Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Janez Golič

Tindersticks

Koncert ob temni luni

Tokrat se nam skoraj niso mogli izogniti. Evropski krak turneje se je zavlekel daleč na vzhod, že izven ozemelj, ki so britanski šesterici tako ljuba. To se je ponudilo kot iztočnica za pogovor z vodilnima članoma skupine, prvim pevcem Stuartom Staplesom in violinistom Dickonom Hinchliffom.

Popoldne – pogovor

Tindersticks ste končno v Sloveniji. Naprej greste še na Hrvaško, v Srbijo, celo v Turčijo. Ali lahko pričakujemo nove vplive teh območij na vaši naslednji plošči?

Stuart: Ne vem. Vedno si lahko pod vplivov česarkoli, za nas je zanimivo že, da gremo tja. Dovolj je, da se sprehodimo po ulicah mesta, ni nujno, da bomo poslušali glasbo.

Dickon: Vse, kar počnemo, vpliva na našo glasbo, tudi kraji, ki jih obiščemo. Težko rečemo, da ker smo bili v določeni deželi, smo tudi pod tem vtisom. Verjetno se to zaleze v nas podzavestno.

Posneli ste že nekaj filmske glasbe, kako običajno pristopate k skladanju?

Dickon: Različno. Za film Trouble Every Day smo imeli naslovno pesem že pripravljeno, napisali smo jo za album Curtains, ko smo ugotovili, da je primernejša za soundtrack. Ko smo prejeli ponudbo režiserke Claire Dennis, je bila izbira povsem logična, in večina druge glasbe za ta film so v bistvu variacije naslovne pesmi. No, nekaj glasbe smo posneli povsem na novo.

Skladate vzporedno z gledanjem filma?

Dickon: Sam sem posnel glasbo za njen novi film, in sicer sem imel večino glasbe že posnete, potem sem le izbiral primerne odlomke. S skupino smo res skladali sproti, ko smo si ogledovali filmske odlomke in skupaj usklajevali, kaj in kako bi bilo primerno za neki prizor.

Še vedno ste skupina istih šestih članov. Kaj vas veže skupaj?

Stuart: Tega se nismo nikoli spraševali. Zagotovo nam glasba daje nekaj, kar nas veže in kar si delimo, kar nam je skupno in kar potrebujemo. Nismo skupina, ki rada govori o svoji glasbi, o pesmih, raje govorimo o čem drugem. Druži nas ustvarjalnost, potreba, da se razvijamo, to nam daje polet …

Dickon: Smo različne osebnosti, imamo pa tudi skupne lastnosti, in ko se združimo, postanemo močna skupina ljudi. Položaj je podoben kot v kateremkoli drugem odnosu. Kdaj se vprašaš, zakaj si še skupaj, odnos postane težaven, ampak verjamemo vase, in da je to tisto, zaradi česar nadaljujemo.

Verjamem, da ste v teh 12 letih preživljali tudi krize.

Stuart: Stalno.

Na eni od prejšnjih turnej je vaš bobnar kar izginil, in ste potem nekaj koncertov igrali brez njega.

Stuart: Ja, to je bila ena od pozitivnih izkušenj. Kar naenkrat ni videl svojega mesta v skupini, potreboval je spremembo. Brez njega smo pristali v nekem novem položaju, šele tedaj smo spoznali, kako pomemben član je. Ko je prišel nazaj, smo mu prepustili ta manjkajoči prostor, in spoznal je, potrebujemo drug drugega in da ljudje radi igrajo z njim. Pač ni gonilna sila skupine, ni nekdo, ki bi določal tempo ali v resnici ustvarjal glasbo. Že priključil se je nekako s strani, nikoli ni bil v središču. Moral je spoznati, da naša glasba deluje na določen način, da je osnova naše glasbe basovska kitara in se drugi vrtimo okoli kakor sateliti.

Ali se pesem Can We Start Again? nanaša na krizo v skupini ali je le preprosta ljubezenska pesem?

Stuart: Oboje. Mislim celo, da se vse naše pesmi, ki so napisane kot ljubezenske, nanašajo na razmere v skupini in na proces ustvarjalnosti, ne gre le za ljubezen do ženske … To, kar prelivamo v pesmi, v glasbo, je bila vedno ljubezen.

Ves čas pa ste komercialno dovolj uspešni.

Dickon: Vedno smo imeli dovolj za preživetje. Če bi bili še uspešnejši, bi verjetno prišlo do dodatnih napetosti ali pa bi se polenili … V redu je, da se moramo truditi za preživetje.

Ali ste zadovoljni z odzivom medijev doma, v Angliji?

Dickon: Niti ne, ampak to nima dosti opraviti z nami. Glasbeni mediji kar naprej mitologizirajo stare skupine, na primer The Beatles, iščejo njihove naslednike. Ker delujemo že kar nekaj časa, nas novinarji pozabljajo, pišejo le o modi in glasbenih trendih. Naša glasba se ne vklaplja v trenutno sceno. Ampak za nas je pomembno le, kar počnemo sami.

Z novim albumom Waiting For The Moon se vračate k prvima dvema albumoma, predvsem v orkestraciji, tudi ni elementov soula in funka, kakor na Simple Pleasures in Can Our Love … Ali je bila to, da se vrnete k razpoznavnemu, čistemu slogu Tindersticks, zavestna odločitev?

Stuart: Ja, večinoma je bilo zavestno. Spoznali smo namreč, da pravzaprav nimamo druge izbire. Ponovno smo želeli delati karseda spontano, in po svoje našim dušam nismo dovolili razmišljati. Proces je bil povsem preprost: v glavi imaš neko zamisel za pesem, zaigraš jo ljudem, ljudje se odzovejo – in to posnameš. To pomeni, da je glasba izraz tega, kar smo, in ne toliko, kar delamo. Po albumu Curtains nismo vedeli, kam naj se še obrnemo. Zato smo za Simple Pleasures naš način dela obrnili na glavo, vse smo počeli ravno nasprotno, v pisanju pesmi, iskanju navdiha … Mislim, da nas novi album vrača nazaj, od koder smo prišli, s tem da smo se sproti veliko naučili. Zato obstaja bistvena razlika; prvi trije albumi so bili zgrajeni na idejah, medtem ko nova plošča izhaja iz našega igranja, naših izkušenj. Tudi posamezne ideje so sedaj prerasle v nekaj skupnega.

Dickon je v nekaj pesmih prevzel glavni glas. Ali se zaradi tega počutiš manj obremenjenega, konec koncev ti ni treba napisati vseh pesmi za album?

Stuart: Sploh ne razmišljamo na ta način. Naša skupina se oplaja s pretokom energij, in energije posameznikov naraščajo in padajo. S tem se moraš sprijazniti, tudi prilagoditi. Ko napišem pesem, se zraven vprašam, ali bo ta pesem dovolj dobra, da bo navdihnila druge člane v skupini? Tako delujemo. Če kdo prinese idejo, ki premakne vso skupino, jo najprej skupaj obdelamo, to pomeni, da ne sprejemamo avtomatično vsega, kar kdo prinese v skupino. Torej, če kdo drug prinese boljšo idejo, ne čutim zaradi tega nobenega pritiska. To je pač proces, ki nas dela skupino.

Dickon, ali se je bilo težko izpostaviti, ko je Stuartov stil petja vendarle tako poseben in nekako določa slog skupine?

Dickon: Ne, ni bilo težko, bil je povsem naraven razplet, saj sem vedno pel na naših ploščah. Za novo ploščo sem sam napisal nekaj pesmi in bilo je logično, da jih namesto Stuarta pojem sam.

Zanimivo je, da so nekateri recenzentje, na primer v spletni prodajalni Amazon, celo zamenjali vajina glasova, opisujejo Stuartovo petje v pesmih, ki jih v resnici poje Dickon.

Dickon: Ja, to sem bral, bilo je prav zabavno. Ti ljudje ne bi smeli biti kritiki, če zamenjajo glasove.

Stuart: Če poslušaš površno, se verjetno zdita najina glasova podobna, ampak ljudje, ki nas dobro poznajo, naju hitro ločijo in razumejo različne poglede.

Ali si se, Dickon, trudil, da bi zvenel podobno kot Stuart, da bi se vklopil v značilni zvok Tindersticks?

Dickon: Ne, to je moj normalen izraz. Verjetno sta najina glasova podobna že zato, ker sem toliko časa pel spremljevalne glasove in se nekako prilagodil Stuartu. Že na primer na drugem albumu pojem prvi verz prve pesmi, in mnogi tega sploh niso opazili.

Kakšna je osnovna zamisel albuma Waiting For The Moon? V neki pesmi poješ Still Try To Find The Reason, Still Try To Find The Moon … Zdi se, kot da gre za stalno iskanje …

Stuart: Rekel bi, da ne gre za premišljeno idejo. Dickon mi je dal CD, na katerem je bilo posnetih približno 67 osnutkov, in v štirih, petih se je pojavil ta motiv, Waiting For The Moon. Najprej sem jih preslišal, delal nekaj drugega, ampak Dickon mi je stalno ponavljal te osnutke, in ko sem jih tudi sam zapel, sem takoj vedel, da bodo to tisto pravo. Čez pol ure je bila pesem končana. To je krasna plat glasbe; v nasprotju s filmom ti ni treba vsega razumeti, samo slediš občutku, in če je ta pravi, si na pravi poti. Zadaj ni nobene splošne, premišljene ideje ali sporočila. Ampak če bi že razčlenjeval pesem, gre za iskanje nove lune, in to, kar si že sam rekel, iskanje razloga.

Tvoj način petja je zelo melodramatičen, ampak vmes lahko zaznamo prikrit humor. Toda na novem albumu si povzel besedilo dramske igre Sarah Kane, 4:48 Psychosis, ki zaradi njene slutnje smrti in samomora nima tega pridiha. Je preveč resničen.

Stuart: Zame je skladanje glasbe lovljenje stvari v glavi, medtem ko zamisli za pesmi prihajajo od zunaj. Ko sem si ogledal to dramsko igro Sarah Kane, me tisti trenutek ni vznemirila, ampak nekaj je bilo v besedilu, da sem ga želel raziskati. Šele ko sem njeno igro bral v pisni obliki, me je prevzela bolj kot kaka pesem. Torej, zame ne obstaja te vrste pravilo, da mora biti v besedilu humor ali karkoli drugega, gre bolj za to, ali je čustveno dovolj močno, kaj vsebuje, kaj imaš od tega … Ko sem njene besede položil v glasbo, je vse učinkovalo povsem naravno, vse se je ujemalo.

Nikoli nisi ponovil dueta z isto pevko, vedno si zapel, posnel le eno pesem s Carlo ali Paulo Frazer, Ann Magnuson …?

Stuart: Stalno raziskujem. (smeh)

Imate kakšne posebne želje po sodelovanjih, bi radi posneli glasbo za kakega vam ljubega režiserja?

Dickon: Gre bolj za to, da se najdemo ob istem času na istem mestu, nimamo spiska ljudi, s katerimi bi radi sodelovali. Vsi moji priljubljeni filmski režiserji imajo svoje skladatelje, na primer David Lynch ali Pedro Almodovar, tako da … Nisem razočaran, ker je glasba v njunih filmih že del tega, kar počneta, gre za tesno povezan odnos. Torej sodelujem sproti, kakor nanese.

Znani ste tudi kot skupina, ki skrbno izbira predskupine, nam lahko priporočate v poslušanje katero od teh?

Dickon: Na prejšnji turneji je bil z nami James Yorkstone, škotski glasbenik, na tej turneji je z nami avstralska skupina The Devastations, ki jo sedaj že poznate, potem je tu ameriški pevec Josh Ritter, njegov prvi album je res dober.

Na vaši spletni strani sem bral, da nameravate objaviti prve štiri albume v obliki dvojnih zgoščenk, torej z dodatki?

Dickon: Ja, na teh izdajah bo veliko še neizdane glasbe. Na primer, na prvi album bomo pritaknili demo posnetke, Dave je posnel zabavne kratke odlomke, nov bo tudi ovitek, tako da ne boste kupovali še enkrat iste plošče.

Na začetku ste bili dosti bolj ustvarjalni, kasneje so se premori med ploščami podaljševali, pesmi je bilo manj …

Dickon: Zagotovo. To se dogaja večini avtorjev. Za prvi album zbiraš pesmi pet, morda deset let, kasneje pa moraš delovati še na drugih področjih, v promociji, stalno nastopaš … Z leti tudi spoznaš svoje zmožnosti, svoje meje. Verjetno smo zato za novi album porabili več časa kot običajno. Pesmi smo pustili, da »zrastejo«, morda smo vse skupaj čakali celo leto.

Vendarle ostajati zvesti »pravim« glasbilom, ne uporabljate vzorčenja, ne delate plesnih miksov.

Dickon: Ne gre zato, da ne bi hoteli uporabiti semplov ali podobnega sodobnega pristopa h glasbi, ampak tega ne potrebujemo. Smo skupina šestih članov, ne potrebujemo glasbe koga drugega, ki bi postala naša … Raje, kot da uporabimo tuj semple, to odigramo sami. Čeprav včasih uporabimo zanko na bobnih, tako je posneta pesem Marbles, so še drugi deli, ki so zazankani, ampak tega ne boš niti opazil.

Pred časom sem prebral, da načrtujete samostojne projekte?

Stuart: Nič konkretnega. Najprej bi radi končali turnejo, potem bomo šele videli, kam nas bo zaneslo, kaj nas bo navdihnilo, kako se bomo počutili kot skupina. Po obsežni turneji se počutiš izpraznjenega …

Dickon: Že pred letom sem napisal glasbo za zadnji film Claire Dennis, o tem sem ti že pravil, sicer pa sem letos pripravil več aranžmajev in igral na ploščah drugih izvajalcev – bilo je zelo zabavno.

Zvečer – koncert

Njune izjave so se zvečer v Cankarjevem domu potrdile še s koncertom. Že z uvodno Patchwork so nakazali, da se vračajo k izhodišču, k zgodnjim pesmim. V nadaljevanju so s prepletanjem pesmi z novega albuma in starejših »klasik« le še potrdili svoj položaj in ponudili najčistejšo obliko glasbe Tindersticks. V celoti so namreč »zanemarili« izbor z albumov Simple Pleasures in Can Our Love…, ki ju v veliki meri določajo vplivi zunaj njihovih src.

Navkljub vse večjemu prispevku violinista Dickona, je Stuart še vedno središčna, markantna pojava na odru. Njegov bariton zadoni kot iz najglobljega vodnjaka, komaj razumljiv je, čeprav je sicer zvok odličen. Nocoj je tudi dobro razpoložen, glasba ga ponese, v vrhuncih se kar potopi vanjo. Melodrama preide v srčnost, iskreno predanost, ki se ne more ali noče izkričati. Rock'n'roll to zagotovo ni, napetosti se sproščajo v notranjosti, nikoli zares ne izbruhnejo, se sprostijo … Mi, na sedežih, skoraj nimamo druge izbire, kot da podoživljamo osebne drame, ki postajajo skupna izkušnja …

Drugi se vsaj telesno ne odzivajo, vendar jih Stuart z lastnim uživanjem kot z nevidno silo potegne za sabo. Skupina suvereno obvladuje vse odtenke izraznosti, saj je poigravanje na robu tišine enako pomembno kakor prehod v veličastni finale. Le v teh trenutkih se je pokazal manko širše orkestracije, ki bi šele do zadnjega kotička zapolnila zvočni prostor.

V drugem dodatku smo dobili še originalno izvedbo pesmi Travelling Light, skupini se je namreč pridružila Carla Torgerson, ki je prav tisti dan prišla v Ljubljano za snemanje plošče Chrisa Eckmana. Srečno naključje nosi simbolni pomen – po rednem vračanju skupine Walkabouts na naše odre bi si upal napovedati, da bomo tudi Tindersticks pri nas še videli. In tudi oder Galusove dvorane je dovolj velik, da bi ob strani lahko stal manjši simfonični orkester …

Janez Golič