Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Jure Potokar

ART ENSEMBLE OF CHICAGO

Tribute To Lester

ECM/Intek, 2003

Skoraj dvajset let je minilo, odkar je Art Ensemble of Chicago, ena najpomembnejših malih zasedb v zgodovini jazza, posnel zadnjo ploščo za založbo ECM, pri kateri je objavil nekaj odmevnih plošč, predvsem pa so pri tej založbi poskrbeli, da je bil chicaški kvintet tudi na ploščah slišati vsaj približno tako razburljiv, kot je bil na koncertih. Art Ensemble je pač vedno presegal strogo glasbene okvire in njegovi koncerti so bili tudi gledališki in plesni dogodki, obenem pa so nenehno razširjali duhovna obzorja vseh, ki so jim le hoteli prisluhniti.

A tako je bilo pred dvema in več desetletji, medtem ko zadnje desetletje zasedba ni bila več tako odmevna. Delno zato, ker so člani ustvarjalno energijo usmerjali v solistične projekte, delno zaradi manjše naklonjenosti poslušalcev in kritikov, delno pa morda tudi zato, ker se je ustvarjalni koncept preprosto izpraznil. Pred desetletjem je tako skupino zapustil pihalec Joseph Jarman, ki se je raje posvetil duhovnim vprašanjem, in ko je leta 1999 za rakom umrl še njen najbolj ekstravertiran član, sijajni showman, trobentač in nasploh osebnost nadnaravne veličine, Lester Bowie, je kazalo, da je postal Art Ensemble of Chicago del jazzovske zgodovine.

Toda še prej se je preostala trojica (pihalec Roscoe Mitchell, kontrabasist Malachi Favors Moghostut in tolkalec Famoudou Don Moye) odločila posneti ploščo, posvečeno ljubljenemu prijatelju in sodelavcu.

Posnetki za ploščo Tribute to Lester so nastali pred dvema letoma, in čeprav je tudi površnemu poznavalcu opusa Art Ensembla jasno, da je njegov zvok zaradi odsotnosti dveh tako pomembnih solistov, kot sta Jarman in Bowie, precej revnejši, je to po drugi strani plošča, ki dokazuje, da zasedba sploh ni samo zgodovinski artefakt. Še več, Tribute to Lester je odlična plošča, prav gotovo vredna talenta, ki mu izreka priznanje in ga morda ravno zato nikjer ne poskuša nadomestiti, ampak dovoljuje, da ostaja njegova odsotnost vseskozi občutna.

Glavnino bremena je moral tako prevzeti Rosco Mitchell. Njegova virtuoznost na celi paleti pihal je naravnost osupljiva. Prisluhnite samo dobrih dvanajst minut dolgi kolektivni improvizaciji As Clear as the Sun, v kateri Mitchell demonstrira osupljivo moč in vztrajnost, ko s krožno tehniko dihanja ustvarja neprekinjen zvočni tok, medtem ko Favors in Moye s telepatsko natančnostjo poskrbita za primerno ritmično podlago in akcentuacijo. Neverjetno! Prilepi te na stol in ti komaj dovoli dihati.

Pa to sploh ni vse. Tudi tam, kjer trio obnavlja že znane skladbe, je zelo suveren, značilni uvod in sklep, ki ga ustvarjajo samo s tolkali, pa sta najbrž prav zaradi natančno detajliranega snemanja prepričljivejša kot kdaj prej.

Zadnja novica je, da se je Joseph Jarman po desetletju znova pridružil kolegom, to pomeni, da bo zvok Art Ensembla spet bogatejši. Prav zato nestrpno pričakujem njihov prvi skupni projekt. Upam, da bo tudi ta dobil mesto v katalogu založbe ECM.

Jure Potokar