VASKO ATANASOVSKI

Suite de passion/Suita pasijonska

Založba Goga, 2003

Z novim albumom pihalca, skladatelja ter vodje in sodelavca vrste zasedb Vaska Atanasovskega smo dobili dvojno potrditev pred časom že izrečenih ugotovitev: da so razmere na domačem mladojazzovskem prizorišču izjemno vitalne in se še izboljšujejo ter da se je prav Atanasovski sam in z ansambli izoblikoval v enega osrednjih akterjev tega dogajanja. Ustvarjalna vitalnost gre tokrat v korak tudi z diskografskim dokumentiranjem, tako da tale album sploh ni edini v zadnjem času izdani dokument o tem. To je še posebej razveseljivo. Razveseljiva je tudi frekvenca, s katero se daje v javnost v albume opredmetena ustvarjalnost Atanasovskega. Niti leto dni ni minilo, odkar smo hvalili njegov prejšnji album, lani pri avstrijski založbi Extraplatte izdani Vročinska roža/Heat Flower – in že se lahko navdušujemo nad novim: Suite de passion/Suita pasijonska. V izstopajoče lični in prijazni embalaži ga je izdala prodorna novomeška založba Goga.

Čeprav se Atanasovski tokrat pojavlja s spremenjeno zasedbo in z novim sodelavcem, je v bistvenih značilnostih ohranil pristop, ki smo ga srečali že ob njegovem prejšnjem albumu. Kvartet je sicer zamenjal trio, v njem ob vodji še vedno igra kar enakopravno vlogo pianist Dejan Berden, sodelujoči basist je spet tujec – tokrat je to Roberto Bartoli. Atanasovski se je torej odrekel bobnarju, ritmično razsežnost skupnega muziciranja pa sta več kot prepričljivo prevzela pianist in basist. Nasploh uspešna delitev vlog med trojico ustvarja vtis njihove velike izenačenosti, to je pri instrumentalno tako ubranem agregatu zelo pomembno. A če sam izbor instrumentov napeljuje k domnevi, da bomo poslušali komorno glasbo, je dejanski rezultat povsem drugačen. Če že, potem sta bolj komorno zveneča samo oba dueta, ki sta ju podpisala in izvedla Berden in Bartoli. Skladbe, ki so jih odigrali skupaj, sklepni dve pa tudi avtorsko podpisali – medtem ko je avtor drugih sam Atanasovski –, pa izražajo povsem drugačno, iskrivo in jazzovsko polnokrvno razpoloženje, primerno začinjeno z idejami in rešitvami, ki se spogledujejo z etno okoljem. Ob večkratnem poslušanju albuma v celoti se izkaže, da so prav tiste skladbe, ki jih je podpisal sam vodja tria, njegova najtrdnejša, najbolj domišljena in najbolj prepričljivo izvedena sestavina. Album se prične silovito s tremi skladbami – Rumeno nebo, Podobe žene in moža in Lahke cigare krajina –, se umiri v razmeroma kratkem duetu Šal Berdena in Bartolija, ponovno vzpostavi polno intenziteto zvočnega toka s skladbo Izven spomina, v zadnjih slabih 20 minutah in treh skladbah pa počasi izgublja omenjeno energičnost ter se v kratki sklepni deveti izteče z morda premedlo zastavljenim glasbenim stališčem. Ob več kot solidnem Bartoliju lahko ves čas ponovno občudujemo izjemen prispevek pianista Berdena, medtem ko je Atanasovski s suvereno rabo flavte v posameznih skladbah ta nekoliko zapostavljeni instrument v sodobnem slovenskem jazzu zagotovo uspešno rehabilitiral. Posnetki so nastali skoraj natančno pred letom v dveh dnevih v dvorani Glasbene šole v Slovenski Bistrici ter bili pozneje studijsko obdelani v Mariboru. To sta še dva zanimiva podatka, ki pričata o razveseljivem dejstvu: da je tako prepričljiv in v vseh pogledih produkcijsko vrhunski izdelek v vseh bistvenih sestavinah rezultat tukajšnjih dejavnikov. Sicer pa: naj izrečene ugotovitve o albumu potrdi še samo poslušanje. Privoščite si ga čim prej.

Zoran Pistotnik