Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Janez Golič
Alexei Monroe
PLURALNI MONOLIT - Laibach in NSK
Maska, 2003
Težko je biti prerok v lastni deželi. Že Laibach se je moral najprej dokazati »zunaj«, da je sploh lahko uradno deloval v Sloveniji. Organizacija NSK je morala sama objaviti monografijo, film o Laibachu (Prerokba ognja) je posnel Američan Michael Benson in po dobrih dvajsetih letih je obsežno študijo o njem in NSK pripravil angleški didžej Alexei Monroe, predelavo doktorske teze Kultura namesto države, kultura kot država na univerzi v Kentu. V slovenskem prevodu smo knjigo dobili nekje istočasno z objavo Laibachovega albuma WAT.
Kar je omejitev, je obenem tudi prednost. Alexei ni na lastni koži občutil socializma kot najbolj »napredne« družbene ureditve, ni užival vseh prednosti in slabosti prostora in časa, v katerem se je Laibach tako usodno izoblikoval. Zato je po drugi strani lahko neprizadeto, »objektivno« pregledal neskončno vrsto gradiv, zgodovinskih dejstev, analiz, recenzij, odzivov …
Študija se podrobno loteva Laibacha in NSK nasploh, torej še slikarske sekcije Irwin in gledaliških skupin Sester Scipion Nasice in Rdeči pilot. Ker je sistem NSK zaključena in obenem nadvse prepletena celota, to Alexei izvrstno opiše z naslovom knjige, s katerim se istočasno veže na roman Arthurja Clarka in na kasneje po njem posnet film Odiseja 2001. Namreč: plakat s črnim križem, s katerim je Laibach najavil nastanek v Trbovljah junija 1980, ter tudi črni monolit iz Clarkovega romana samo sta: molčeča, mirna, pa vendarle učinkujeta. Alexei najde orodje za pojasnjevanje Laibachovega dela v manj znani študiji o Franzu Kafki, ne le zaradi odprte interpretacije večine Kafkovih romanov in zgodb, temveč tudi zaradi samosvoje uporabe nemškega jezika, kar je tudi lastnost Laibacha.
Avtor uvodoma pojasni, da je izvorno študijo preoblikoval v berljivo, bolj poljudno obliko tako, da je predelal ali povsem črtal akademske razlage pojava Laibacha in NSK. A se še vedno strogo drži načel, ki jih je določil Laibach sam. Posameznik ni pomemben, pomembna je zavezanost organizaciji in njenim ciljem. Le malo izvemo o tistih dejavnostih in življenju članov NSK in Laibacha, ki so izven »vzvišenega umetniškega poslanstva«, morda le približno letnico rojstva, še kraj in izobrazbo. Če bi parafraziral Laibach, bi zlahka zapisal: »To ni običajna biografija, ne bo vas zadovoljila z zakulisnimi zgodbami.« Povsem je v nasprotju z isti čas objavljeno knjigo England's Hidden Reverse, ki se ukvarja z angleškim ekvivalentom »industrijske glasbe« (s skupinami Coil, Current 93 in Nurse With Wound), ki jo že sam Laibach zavrača kot romantični eksistencializem. Po primerjavi obeh knjig je izjava povsem na mestu. England's Hidden Reverse gradi na individualnih zgodbah, spušča se v ozadje težavnega odraščanja glavnih protagonistov »industrijske scene«, in šele prek teh zgodb se dotakne širših zgodovinskih, socialnih in političnih razmer, v katerih so se lahko razvile in razširile prevratniške ideje …
Alexei je vseskozi strogo analitičen, a še vedno previden pri vrednotenju pojava NSK in Laibacha. Ne le zaradi spoštovanja do obravnavanih – le kdo bi se več let ukvarjal s pojavom, do katerega bi bil indiferenten? –, temveč tudi zaradi problematičnega določanja estetskih meril. »Klasična« orodja tu ne pomagajo, prevzeti je treba Laibachova pravila igre. Osnovni primer: če naj vrednotimo njihovo zgodnjo glasbo, moramo sprejeti »hrup« kot estetsko vrednoto.
Naj bo Alexei pri pojasnjevanju simbolov, zvočnih in slikovnih učinkov, zgodovinskih, političnih in umetniških referenc še tako podroben in analitičen, se ogiblje končni sodbi. NSK in Laibach sta premišljeno zapletena sistema, zlahka vsrkata vsak kritičen pomislek. Vsaka njihova izjava, gesta, simbol ponujajo vsaj dvojnost sporočil, in ni dvoma, da se bodo z njimi ukvarjali tudi v prihodnje tako umetnostni zgodovinarji kot bolj zvedavi spremljevalci popularne kulture. Vsem tem bi knjiga Pluralni monolit prišla zelo prav. Če ne drugega, bi prenehali spraševati fundamentalna vprašanja, kaj v resnici so NSK in Laibach, saj ti s prikritim nasmeškom vedno znova odgovarjajo: Kaj ni očitno?
Janez Golič