Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Jure Matičič

LAIBACH

WAT

Mute, 2003

Moram priznati, da je bilo prav zabavno gledati in poslušati vse odmeve na zadnji album »najboljšega slovenskega izvoznega kulturnega artikla«, ki so se neverjetno zagnano nizali po dnevnem časopisju, radijskih postajah in televiziji. Seveda se je slovenska glasbena publika tradicionalno zopet razdelila na dva nasprotna si pola, reakcije pa so bile primerno mešane. Nekateri so Laibach posvetili presenetljivo veliko prostora, krasili so celo naslovnice nekaterih časopisov, medtem ko so šli drugi v drugo skrajnost in za Laibach uvedli nekakšen medijski molk, ki je dovolj dobro nakazoval njihov odnos do razvojnih vzorcev, ki jih je skupina ubirala od začetka devetdesetih, torej od albuma Kapital naprej. Ob glasnem negodovanju starih alternativcev ter odobravanju zvestih poslušalskih krogov in mogoče še kakšnega elektronika, ki je po zaslugi Umeka, Iztoka Turka in Temponaute, ki so sodelovali pri produkciji albuma, postal novopečeni oboževalec Laibach, pa se mi zdi, da je večina spregledala stalno prisotno strategijo, katere prvo načelo je brezpogojna manipulacija. In sicer manipulacija, ki zaobsega tako nasprotnike kot najbolj goreče oboževalce. »Laibach se pač ne da ujeti,« je najbolj pogosta ugotovitev teoretikov, ki se ukvarjajo s tem fenomenom, zato skupini tudi ne moremo pridati nobene relevantne kritike, saj kot ideološki in estetski fenomen delujejo na bolj splošni ravni, kot jo zagotavlja sama glasba. Plošče in koncerti so le del celostne podobe: verjetno najbolj učinkovit, neposreden in najbolj očiten. Iz tega stališča so imele vse dosedanje plošče določen namen, naj bodo fenomenalne ali pa še tako slabe. Vse so pričale o potenci fenomena Laibach, kateremu se z zadnjim albumom, kot kaže, vračajo kreativne moči in delovni zanos. Album WAT, resda malce ponesrečeno poimenovan s kratico, ki stoji za We Are Time, resnično ni slab izdelek, na vsak način pa izstopa iz povprečja zadnjih nekaj albumov, če ne drugače, pa zaradi sodelovanja novih sil slovenske tehno scene. Prav te pri WAT pomenijo največji izziv za prijatelje in za sovražnike Laibach, saj priskrbijo solidno, korektno izdelane plesne ritme, po drugi strani pa se ne soočijo z zgodovinskim izročilom dobrih dveh desetletij obstoja skupine Laibach. Mogoče je napaka v dejstvu, da niso bili nikoli »feni« Laibachov in da jih je ta glasbeni izraz na koncu presenetil in pripeljal do nekaterih mlačnih rešitev, ki pa splošne slike ne zmotijo tako očitno, da bi se podrl suveren zvok albuma. WAT ima nekaj dobrih opornih točk, ki Laibach prezrcalijo nazaj v osemdeseta leta, z obveznim dodatkom moderne tehnologije. Komadi B Mashina, Tanz Mit Laibach in Anti-Semitism se v principu prav nič ne razlikujejo od starih laibachovskih kreacij, saj posedujejo enako moč, sporočilo in ideološki naboj. Zato so očitki o razprodaji in razvodenelosti nerazumljivi, saj imamo priložnost ponovno poslušati dober album, ki mogoče ne dosega nekdanjih vrhuncev, se pa po najboljših močeh trudi zveneti suvereno. Ponekod mu takšne samozavesti sicer zmanjka, toda končni rezultat je s celostnim paketom laibachovskega ceremoniala, koncertov in »merchandizinga« več kot zadovoljiv. Konec koncev to dokazuje tudi nedavno končan prvi del koncertne turneje, ki je povečini naletela na dobre odzive publike. Laibachov stroj se torej vrača, dolina Šentflorjanska je zopet razburjena, alternativci se obračajo po grobovih, elektroniki plešejo na Tanz Mit Laibach, teoretiki so spet začeli mleti, obritoglavci pa znova stegujejo desne roke.

Jure Matičič