Kozmična Amerika

Tom Ashley

Pojoči komedijant (2. del)

Jerry Garcia je povedal folkloristu Nicku Spitzerju: »Posebnega načina ubiranja strun sem se naučil ob poslušanju Clarencea Ashleyja. Plošča Coo Coo Bird me je postavila na noge.« Garcia je tudi dejal, da je končno doumel bistvo ljudske glasbe, ko je slišal, da je bil Ashley voznik tovornjaka.

V začetku štiridesetih let je Tom nastopal s skupino Charlieja Monroeja in nekaj let kasneje z The Stanley Brothers. Nastopal je kot črni Rastus Jones iz Georgije, in člani skupine so igrali z njim v nekakšni gledališki predstavi. Charlie Monroe je bil izredno prepričljiv kot razdraženi pisatelj, ki poskuša dokončati knjigo, vendar ga vedno znova prekinejo. Zato najame Rastusa in mu plača izredno vsoto 5 dolarjev, da varuje njegovo zasebnost. Tako lahko začne spet pisati. Rastus pove občinstvu, da mu je s tem padla sekira v med in da ima najlažjo in najboljšo službo na svetu. Vendar položaj ni tako enostaven: on je črnec v svetu belcev, zato mora uporabiti vso svojo zvijačnost, da zadrži vojsko prevarantov in prodajalcev, ki se želijo polastiti pisateljevega denarja. Prvi prodajalec (tudi član skupine) mu skuša prodati rabljeno spodnje perilo. Rastus mu zagotovi, da mu je veliki pisatelj strogo naročil, da mora on vse vnaprej pogledati in preveriti. Prodajalec na plan potegne močno prevelike spodnje hlače, gotovo največje, kar so jih kdaj izdelali. Vendar Rastus zatrjuje, da še zdaleč niso dovolj velike za njegovega šefa, in pošlje zmedenega prodajalca po še večje.

Naslednji pride odvetnik, češ da je pisatelju umrla ljuba teta in da mu je zapustila milijon dolarjev. Rastus zavrne izvrševalca oporoke rekoč, da pisatelj »nikoli ni maral te stare vreče kosti in plinov« in da noče njenega denarja. Odvetnik v jezi odide in priseže, da bo dosegel, da se oporoka spremeni. Posebno nasilen, žaljiv in pohlepen je prodajalec strelovodov, ki si utre pot mimo Rastusa, in ko je že skoraj pri pisatelju, Rastus vrže na tla kovanec, da ga zamoti. Prodajalec se v trenutku spusti na vse štiri in začne grabežljivo iskati pod mizo kovanec, pri tam pa opleta z zadnjo platjo tako močno, da kar kliče po tem, da ga Rastus mahne s plohom po njej. S pantomimo Rastus vpraša občinstvo, ali naj to res stori. Odgovor je seveda gromoglasni 'da'. Rastus zamahne, za vajo nekajkrat udari po zraku in v tem položaju odpleše chaplinovski ples. Ko je občinstvo že prepričano, da ga sploh ne bo mahnil, Rastus zamahne zares; pok je tako silovit, da se sicer že v naprej preklan ploh razleti na kose (prodajalec pa ima na srečo v hlačah kos ovčje kože). Tomova komika ne temelji toliko na vsebini kot na časovnem usklajevanju, zvijanju, kretnjah in obrazni mimiki. Pripombe na račun dolžine njegovih hlač in njegov odgovor so vedno zagotovili salve smeha. Hlače so mu segale namreč do začetka gležnjev, in Clint Howard je zabrenčal: »Rastus, tvoje hlače so prekratke.« Čeprav sprva prizadet, Rastus v monologu podrobno razglablja o dolžini hlač in na koncu ponosno vzklikne, da so njegove hlače ravno prav dolge.

Srečanje z Docom Watsonom

Čeprav je nastopal kot komedijant, ni Tom nikoli zapustil glasbene skupine iz Tennesseeja, The Merrymakers, ki je bila ustanovljena leta 1947 in je delovala še v zgodnjih petdesetih letih.[1] The Merrymakers so nastopili tudi na radiu v Bristolu in v Johnsonu ter šli na turnejo od Kentuckyja do obeh Karolin. Hkrati so bili redno zaposleni pri dveh družbah, ki sta organizirali dražbe za zemljo. Kakor Tomove druge skupine so tudi člani te nastopali v burkah. No, skupina The Merrymakers je razpadla leta 1953, Tom pa je občasno nastopal z The Stanley Brothers in vozil taksi v Mountainu. V svojih petdesetih je nastopal z dvema mlajšima sosedoma iz Shounsa; Clint Howard je igral na kitaro in je bil odličen pevec, Fred Price pa je že leta igral na gosli in pel. Neredko so se jim pridružili še glasbeniki, ki so igrali na bendžo bodisi v tradicionalnem bodisi v bluegrassovskem slogu. Za velikonočne praznike leta 1960 so šli na srečanje goslačev, na tako imenovani the Union Grove Fiddler's Convention v Iredell County v Severni Karolini. Ustavili so se v mestu Deep Gap v okrožju Watauga County, upajoč, da bodo lahko prepričali Doca Watsona, da se jim pridruži na tekmovanju, vendar je Doc takrat ravno polagal linolej in je hotel delo dokončati.

Na srečanju so spoznali dva mlada Newyorčana, Ralpha Rinzlerja in Eugena Earla. Ko sta slišala, da prihajajo iz vzhodnega Tennesseeja, sta jih vprašala, če poznajo Clarencea Ashleyja. Clint Howard se spominja: »S Fredom sva poznala Toma že vse življenje, vendar je bil za naju vedno le Tom. Zato sem rekel, da ne, in vprašal Toma, če pozna tega Clarencea Ashleyja. Tudi Tom je najprej rekel, da ne, potem pa se je spomnil: Hudiča, saj to sem vendar jaz!« Rinzler in Earle sta poznala Ashleyjevo ime in nekaj njegovih zgodnjih posnetkov prek dela ekscentričnega zbiratelja Harryja Smitha. Leta 1951 je pri Folkways Records izšla Antologija ameriške ljudske glasbe [Anthology of American Folk Music], šest plošč, kjer je Smith zbral posnetke iz poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih let. Tom in njegov dolgoletni prijatelj Banmon Grayson sta bila vključena v Smithovo Antologijo. Na nekaj posnetkih iz leta 1930 je bil Tom napisan kot Clarence Ashley, ker je založba vztrajala, da napišejo njegovo pravo ime. Tom nikoli ni hotel uporabljati imen McCurry ali Earl, dovolil pa je, da so zapisali Clarence. Smith je ponovil napako založbe in tako dal Tomu ime, ki ga celo njegovi najbližji sosedje niso prepoznali.

Dvajset let kasneje je Rinzler pojasnil, da je bil tudi on kot drugi mladi kulturniki očaran nad lepoto glasu in instrumentalnih slogov, ki jih je bilo moč slišati v Smithovi zbirki. Srečanje z enim izmed junakov te zbirke je Rinzlerja tako vznemirilo, da se je odločil vrniti in posneti Ashleyja skupaj s Clintom, Fredom in drugimi. Tom je pripeljal Doca Watsona na to snemanje – prvo v Docovi glasbeni karieri – septembra leta 1960. Slepi glasbenik je Rinzlerja očaral. Tako sta za začetek Docove kariere zaslužna Tom in Ralph Rinzler. Pri Smithsonian Folkways (SF40029/30) je izšla dvojna plošča, na kateri še vedno piše Doc Watson and Clarence Ashley. Na njej je 48 napevov in pesmi, ki jih je Rinzler obogatil s fotografijami, zgodovino in razlagami. Rinzler se spominja, da je prinesel Smithovo zbirko na snemanje in Tomu ter drugim pokazal, kateri zvoki so se mu takrat zdeli tako pomembni. Prosil jih je, naj se jih naučijo s posnetkov.[2]

V razpravi o Ashleyju in Watsonu ju je Rinzler označil kot »zavrnjena«. Tom se je glasbi »odpovedal, ker v svetu zabave ni bilo mesta zanj.« Rinzler meni, da se je to zgodilo leta 1943, ko je nehal nastopati z zdravilci in se je usmeril v prevozništvo. Takrat naj bi se Ashley glasbeno upokojil. Doc »ni imel vstopa v svet profesionalnega nastopanja, lahko je le igral spremljavo na električni kitari.« Vendar zaradi manjših uspehov Rinzlerju ni bilo več treba znova in znova razlagati, da je Tom najbolj znan kot Rastus Jones iz Georgie, hkrati pa so mu dodelili zgodovinsko pomemben položaj, ki ga Tom v resnici nikoli ni imel. O Tomu in njegovi skupini se je govorilo v vsem Mountainu, potem ko so nastopili v Carnegie Hall in jih je želelo slišati veliko ljudi. Rinzler se je vrnil v New York, ko so igrali v Taylor Theatru. Glasba je bila dobra in Tom je dal občinstvu, kar se je zdelo, da potrebuje: Rastusa Jonesa iz Georgie z vsemi njegovimi udarci. Nekaj mesecev pred njegovo smrtjo leta 1967 ga je pisatelj iz burke vprašal, kakšna je razlika med nastopanjem v Carnegie Hallu in na ulici z zdravilci. Tom je bil odrezav: »V Carnegie Hall ti dajo denar, preden se usedejo.« Zaradi ljubezni do nastopanja je bil Tom tako učenec kot učitelj umetnosti delavskega razreda. Njegova koncertna dvorana so bile ulice – kraj, kjer je najtežje uspeti.[3]

Jane Weber

(po zapiskih Joeja Wilsona)

Avtor se želi zahvaliti: Petri Hrovat za prevode del Joeja Wilsona, Josephini Sutherland Wilson, Franku Graysonu, Juliji Olin, Nicku Spitzerju, Kathy James, Mickeyju Hartu, Jaku D. Jamesu, Minnie Moody Miller, Charlesu Wolfu, Stephenu Davisu in pokojnemu Ralphu Rinzlerju. Joe Wilson je odgovorni direktor svéta National Council for the Traditional Arts v Washingtonu. Odrasel je v Johnsonu v Tennesseeju in je poznal Toma Ashleyja. Zahvala gre tudi zbirateljem Richu Nevinsu, Davidu Freemanu, Eugenu Earlu, Joeju Bussardu in Christopherju Kingu, ker so posodili redke plošče na 78 obratov, ki jih je založba County uporabila za Ashleyjevo zbirki (www.countysales.com).

[1] Tom je vedno hitro opazil talent in v skupini je zbral številne mlade nadarjene glasbenike iz bližnjih mest Mountaina in Shounsa. Med njimi so bili Brownie Blankenbeckler (kitara in glas), Lloyd Dunn (mandolina in glas), Carl Jones (bendžo in glas), Frank Grayson (gosli) in David Green (kitara). To je bila skupina z odličnim vokalnim triom, ki je spremljal Jonesovo neizprosno igranje na bendžo s spuščajočim palcem. Morda je bila to glasovno celo najboljša skupina, kar jih je Tom kdaj zbral. Tom je bil predstavnik skupine, komedijant, včasih pa tudi kitarist in pevec gospelov.

[2] Rinzler je postal Tomov prijatelj in menedžer skupine. Popeljal jih je na turnejo, nastopili so v znamenitih hišah v Kaliforniji in v newyorški Carnegie Hall. Tom je vzel svoj bendžo celo v Anglijo. Spet je pel pesem, ki jo je ameriško občinstvo vzljubilo; Tom, Clint, Fred, Doc in Jean Ritchie so Američane naučili pesem Amazing Grace. Ta cerkvena pesem, t. i. klic k oltarju, je prišla v cerkveno pesmarico ameriškega Juga že v tridesetih letih 19. stoletja, vendar se ni uvrstila na seznam stotih najbolj znanih ameriških pesmi, ki so ga sestavili leta 1958. Tom je pesem predelal in uporabil prvo kitico kot refren ter táko prvič predstavil občinstvu leta 1962 na čikaškem festivalu ljudske glasbe [Chicago Folk Festival] in vnovič leta 1963 na podobni prireditvi v Newportu [Newport Folk Festival]. Založba Smithsonian Folkways je pesem tudi posnela, založba Vanguard pa izdala na plošči skupaj z vsemi pesmimi, slišanimi v Newportu. Folk pop pevki Judy Collins in Joan Baez sta bili prvi, ki sta iz Ashleyjeve različice naredili uspešnici, sledilo jima je še mnogo drugih. Harrisova raziskava iz leta 1994 je pokazala, da je postala Amazing Grace najbolj znana ameriška pesem, celo bolj kot Star Spangled Banner.

[3] Predstave s komedijanti, preoblečenimi v črnce, so bile najdlje trajajoči trend v svetu zabave Združenih držav Amerike. Začel se je leta 1840 v New Yorku in je pomenil začetek rasizma in etnocentrizma. Preselil se je v ljudski izraz in tako kot vsaka zamaskirana umetnost postal sredstvo za izražanje resnice, predstavljanje dejstev in predvsem sredstvo za uničevanje lažnega sijaja. Tomov Rastus je bil povzpetniško revše, a silno odrezav, premeten, čudovito bister in večkrat mu je uspelo dramatično prekrižati načrte nadrejenih, ki uboge vedno izkoriščajo. Črnski komedijanti so del še nerazvozlane zgodovine ameriške ljudske umetnosti. Tom Ashley je bil eden zadnjih in boljših komedijantov te vrste, hkrati pa je bil tudi odličen glasbenik in ohranjevalec tradicije.