Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Katarina Višnar

BELLE AND SEBASTIAN

Dear Catastrophe Waitress

Rough Trade Records, 2003

Že od nekdaj me preseneča, kako znajo Belle and Sebastian – in še posebej njihov najbolj izstopajoči avtor, kitarist in vokalist Stuart Murdoch – pretočiti vsakdanje življenjske zgodbe in tematike v bisere pop glasbe. Na površno poslušanje je njihova glasba zgolj melodičen, privlačen pop, če pa se posvetimo besedilom, se pred nami odkrije svet enkratnih portretov malih ljudi, odbitih ali nekoliko zabluzenih, morda celo tragičnih likov. Junaki so pri Belle and Sebastian vsi tisti, ki si upajo biti »svoji« in se upirati večini. Iz njihovih pesmi je vedno žarela iskrena, odločna in preprosta človečnost, in morebiti je to še največja kvaliteta, ki so jo ustvarili ter ohranili do današnjih dni.

Še več: njihov najnovejši album Dear Catastrophe Waitress izžareva poleg humanosti topel optimizem v barvnih odtenkih, ki jih dosedaj pri skupini še nismo poznali. In to vzpodbudno, tiho, radostno občutje koraka vse od uvoda v Step Into My Office, Baby, ki je duhovit komentar na temo nabiranja delovnih nadur in izpolnjevanja pogojev za napredovanje v službi, do sklepne skladbe Stay Loose, ki je vsekakor presenečenje, kajti poleg glasovnega eksperimentiranja Stuarta Murdocha slišimo aranžmaje, ki so svojevrsten hommage zgodnjim osemdesetim letom in legendam, kot so The Clash ali Madness.

Dear Catastrophe Waitress nam predstavi še eno dokaj tipično Murdochovo temo, zlorabljeno žensko, do katere je Murdoch kot vedno izjemno sočuten. Piazza, New York Catcher je ena izmed dveh skladb, ki se še najbolj tipično navezujeta na nekdanje Belle and Sebastian ter predstavljata na koncertih že preverjen in dobro sprejet material. V zvoku je zelo asketska, podobno kot Lord Anthony, ganljiva zgodba o še nekem fantu, ki ni prilagojen večinskemu okusu, zato zaradi drugačnosti doživlja grožnje in posmehovanje ter tudi »batine«. Asleep On A Sunbeam je duet Sarah Martin in Stuarta Murdocha, ki se slogovno navezuje na avtorski prvenec Sarah, Waiting For The Moon To Rise, a je vsekakor bolj izdelan. You Don't Send Me se v refrenu prelevi v krasen plesni »northern soul« komad, ki se stilsko naveže na dinamični I'm A Cuckoo in If You Find Yourself Caught In Love. Slednja v sebi nosi tudi odkrito protivojno stališče Stuarta Murdocha. V skladbi Roy Walker zlahka prepoznamo avtorstvo kitarista in pevca Stevieja Jacksona, a je vsej spevnosti navkljub to verjetno najmanj poveden trenutek celotnega albuma.

Izbor producentskega mojstra Trevorja Horna, ki je bolj znan po delu za Frankie Goes To Hollywood, Buggles, Yes, ABC in celo TATU, je bil vsekakor presenečenje, a rezultat sodelovanja je nadvse pozitiven. Hornova prisotnost se najlažje opazi v bogati orkestraciji skladb, v katerih prvikrat pri The Belles slišimo tudi pihalni orkester. Nekoliko manj vpadljiva, a morda še bolj razveseljiva je Hornova produkcija kompleksno aranžiranih vokalov. Kot bi Horn vzpodbudil Murdocha in druščino, da zapojejo z več igrivosti, žara in samozavesti, kot smo bili vajeni. Dear Catastrophe Waitress je skladna celota, ki morda ne zbada z iskrivostjo zgodnjega opusa skupine, a tako pač je: Belle and Sebastian so odrasli; od najstniške tematike so se premaknili k zrelejšim izpovedim, njihov »novi« zvok je v skladu s tem novim fokusom. Zato ni težko skleniti, da v tem trenutku Belle and Sebastian zvenijo bolj vitalno in usklajeno kot prej.

Katarina Višnar