DAMON ALBARN and FRIENDS

Mali Music

Astralwerks, 2002

Druženje avtentičnih virov afriške popularne godbe in sodobnih elektronskih praks, avtorsko predelovanje izvornih posnetkov prvih in studijsko obdelovanje tako pridobljenega gradiva je v preteklih letih porodilo že kar nekaj uspešnih projektov. Kot ne ravno najboljši poznavalec aktualnih razmer v tovrstni produkciji dopuščam, da marsikaj od tistega, kar bi bilo vredno in treba slišati za sodbo, nisem slišal. Zato je zame še vedno referenčen projekt te vrste The African Divas francoskega didžeja in sploh izvrstnega studijskega manipulatorja z zvokom Frederica Galliana. Na sploh je referenčen njegov poznavalski, spoštljiv, a hkrati inventiven in avtorsko profiliran pristop. Od nastanka The African Divas mi nekako ni uspelo slišati projekta, ki bi ga lahko temu postavili ob bok. No, lani se je vendarle našel nekdo, za katerega smo z veseljem ugotovili, da je javnosti ponudil angleško vzporednico. Njegovo ime je Damon Albarn, pohvalno primerjavo pa si je zaslužil z albumom Mali Music.

David Albarn je sicer znan ustvarjalec na angleški postrockovski sceni, uveljavil se je posebej kot prvi mož skupin Blur in Gorillaz, a tudi kot (so)avtor samostojnih projektov in kot sodelavec različnih drugih ustvarjalcev, na primer Michaela Nymana. Tokrat se je odločil za avtorski projekt, ki je od njegovih prejšnjih povsem drugačen. Vanj je prelil vso fascinacijo z zahodnoafriško popularno godbo; podložil jo je z neposrednimi potovalnimi izkušnjami po tamkajšnjem okolju ter z rezultati druženja s tamkajšnjimi bolj ali manj znanimi glasbeniki. V izhodišču zelo podobno Gallianovim podlagam za The African Divas.

Tudi Albarnova zgodba se dogaja najprej v Maliju ter se razvije v dogovarjanjih in snemanjih s tamkajšnjimi glasbeniki, izteče pa se v angleških studiih, kjer je osnovne malijske posnetke preoblikoval in nadgradil v povsem nove entitete. Te so potem lani, sestavljene v pestro zvočno zgodbo o nekem osebnem popotovanju po malijskih zvočnih pokrajinah, izšle kot prvi album pri njegovi lastni založbi, s preprostim naslovom Mali Music. Spisek malijskih glasbenikov, s katerimi se je družil, z njimi igral in jih snemal ter jih je mogoče slišati v tkivu posameznih skladb, je več kot spodoben. Na njem so pevci in pevke Kasse Mady Diabate, Afel Bocoum, Moussa Diabate, Nabintou Diakite in Alkibar, dobro znani mojster igranja na koro Toumani Diabate ter manj znani Banoko Diakite, odlični kitarist Lobi Traore, prav takšen balafonist Neba Solo, pa mojster sahelskih gosli njurka Hassey Sare in ne nazadnje še Ko Kan Ko Sata Doumbia, ki svoje petje spremlja s tradicionalnim ngonijem.

Damon Albarn je z nekaj malega pomoči angleških prijateljev, predvsem pa z lastnim prispevkom v studiu posnetke omenjenih in še nekaterih drugih preoblikoval in nadgradil z rabo številnih instrumentov (kitare, klaviature, tolkala, ksilofoni ipd.) in elektronskih pomagal v izrazit, raznolik in z domislicami bogat zvočni tok. Ta se preliva skozi šestnajst skladb, med katerimi je sicer tudi nekaj kratkih izvirnih, »surovih« posnetkov, ki delujejo kot nekakšni »vrinki«, s katerimi razmejuje in usmerja potek dogajanja ter mu daje ustrezne poudarke. Čeprav končni vtis morda ni tako močan, kot pri Gallianovem delu The African Divas, ki je tudi konceptualno kompleksnejše zastavljeno, pa je Albarn svoj projekt sestavil z nespornim mojstrstvom: eklektično briljantno in avtorsko prepoznavno ob ves čas prisotnem občutku za mero ter z izrecnim spoštovanjem do glasbenih izvorov. Tako nam je lahko predstavil povsem svojo zbirko malijske glasbe; glasbe, ki je malijska prav toliko, kot je tudi njegova lastna. To je končno spet eno izmed tistih zvočnih popotovanj, ki se mu zlahka prepustimo.

Zoran Pistotnik