Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Jane Weber

SKIP JAMES

Hard Time Killing Floor Blues

Biograph, 2003

O Skipu Jamesu je bilo že veliko napisanega, zato samo kratek uvod, ki naj nas umesti v prostor in čas. Beli ljubitelji bluesa so šele na začetku šestdesetih let začeli iskati legendarne junake. Takrat so znova odkrili Johna Hurta, Bukko Whita in Johna Estesa. John Fahey, Bill Barth in Ed Denson so poleti leta 1964 odkrili Skipa Jamesa, in sicer so ga našli v Tunici, obolelega za rakom. Poleti 1964 so v Newportu priredili festival folka in na njem zbrali vse največje bluesovske glasbenike. Med njimi je bil tudi Skip James. Posnetek tega nastopa je ohranjen na albumu založbe Vanguard. James je v Newportu zaigral le štiri pesmi, njegov nastop pa je trajal le devet minut, toda po splošni presoji je bil to najbolj dramatičen dogodek festivala. Ducat posnetkov, ki jih je pred nekaj tedni izdala založba Biograph, je bilo narejenih na prvem Jamesovem snemanju po prvem nastopu v Newportu, natančneje 16. decembra leta 1964. Skip je tedaj posnel 14 skladb, na mini albumu jih je takoj po snemanju izšlo 8, leta 1970 pa je založba Biograph izdala še druge. Aktualna izdaja torej prinaša zbir najboljšega (po mnenju sicer ne vem koga). Skip James je bil v Newportu tudi leta 1966 in tedaj je njegov nastop na filmski trak zabeležil Alan Lomax (video kaseto z naslovom Devil Got My Woman je izdala založba Stefana Grossmana; www.musicroom.com). Zdelo se je, da bo postal glavna osebnost bluesovskega preporoda. Toda ni bilo tako. Razlogov, da Skip James znova ni uresničil pričakovanj, je bilo več – eden od njih je bila bolezen, o kateri je pel v pesmi Sick Bed Blues –, k temu, da ni unovčil newportske slave, pa so veliko prispevali tudi njegovi dobrotniki, ki so ga odkrili. Če bi jih res vodila le želja, da ga vrnejo na glasbeno prizorišče, bi mu uredili pogodbo s kako znano gramofonsko družbo, na primer z družbo Vanguard, ki je bila tedaj najuglednejša založnica folka in je imela dobro distribucijo. Toda, kot je v knjigi I'd Rather Be The Devil: Skip James and The Blues (Da Capo, 1994) zapisal Jamesov biograf Stephen Calt, je med tako imenovanimi ljubitelji bluesa vladala plantažniška miselnost: »Vsak je hotel imeti svojega črnca.« Skratka, ljubitelji bluesa so pri odkrivanju bluesovskih legend mislili predvsem na svoj zaslužek. Tako ni Fahey niti pomislil, da bi Jamesovo glasbo izdajal kdo drug kot on sam. Toda James je bil nezaupljiv, zahteval je denar vnaprej, in ker mu ga Fahey ni mogel dati, so posnetki, ki jih je naredil poleti 1964, ostali v predalih vse do leta 1993. Več uspeha je imel Dick Spottswood. Glasbeniku je dal 200 dolarjev predujma, in tako je že novembra 1965 izšla plošča Skip James: Greatest of the Delta Blues Singers z glasbo, ki Skipa Jamesa kaže v tedaj novi luči. Polovica pesmi na aktualnem albumu založbe Biograph je znanih že z znamenitega Jamesovega snemanja za Paramount, polovica pesmi pa je bolj ali manj novih, čeprav njegov avtorski prispevek od skladbe do skladbe variira, a tu že zabredemo v podrobnosti, ki jih lepo pomaga razvozlati notna knjiga Skipa Jamesa, ki jo je pred kratkim izdala založba Hal Leonard. Glasbo in besedila je transkribiral Jeff Perrin, uvodna beseda pa je delo še enega starega bluesovskega mačka Eda Komare, sicer znanega kot enega prvih piscev, ki so pisali o Charleyju Pattonu (www.musicdispatch.com).

Jane Weber