Gary Stewart

RUMBA ON THE RIVER – A History Of The Popular Music Of The Two Congos

Verso, 2000

Zgodovina popularne glasbe obeh Kongov s prelepim naslovom Rumba on the River je v vseh pogledih orjaško in monumentalno delo; prava Vojna in mir glasbenega zgodovinopisja. Nastala je pod verodostojnim, preverjenim dejstvom zvestim peresom doslej povsem neuveljavljenega avtorja, Garyja Stewarta, ki se na petstotih straneh drobnega tiska ni izkazal le za izvirnega tolmača dogodkov iz preteklosti, temveč tudi s prijetnim in na trenutke celo napetim pripovednim slogom, polnim slikovitih prispodob in dramatičnih nastavkov. A knjiga kljub temu ni lahkotno, kaj šele pregledno branje. Zalogaj, ki ga ponuja, je kratko in malo preveč zajeten, da bi ga bilo moč pogoltniti na dušek in brez hujših zatikanj. Naposled Rumba on the River pripoveduje o morebiti najbohotnejši, a zagotovo najbolj anarhični glasbeni kulturi na svetu, in obenem o zmagovitem zvoku Afrike, ki že polnih petdeset let gospodari podsaharski Afriki; v isti sapi oplaja in duši druge glasbe, in to, ne da bi kdo sploh vedel, kako pravzaprav in kdaj natančno je prestopil meje rodnega Konga. Za povrh rumba congolesa, kakor smo se navadili imenovati glasbo iz Konga nasploh, ni ena, ampak je tamkajšnjih »rumb« vsaj toliko, kot je pritokov na reki Kongo. Držalo bo le, da so vse te različne godbe prepojene s podobnim nežnim, koprnečim melosom, ki razkriva tragične okoliščine njihovega sočasnega nastanka ob koncu devetnajstega stoletja. Tedaj – za časa tako imenovanega Svobodnega Konga, v resnici privatne sužnjelastniške posesti belgijskega kralja Leopolda – je bilo na ozemlju današnje Demokratične republike Kongo v imenu napredka in rasne superiornosti pomorjenih od osem do dvanajst milijonov nedolžnih ljudi, približno polovica prebivalstva Centralne Afrike. Tragična izkušnja sama zase ni nikakršno poroštvo za mojstrovino. Nikoli ni bila in nikoli ne bo. Pravzaprav lahko ta umetnosti prej škoduje kot koristi, saj je znano, da človek v stiski izgubi tako dar izražanja kot voljo do razkazovanja intimnih čustev in da gre, žal, enačenje življenja in umetnosti tako ali tako vselej na račun umetnosti. Toda v primeru Konga se vendarle zdi, da je moralo biti prav množično trpljenje tisto, ki je najprej spustilo na plan, nato pa podžigalo umetniški genij njegovih ljudi. Ti so namreč ustvarjali večje količine noro vesele plesne glasbe, tem slabše se jim je godilo in čim šibkejše je postajalo njihovo upanje na pravičnejši jutri, kakor da bi želeli (in še želijo) z razkazovanjem svoje vulkanske ustvarjalne potence prikriti resnično nebogljenost, s predajanjem radostnim ritmom pa zanikati stvarnost, ki jih je ožigosala s sramoto žrtve. Seveda: Luambo Makiadi Franco, Docteur Nico in drugi nadarjeni umetniki bi postali mojstri svoje obrti, tudi če bi se ne bil zgodil noben od krvavih družbenih pretresov, ki so se zvrstili v Kongu v minulem stoletju, saj resničen talent za svojo uresničitev ne potrebuje zgodovine, toda njihova glasba bi bila v tem primeru zagotovo povsem drugačna; manj značilno afriška in manj množično priljubljena ter bolj zgolj sama sebi v namen.

Gary Stewart se dobro zaveda usodne vpetosti umetnosti v okvir časa in prostora. Naslikavi družbenopolitičnega zakulisja glasbenega prizorišča v nekaterih zgodovinskih obdobjih namreč posveti domala toliko pozornosti kot ključnim dogodkom na odru. Povečini to stori zato, ker potrebuje izhodiščne mejnike, na osnovi katerih lahko zatem vsaj za silo razredči gromozansko gmoto zbrane snovi; dvakrat ali trikrat najbrž samo zato, ker mu ne da miru pesniška žilica; marsikdaj pa, slutim, predvsem zato, ker želi neafriškemu bralcu pojasniti razloge za pogosto skrajno bizarna ravnanja nekaterih protagonistov tamkajšnje glasbene zgodovine – in ga tako opozoriti, da je vsako pogledovanje na kongovsko kulturo skozi drobnogled zahodnjaške morale kratko in malo nedopustno. Če nam za Kongovce ni mar, ko umirajo v milijonih, kako bi se imeli potemtakem pravico zmrdovati nad njihovim ekscentričnim vedenjem!? Rumba on the River je posuta s pikantnimi zgodbicami iz življenja kongoleških zvezd in s pronicljivimi značajskimi profili domala slehernega vsaj kolikor toliko uveljavljenega centralnoafriškega glasbenika od sredine do konca minulega stoletja. Prav zaradi teh navidez irelevantnih zastojev in mrtvih rokavov v kronološkem toku pripovedi se lahko bralec zlahka spozabi, da obrača liste v prvi vrsti strokovne publikacije, katere poglavitni cilj je čim temeljiteje obvarovati čim večji kos afriške kulturne dediščine pred zobom časa. S podobno kritičnega, čeravno razumevajočega zornega kota, se Stewart loteva vprašanja kakovosti kongoleške glasbe. Pravzaprav mu je tuje sleherno izražanje estetskih sodb. Tu in tam sicer namigne, da je ta ali ona skladba še posebej privlačna, toda zadnjo besedo o avtentičnosti in estetski vrednosti neke glasbe le prepusti Afričanom. Po Stewartovem mnenju je skratka najpopularnejša glasba tudi najkakovostnejša, najboljši umetnik pa je zanj tisti, čigar stvaritve so navdušile najširši krog poslušalcev. Edino izjemo naredi v zadnjem poglavju s pomenljivim naslovom Siva devetdeseta leta, v katerem odkrito prizna, da ob koncu stoletja enačenje izvrstnosti in priljubljenosti v kongoleški glasbi preprosto ni več mogoče. Krivde za dramatičen razkroj tamkajšnje glasbene kulture pa seveda ne pripisuje glasbenikom, kaj šele poslušalcem.

Tako kot na obrazu vsake resnične krasotice, je moč tudi v Rumbi z reke Kongo zlahka odkriti nekaj zanemarljivih napak. Vsebinske bi sicer lahko opazil kvečjemu kakšen kongoleški glasbenik, s petdesetletno profesionalno kariero in slonjim spominom, medtem ko je iskanje slogovnih pomanjkljivosti v knjigi, po mojem mnenju, prepuščeno izključno literarnim perfekcionistom in poklicnim nergačem.

Stewartova Zgodovina popularne kongoleške glasbe se konča leta 1997, tik pred pričetkom nove državljanske vojne v Nedemokratični republiki Kongo, novega genocida multinacionalnih korporacij nad kongovskim ljudstvom, se pravi v trenutku bolečega rojstva nove popularne afriške glasbe. Tisti, ki so mu bili priče na ulicah Kinšase, vedo povedati, da je nova rumba congolesa prežeta z nam, tujcem, komajda še doumljivo milino in veseljem do življenja.

Sonja Porle