Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Jure Potokar

EMMYLOU HARRIS

Stumble Into Grace

Nonesuch, 2003

Nova plošča pevke z enim najlepših glasov, kar sem jih kdaj slišal, je seveda vedno velik dogodek, toliko bolj, če se ta v zadnjem času spreminja tudi v popolno avtorico vsega, kar poje. Štiriinpetdesetletna zvezda countryja, ki pa se ji je ta že davno odrekel, je prelomno mojstrovino Wreckingball ustvarila leta 1995 in vse od tedaj vztraja pri glasbi, ki je po eni strani vedno bolj avtorska, po drugi pa producirana na način, nenavaden celo za rock, kaj šele za glasbeno zvrst, ki slovi po konservativnosti. Tudi Stumble into Grace nadaljuje v tej smeri, a tokrat je pravzaprav vse skladbe vsaj delno podpisala sama, kar je najbrž tudi razlog nekoliko nenavadnega glasu. Emmylou je namreč »v milosti« ljubiteljev lepega ženskega glasu že vse od tedaj, ko jo je Gram Parsons prvič uporabil za svojo ploščo, pa tudi opotekanje prav gotovo ni značilnost njene izvrstne interpretacije.

Toda če je naslov mišljen tako, je povsem upravičen. Emmylou sama priznava, da je ustvarjanje pesmi zanjo težavno in s tem se je mogoče strinjati. Pesmi namreč zares niso močnejša stran njene nove plošče. Ravno nasprotno. Nekatere so izrazito šibke, derivativne in tudi glasbeno preveč spominjajo na že slišano. Kot že rečeno, skupni vtis rešujeta njena neprekosljiva interpretacija in glas, ki je sicer manj gibek, svilen in srebrn, kot je bil v najboljših časih, zato pa je poln izkušenj, ki nadomestijo skoraj vse pomanjkljivosti. Ko dodamo spet odlično produkcijo Malcolma Burnsa (sodeloval je že pri prejšnji plošči Red Dirt Girl), ki je pač izpeljava tistega, kar je na Wreckingball naredil Daniel Lanois, dobimo ploščo, ki ji komaj lahko kaj očitam, zlasti če jo primerjam s sivim povprečjem vsega, kar na tem področju izhaja v zadnjih letih.

Toda od Emmylou Harris, ki je zares »kraljica«, vendarle pričakujem kaj več. Ne samo v celoviti podobi plošče in zvoka, ampak tudi v sporočilu, ki nam ga prinaša. Tukaj pa je njeno ustvarjanje precej šibko. Vsaj polovica pesmi s plošče ima besedila, ki se zdijo nedokončana, shematična in privlečena za lase. Zdi se, da je njihova rdeča nit iskanje sorodne duše, prijatelja, ne nujno ljubimca, ki bi jo bil voljan poslušati in ji v pravem trenutku ponuditi roko v pomoč. A kaj več je o tej stvari težko reči, ker ostaja nejasna. Kljub vsemu je ustvarila nekaj pesmi, ki si jih bomo zapomnili. Here I Am in I Will Dream sta že taki, dodati je mogoče tudi O Evangeline, a potem bi si že želel, da bi vendarle poiskala nekaj pravih pesmi, kot so jih pisali njeni najbolj znani prijatelji in sodelavci.

Zdi se, da je Emmylou Harris spet pred prelomnico. Kot se je najbrž bolj ali manj izpela produkcija, ki jo je uvedel Lanois, bo treba še enkrat pretehtati lastne avtorske sposobnosti. Trenutno je tako, da ji te niso v poseben ponos, in včasih si prav zaželim, da bi bile pesmi, ki jih poje, veliko bolj življenjske in manj uglajeno producirane, da bi še enkrat podpisala ploščo, ki bi bila preprosta, iskrena in čustveno bogata, kot so bile njene najboljše.

Jure Potokar