Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Jure Potokar

ENRICO FAZIO

Zapping

Leo Records/Statera, 2003

Zapping bi lahko prevedli kot preskakovanje, seveda pa ima, kot nakazuje že zunanja oprema plošče italijanskega kontrabasista Enrica Fazia, tudi druge pomene, namiguje recimo na Franka Zappo in njegovo ploščo Live in New York. To preskakovanje ali recikliranje pa se izraža v tem, da je večina skladb s te plošče nastala s povezovanjem zelo raznolikih (in kratkih) glasbenih koščkov najrazličnejših tradicij, slogov in žanrov glasbe, od Bacha in baroka na splošno ter romantičnih klasičnih skladateljev do jazza, rocka in improvizacije, da vrste etničnih vplivov niti ne omenjam.

Gre torej za zanimiv eksperiment, ki dokazuje, kako elastična je lahko glasba, če jo v roke dobi dovolj spreten in z domišljijo obdarjen glasbenik, ki zna manipulirati z njenimi temeljnimi sestavinami. Faziu gre to odlično od rok, kajti glasba, ki jo na koncu slišimo, komaj kje nemudoma spominja na kontekst, iz katerega jo poznamo, prej se zdi samosvoja mešanica kompozicije in improvizacije, po kateri pravzaprav slovi »italijanska šola jazza«. Ker ima med sedmimi sodelavci same prekaljene »muzičiste«, med drugim tudi pihalca Carla Actisa-Data, je končni učinek še toliko bolj prepričljiv. To velja še zlasti za dolgo sklepno improvizacijo In Vino Veritas.

Toda skupni učinek plošče je kljub vsemu nekoliko mehaničen, bolj podoben vajam v slogu kot resnični glasbi. Vsaj meni se namreč zdi, da je ta reciklirani projekt brezdušen in tudi brez pravega navdiha, manjka mu ravno čustev in razpoloženj, ki iz nizanja tonov naredijo glasbo z globino in s širino. Morda je tako samo z mano, kajti plošča je polna odličnih solističnih partov in zanimivih rešitev, in prav mogoče je, da drugim čustvenosti ne bo manjkalo. Za vse take Zapping! ne bo samo zanimiv in morda poučen zvočni eksperiment, ampak čisto zabavna glasbena izkušnja, ki jo lahko uporabijo tudi kot igro ugibanja, katere od tisočerih uporabljenih citatov so sposobni prepoznati.

Jure Potokar