Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: TC Lejla Bin Nur

FAUDEL

UN AUTRE SOLEIL

Mercury Universal, 2003

Faudel Bellula se je rodil leta 1978 v pariškem predmestju Mantes La Jolie v alžirski priseljenski družini, Drugo sonce je njegovi tretji album, malega princa raija, kot mu pravijo, pa je med zvezde zagnal projekt Treh sonc z Rachidom Taho in s Khaledom. Glasbeno je Faudel na samem začetku stopal po drugačni poti kot starejši raijevski kolega Khaled, ki je sprva v sedemdesetih in osemdesetih letih služil drobiž na porokah in slavjih ter s kasetami v domači Alžiriji, pa tudi po drugačni kot neraijevski kolega Rachid Taha, ki je v zgodnjih osemdesetih letih ubral rockersko pot od garaže do zvezd, najprej z bendom, nato samostojno. Seveda je tudi Faudel od ranih let poslušal alžirske godbe s kaset staršev, poleg tega je babica tradicionalna glasbenica, za muziko se je odločilo tudi vseh sedem bratov, skratka, arabska godba je vladala tudi v francoskem okolju. Pri dvanajstih letih je najprej animiral »street partyje« ter nastopal po klubih v domači četrti, in sicer s petjem čez pripravljene posnetke s standardi starejših mojstrov Khaleda, Mamija, Zahouanije in drugih, skratka, če prav razumem ta biografski podatek, se je najprej šel karaoke s klubskimi dimenzijami, nekaj malega je nastopal tudi s skupino Zvezde raija, ki jo je ustanovil. Zgodaj, trinajstletnega, je nadobudnega pevca odkril producent in promotor Mohamed Mestar in začel skrbeti zanj. Faudel je zlagoma izdelal lasten repertoar ter ogreval občinstvo za številne zvezdnike arabskih in francoskih godb, od kabilskega glasbenika Idirja do rapperja MC Solaarja. Glas o zlatem novem čudežnem dečku raija se je širil in Faudelova priljubljenost je rasla, tako da je prodal več kot 300 000 izvodov prve plošče Baida (1997).

Ta zlati in izjemni glas s petjem v koncertu Treh sonc še navdušuje, že druga plošča Samra (2001) pa kaže, da so ga čas, zorenje in odraščanje (ter morda tudi aranžmaji in produkcija) precej oklestili. »Izgubo glasu« nova plošča Un autre soleil hkrati potrdi in zanika. Namreč, arabsko petje in vokaliziranje se umakne v ozadje in prevzame vlogo okrasja, posebnih zvočnih učinkov, medtem ko je glavna pevska linija zelo francosko popevkarska, »varietejska«, kot pravijo tam, tudi s šansonjerskimi reminiscencami. Tudi večina pesmi je v francoščini pretežno po francosko (po mojem zna francoščino peti po arabsko tako ali tako zares le Khaled), tista peščica pesmi v arabskem jeziku pa je zapeta bolj v francoskem kot v arabskem slogu. Tako seveda sploh ne opazimo, da se je Faudelov najstniški glas iz devetdesetih let v novem tisočletju spremenil in – recimo – zamrl. Tudi na splošno je prvi in prevladujoči vtis Faudelovega novega albuma zelo francoski pop zvok, dobro narejen, celovit, prijetno poslušljiv in brez pretirane aranžerske navlake ter preproduciranosti, ki sta tako značilni za raijevske izdelke, tudi za Faudelovo prejšnjo ploščo Samra. Poleg tega je kvalitetno začinjen: poleg prevladujočih alžirskih in arabskih godb za posebne učinke vsebuje tudi manjše odmerke drugih všečnih svetovnih godb. Vse seveda v duhu pop lahkotnosti, resda pa besedila včasih presežejo običajen pop in vsebujejo tu in tam tudi kakšno lepo metaforo. Ali je umestna spekulacija, da je »novi novi rai« pač od bluesa starega urbanega raija in rocka ter popa novega raija zavil čez svetovni pop in svetovnoglasbena tržišča v francoski šansonjerski pop ter se tako vsaj navidez združil s frankarabskim šansonom za novo dobo? Ne vem, za Faudela to morda velja, za rai verjetno ne. Kajti še so raimani v Parizu in okolici, le do nas ne sežejo, tudi zato, ker jih tržišče svetovnih godb ignorira. Dokler si iz godbenih obrobij ne priskrbim vsaj titularne kraljice raija, od Faudela rahlo starejšega Šeba Abdouja, torej o tem raje ne bom spekulirala.

Verjetno po vsem tem ni treba dodati, da je album v celoti nastal v Franciji in da so pri njem poleg arabskega lutnjista Nabila Khalidija sodelovali tudi nekateri znani francoski glasbeniki, recimo kitarist Les Negresses Vertes. Zanimivo je morda omeniti, da se je moral Faudel menda najprej kregati z založbo, ki je hotela ploščo v celoti v arabščini, preden je dosegel svoje; in da je uspešnica Skyrocka (ene od redkih francoskih radijskih postaj, ki vrtijo tudi arabske godbe, a niso postaja arabske skupnosti) arabska, torej nealbumska verzija pesmi Je veux vivre (Želim živeti). Tudi prav.

TC Lejla Bin Nur