Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Jure Potokar

FAJDIGA

Za fuk pa špila gramofon

Pla-Nika, 2003

Tudi za tiste, ki smo za Fajdiga vedeli ali ga celo slišali igrati, je ta plošča veliko in prijetno presenečenje. Gre namreč dobesedno za »terenske posnetke« enega najbolj originalnih in virtuoznih kitaristov, kar jih pozna slovensko ljudsko izročilo. Samo ugibam lahko, zakaj njegovega nespornega, čeprav morda neizbrušenega talenta ni nikoli prepoznala nobena »uradna« institucija, od Narodopisnega inštituta do zavoda RTV. In če ga po naključju ne bi posnela Roman Ivnik in Zoran Poznič, nekaj malega pa še Drago Nučič, bi o edinstvenosti Fajdigovega talenta pričal samo še nezanesljivi spomin tistih, ki so ga poslušali, ko je za »litrco vina in škatlo čikov« igral na ulici ali v katerem izmed vedno polnih trboveljskih lokalov.

Za pročeljem vaškega oziroma mestnega pijančka se je v Viliju Fajdigi (1918-90) skrival izvrsten glasbenik, ki se je od sebi podobnih razlikoval že po tem, da je igral na kitaro, ne na »frajtoner'co«. A tudi na kitaro ni igral na običajen način, ampak po »havajsko«, kot je sam rekel, to pomeni, da je nanjo igral z drsno tehniko, ki je res znana s Havajev, pa seveda iz bluesa. Fajdiga je tako kot bluesmani po vratu kitare drsel s steklenico, konkretneje s »flaško« dvodecilitrskega Alkovega »Domačega brandyja«, strune pa je ubiral z naprstniki, ki jih je kar sam izdelal iz pločevink. Da je za tako igranje potreboval tudi čisto posebne uglasitve, je za poznavalce bluesa skoraj samoumevno, da pa je imel razen tega tudi zelo eklektičen okus z vplivi z vseh strani sveta, se lahko prepričate iz glasbe na plošči. Še ko igra dobro znane ljudske viže, je povsem samosvoj, čeprav kaže, da je te in priljubljene šlagerje igral predvsem zaradi nuje. To je bilo namreč tisto, kar so običajno hoteli poslušati knapi, ki so mu s prispevki reševali »tekoča vprašanja«. Neznano ostaja samo to, kako se je tega naučil.

Iz ohranjenih posnetkov, ki so nastali leta 1977 na prenosnem magnetofonu in so – upoštevajoč tedanjo tehniko, pa tudi kakovost kaset – presenetljivo dobri, se da namreč samo slutiti, da je Fajdiga ustvarjal zelo dobre avtorske pesmi s socialno tematiko, kot je slovita Hudič Trbovlje trese, ki jo je kasneje priredila skupina Orlek, medtem ko izčrpna spremna beseda velikega glasbenega poznavalca Janija Gune omenja še nekaj drugih, zdaj žal za vselej izgubljenih. Če dodamo še vrsto pesmi in napevov iz različnih filmov (vesternov in mehiške produkcije), pa nekaj sočno kvantaških pesmi, ki so jih gotovo radi poslušali moški, dobimo podobo glasbenika, ki je, kot pravi Guna, »spontano reagiral na popularno glasbo tedanjega urbanega okolja«.

Ravno ta urbani element je za slovensko narodopisje največjega pomena. Uradni predstavniki narodopisja so ta element v Fajdigovem času prezrli najbrž zato, ker je tako svetovljanski, tako drugačen od vsega, česar so bili vajeni. Gotovo je komaj kje še kakšen godec, ki bi se po tem lahko primerjal z njim, prav zato je njegova glasba še danes tako živa in zanimiva, da presega okvire običajnih dokumentarnih posnetkov.

Jasno je, da je izidu te plošče botrovala ljubezen do glasbe in spoštovanje do posebnežev, s katerih šele čas izmije vsakdanjo nesnago in jim da mitične razsežnosti. Prav vsi, ki so prispevali energijo, potrpežljivost, trud, čas, likovne in literarne talente, nenazadnje pa tudi denar za realizacijo te plošče, zaslužijo veliko pohvalo. Še posebej velja to za urednika Ivana Novaka in Janija Guno ter za pisca uvodne besede Aleša Leka Guliča. Brez pretiravanja lahko zapišem, da so pred pozabo rešili legendo, ki jo lahko primerjamo z nekaterimi skoraj mitičnimi predstavniki prve generacije ameriških bluesmanov.

Jure Potokar