glasbo.

Njegove slike so bile razstavljene po različnih galerijah, vsak petek jih riše pred klubom Ocean Rooms v Brightonu, vidimo jih na stenah brightonskih hiš in v trgovinah s ploščami, krasile pa so tudi številne zgoščenke in vinilne plošče, začenši z založbo Mo'Wax. Njegovo prvo ploščo One je leta 1997, po več kot desetletju Reqovega delovanja na grafitarski sceni, izdala založba Skint, sledile so še Frequency Jams (1998), Sketchbook (2002) in Car Paint Scheme (2003), zadnji dve že pri založbi Warp. Intervju je nastal pred Reqovim ljubljanskim nastopom.

Najprej me zanima tvoj novi album Car Paint Scheme. Če se ne motim, je neke vrste kompilacija?

Po svoje so bili vsi moji dosedanji albumi kompilacije. Tako jih vsaj vidim … kot neke vrste zbirko. Predzadnji album, Sketchbook, je bil na primer knjiga risb, novi pa je zbirka načrtov, narejenih z avtomobilsko barvo oziroma njenim zvočnim ekvivalentom.

Tudi v glasbi uporabljaš grafitarsko estetiko, snemaš zvoke sprejev in podobno …

Tega sicer ne bi rad preveč poudarjal, ker sta to dva različna svetova: zvočni in vizualni, barvni svet … sta precej drugačna in vsak govori sam zase. Ko delam glasbo, mi ritmi pomenijo surovo, ulično energijo, ki jo mogoče izžarevajo tudi grafiti.

Pri grafitih najprej narišeš zelo realistično podobo, na katero potem nizaš abstraktne oblike. Ali takšen princip apliciraš tudi pri glasbi?

Verjetno res. Iluzije glasbe se zavedam enako, kot se zavedam iluzije vizualnih umetnosti in rabe dobro definiranih iluzij v odnosu do bolj raztresenih, grobih, ekspresivnih potez. S temi elementi se rad poigravam.

Kako se lotiš produkcije? Ali se albuma lotiš načrtno?

Ne, vsak komad naredim posebej. V osnovi posnamem veliko število pesmi, šele kasneje, ko je zbirka dovolj velika, bom iz nje vzel tiste, ki bi skupaj delovale v kompilaciji. Lahko pa tudi prosim koga drugega, da namesto mene naredi izbor.

Je to lažje, bolj objektivno?

Ne bi rekel, da je lažje. Če sodeluješ z neko založbo, je recimo koristno, če ji daš nekaj moči pri izbiri. Zelo uživajo v občutku, da so oblikovali nekaj, kar bo ustrezalo mojim in njihovim potrebam. Vso glasbo sem naredil jaz, tako da mi je v končni fazi vseeno, v kakšen vrstni red jo postavijo.

Če že govoriva o založbah, očitno vprašanje: zakaj selitev k Warp?

Pri založbi Skint so se zamrznili okoli enega in istega vzorca, to je prinesel tudi uspeh Fatboya Slima. Majhne distribucijske hiše jih niso pretirano zanimale, saj so bili zadovoljni z velikimi partnerji, meni pa to ni preveč ustrezalo, saj moj tip glasbe potrebuje majhne, neodvisne trgovine, ki ne sodijo v mainstream. Morajo biti takšne, da lahko mojo glasbo šele odkriješ in si ob njej presenečen. V tem oziru sem z Warp zadovoljen, saj ustrezajo vsem mojim kriterijem.

Warp zadnje čase zbira veliko hiphoperjev. Misliš, da imajo kakšno možnost, da postanejo hip hop založba?

Kaj takega si verjetno ne bi dovolili, čeprav so imeli v preteklosti na agendi precej klasičnega hip hopa. Najbolj slavna plošča je bila Hey Hey? Can You Relate?, s poskočnim, skoraj raverskim komadom z raperskim besedilom, ki ga je naredil DJ Mink. Warp so bili torej vedno del tega, zdi se pa, da se v zadnjem obdobju spet lotevajo uravnovešanja različnih glasbenih zvrsti. Konec koncev je hip hop zelo umirjena glasba, medtem ko so tehno stvari bolj amfetaminske narave, hitrejše …

Ali se pri Warp čutiš bolj dolžnega eksperimentirati? Pri Skint je bilo to verjetno manj očitno?

Album Sketchbook je bil sestavljen z založbo Warp v mislih, v resnici pa je album takšen, kot bi ga rad izdal pri Skint, če bi bili kaj takšnega sploh pripravljeni sprejeti. Ampak to se seveda ni zgodilo, zato sem zadovoljen, da mi pri Warp pustijo delati, kar hočem. Ne čutim pa potrebe, da moram postati bolj nor, kot sem že sedaj. Na album lahko uvrstim različne stvari v nekem pravem razmerju, tako da zmešam vse mogoče kose, od katerih jih večina ni nujno živahna.

Ampak vseeno se na Car Paint Scheme pojavijo tudi bolj plesni ritmi, nekakšna mešanica med hip hopom in house glasbo … kot na primer Mr. Scruff.

Ta album je sestavil šef Skinta, Damian Harris, saj je bil Car Paint Scheme najprej predviden za izid pri njegovi založbi. Tam sem zares malce eksperimentiral z bolj ritmičnimi, plesnimi zadevami, tako da je nekaj pesmi ostalo še od takrat. Mislim, da je bila založba Warp prav za te komade najbolj zagreta, album je hotela prav zaradi njih.

Ali je bila skromna promocija albuma tvoja odločitev?

Ko album predam založbi, je vse odvisno od njih, oni odločajo, kako želijo iti naprej. Nikoli ne bi kritiziral njihovih odločitev.

Torej si idealni partner?

Ta odnos bi raje poimenoval simbioza, ker je eden odvisen od drugega. To je še najboljši način, saj ne smeš preveč trdo nadzirati svoje usode.

Kakšno opremo uporabljaš v studiu? Ali si slučajno kakšen tehnološki obsedenec?

Ne, šele pred kratkim sem začel uporabljati računalnik, ampak nobeden od mojih albumov še ni bil narejen tako, razen kosa z raperjem po imenu Kid Acne. Za tistega sem nekaj ritmov naredil s programom »fruity loops«. Ampak običajno uporabljam moj stari osemkanalni magnetofon, na katerem potem niansiram klaviature, bobne … takšen način mi je najbolj všeč.

V tvoji glasbi je slišati tudi dosti eksotičnih zvokov. Ali brskaš tudi po etno godbah?

Vsekakor. Gotovo ne poslušam veliko moderne glasbe, saj najpogosteje raziskujem etnične glasbe, jazz, rock'n'roll in r'n'b iz petdesetih let, potem funk iz sedemdesetih in seveda še hiphopersko staro šolo. Za tem se počasi ustavi, saj elektronske glasbe skorajda ne poslušam.

Ali se po hiphopu ni dogajalo nič vznemirljivega?

Ne bi rad rekel ne, saj so bili vsi zelo vznemirjeni zaradi elektronske glasbe. Kot producent sem tako ali tako prenehal biti konzument glasbe. Sedaj sem uporabnik drugačnih tipov glasbe … vedno podrezam za različnimi stvarmi, ki jih še nisem slišal. Pomembno je, da ne poslušaš preveč glasbe, ki bi utegnila biti podobna tvoji. Omenil si Mr. Scruffa, ampak njegove glasbe na primer sploh še nisem slišal. Menim, da je bolje, če pri tem ostane, saj lahko na ta način obdržim neko distanco. Verjetno bi si moja poslušalska publika predvsem želela slišati kaj drugačnega …

Poleg glasbe delaš tudi grafite, oboje pa mešaš tudi med nastopi?

Nisem prepričan, ali bi sploh uporabil besedo grafit, saj mora biti narejen ilegalno. Tako čisto preprosto rečem, da sem slikar, ki razmetava barvo iz sprejev, v upanju, da bo nastalo kaj dobrega. V tem ves ta čas neizmerno uživam. Vsak petek še vedno rišem pred enim od nočnih klubov v Brightonu, tako da sem še vedno aktiven in tudi moje risarske sposobnosti se še kar držijo.

Kako si začel z grafiti? Nekje sem prebral, da si najprej hodil na neke vrste umetniško šolo?

Kot osnovo sem študiral umetnost, nekje na polovici mojega šolanja, okoli leta 1983, pa sem izvedel za grafite na podzemnih železnicah v New Yorku. Seveda sem takoj pomislil, da moram kaj takega narediti tudi jaz. Ampak najprej o stvareh samo slišiš, na koncu pa moraš zares vzeti v roke barvo in začeti delati bedarije na lastnini drugih ljudi. Tako se to pač dela … Ampak sčasoma počasi postaneš boljši.

Ali je bila takšna scena v Brightonu sploh aktivna? V Londonu mogoče že, ampak …

V Londonu se je takrat res že nekaj dogajalo, tam nekje od leta 1983 naprej, ampak v Brightonu tega ni počelo prav veliko ljudi. Mogoče pet, deset, to ni veliko. Ampak to se je izkazalo za pozitivno, saj ni bilo nikogar starejšega, ki bi bil boljši od nas. Bili smo pač edini, ki smo to počeli, brez vzornikov, tako da smo razvili svoj stil. Če je kateri od teh ljudi nadaljeval, se je do sedaj že precej dobro razvil in je na tem področju dokaj spoštovan.

Koliko je še aktivnih grafitarjev iz tistega časa … se je še kdo začel ukvarjati z glasbo?

To je zanimivo vprašanje … Koliko grafitarjev je začelo delati glasbo? Mislim, da je delež precej velik, vsi so dokaj uspešni. Na primer Theo iz skupine The Wiseguys je bil z menoj v ekipi Tcheeba Wizards …

Zanima me, kako deluje takšna zamenjava barve z zvokom in glasbo?

Nekje mora biti povezava. Sicer pa je iz mojih izkušenj preskok zelo hiter, ker sem že kakšnih deset let, preden sem začel producirati glasbo, risal grafite, že tedaj sem obvladoval svoj instrument, torej pločevinke z barvo. Vse skupaj se zdi zelo naravno in logično.

Po določenem času si začel sodelovati z založbo Mo'Wax, ki je bila za tiste čase precej prodorna v primerjavi z drugimi, ki so prisegali na računalniške grafike.

To je predvsem vpliv Jamesa Lavella, šefa založbe Mo'Wax, ki je vedno iskal tisti zbirateljski format, ki je bil na koncu za nekatere predrag, ampak ljudem, kot sem jaz, je to dalo veliko dobrih priložnosti. Po svoje sem mu zelo hvaležen, kajti če ne bi naredil risb za njegove plošče, na primer ne bi dobil likovnega dela za promocijo Fosters Ice, z izkupičkom od katerega sem si potem kupil prvi sampler. Vse je bilo del verige, in če njega ne bi bilo, mene sedaj ne bi bilo tukaj. Ampak za tiste čase je bil zelo pogumen, saj ni veliko ljudi na naslovnice plošč dajalo takšnih likovnih del, kot smo jih delali, na primer, jaz, pa 3D, pa She One, ki je mimogrede moj svak …

Ali si se z Lavellom povezal tudi takrat, ko si začel ustvarjati glasbo? Mo'Wax se zdi kar ustrezna založba. Ali si šel zaradi poznanstva z Normanom Cookom naravnost k Skint?

K Skint niti nisem šel zaradi Fatboya Slima, ampak ker sem poznal šefa založbe, Damiena Harrisa, s katerim sem prej delal v neki brightonski trgovini s ploščami. Zanimivo je, da takrat, ko sem izdal prvo malo ploščo, niti pomislil nisem na Jamesa Lavella, saj si nisem mislil, da ga bo zanimalo. Bil je že uveljavljen, medtem ko so pri Skint šele začenjali, zato je bilo mnogo bolj verjetno, da bodo medse vzeli popolnega začetnika. Ampak ko sem šel potem nekoč obiskat Lavella, mi je rekel, da bi moral priti k njemu, saj bi mi brez težav izdal ploščo. Ampak mogoče ga ne bi toliko zanimala sama glasba, kot bolj ideja, da bi imel pri sebi slikarja glasbenika, ki dela neke divje zbirateljske pakete, za katere je bil Lavelle zelo zagret … Morda ga je to bolj navduševalo kot sama glasba.

Ali je Fatboy Slim zelo vplival nate, glede na to, da si mu pomagal v studiu, poslušal njegovo zbirko plošč?

Takrat še ni bil Fatboy Slim, ampak povsem normalen Norman Cook. Prijatelja sva bila kar lepo število let. Z njim sem hodil na razne turneje, kdaj zaradi tega, da se ni dolgočasil, kdaj kot grafitar, ki je bil del njegovega nastopa. Dosti časa sem preživel tudi v njegovem studiu, pri poslušanju vseh tistih breakbeat in hiphop klasik, poleg tega pa sem tudi malo pomagal pri snemanju … bolj ali manj s kuhanjem čaja. Bil sem torej neke vrste pripravnik, ki jih je opazoval pri vrtenju vseh tistih gumbov in stalno nekaj spraševal. To je bila moja glasbena vajeniška doba.

Kako velika je v resnici njegova zbirka? Mnogi se sprašujejo, od kod dobi vse te sample, vse te ideje?

V bistvu bi jo tudi sam prav z veseljem videl, saj je že kakšnih deset let, ko sem imel zadnjič priložnost. Predstavljam si, da je precej velika, vsaj spominjam se je, kot take … Vendar pa je bila zelo osredotočena na nekatera področja. Upoštevati moraš, da je Norman didžejal že v zgodnjih osemdesetih letih, tako da je zbirko gradil dolgo časa, skupaj z vsemi soul, disko ter zgodnjimi hiphopovskimi in rave ploščami. No, sedaj me je pa zamikalo, da bi ga poklical in se zmenil za eno seanso.

Kaj pa tvoja zbirka, ki jo delaš kot didžej?

Nisem prav ne vem kakšen didžej. Uspe mi narediti kakšen skreč, čeprav v tem nisem najboljši na svetu. Ampak to delam, ker uživam, in v te namene sem nabral kar nekaj plošč, ki pa večino časa ležijo na policah. Včasih si mislim, da bi jih znal kdo drug gotovo bolje uporabiti kot jaz.

Kaj pripravljaš v prihodnosti?

Vedno je tu na kupe nove glasbe, zato bom dal založbi Warp možnost, da sestavijo album, čeprav mislim, da si od mene najprej želijo malo ploščo, ki me bo naredila bolj prepoznavnega … karkoli naj bi to že pomenilo.

Jure Matičič