Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Jane Weber

EWAN MacCOLL

The Real MacColl

Topic Records, 2003 (CD, ponovna izdaja)

Ewan MacColl je bil poln zamisli in imel je srečo, da jih je lahko uresničil. Rodil se je leta 1915 v Salfordu v pokrajini Lancs. Od očeta, livarskega modelarja, in matere se je naučil prvih pesmi, melodij in zgodbic. Delal je po tovarnah, opravljal različna druga dela, v prostem času pa pel na ulicah. Bil je dramatik, igralec in umetniški vodja v gledališču, napisal je več nekoč tako priljubljenih iger, že v tridesetih letih je pripravljal inovativne radijske in pozneje še televizijske programe, bil pa je tudi zavzet aktivistov v preporodu ljudske glasbe britanskih otokov v petdesetih letih. Pravzaprav je bilo največje MacCollovo poslanstvo nekakšna romantična skrb za prihodnost preroda z ljudsko pesmijo kot njeno osnovno prvino. V slogu sodobnih folkloristov in antropologov se je zavedal, da ljudska pesem ne sme okamneti in postati del muzejskih razstav. Zato je začel iskati priložnosti v novih občilih, ugajati zahtevam mlajših generacij, predvsem pa je začel peti ljudem tukaj in zdaj, se pravi v aktualnih okoliščinah.

Sama zvočna podoba je bila na britanskih otokih izjemno dinamična, a tudi v naši ljudski glasbi je čutiti, da se razvija in da ni zavezana nesmiselni statičnosti, ki ubija glasbo. Že v oddaji iz leta 1957, ki jo je pripravil MacCollov sodelavec Alan Lomax, smo tako slišali ritme kalipsa in celo glasbe, ki ji v Zahodni Afriki pravijo highlife. Pri burnem življenju ljudske pesmi so pomembno vlogo odigrali misijonarji, in če boste kdaj študirali slovensko ljudsko pesem, boste hitro dojeli, da smo podobni glasbeni dinamiki priča tudi pri nas. Že v znameniti študiji akademika Ivana Grafenauerja o izvoru, razvoju in razkroju narodne balade o lepi Vidi iz leta 1943 smo lahko zasledili reference z zahodnim svetom in s pesmimi, ki so jih po naših krajih širili irski misijonarji. Po eni strani je ljudska poezija kot divji cvet. Že naš Karel Štrekelj je imel veliko težav pri izdaji zbirke slovenskih narodnih pesmi, ki je po snopičih izhajala med letoma 1895 in 1913, saj so mu moralisti preprečili vključitev pohujšljivih verzov. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da prav ljudska pesem, ki gre skozi cedilo časa, po navadi dobi izjemno lepoto, ki sta se je pri nas zavedala že Valentin Vodnik in France Prešeren. Poglobljen študij znamenite zbirke profesorja Childa z naslovom The English and Scottish Popular Ballads na primer daje vedeti, da ima približno vsaka tretja ljudska pesem z britanskih otokov opraviti z različnimi oblikami nasilja. Bob Dylan je nekoč, ko so ga spraševali o pesnikovanju, dejal, da se vse skupaj velikokrat začne in konča prav v ljudskem izročilu. Tudi MacColl se je zavedal vseh teh razsežnosti. Odigral je vidno vlogo pri očitno še danes priljubljenih glasbeno folklornih klubih, ki jih je po britanskih otokih veliko; prav zahvaljujoč MacCollovim prizadevanjem so že zdavnaj dobili podobo kulturnih središč, ne pa samo beznic, kjer ljudje pijejo in pojejo. Ti glasbeni klubi so postali debatni in izobraževalni krožki, niso pa izgubili tudi zabavnega značaja, ki sicer po navadi prevlada.

MacCollova vizija se po mnenju poznavalca Laurencea Astona najlepše izkristalizira prav ob študiju pevčevega obsežnega repertoarja, posnetega od srede petdesetih let do Ewanove smrti leta 1989 in izdanega pri založbi Topic ali arhiviranega v radijskem arhivu hiše BBC. Krepkost in vitalnost MacCollovega glasbenega sveta je ujeta na prav vsaki glasbenikovi plošči, ki bo morebiti prišla v vaša ušesa. Ob nabožnih temah so tukaj še potepuške dogodivščine junakov iz 18. stoletja, balade o zločincih, ki so jih deportirali v Avstralijo, razne pete smešnice in zbadljivke, socialno in politično angažirane skladbe preprostega človeka, pa pesmi odličnega pesnika in zbiralca ljudske besede Roberta Burnsa ter celo MacCollove avtorske skladbe. V arhivih radia BBC imajo tudi cikel osmih oddaj z naslovom Radijske balade, v katerih sta Ewan in njegova žena Peggy pela konceptualno izbrane balade o železničarjih, graditeljih cest in ribičih, tenkočutno sta se dotaknila tudi pesmi za otroke z otroško paralizo.

Med najbolj znane MacCollove posnetke sicer sodi posnetek skladbe Dirty Old Town, ki ga je v sedanjost popeljal irski trubadur Shane MacGowan, temo pa poznamo iz popotne malhe tudi pri nas znanih The Dubliners. Več informacij o Ewanu MacCollu in njegovi zapuščini – po ljudskih vzorih je napisal kakšnih 300 pesmi – najdete na spletni strani www.topicrecords.co.uk. No, za prvo srečanje z MacCollom bo mogoče najbolj pravšnja prav zdaj znova dosegljiva zbirka z naslovom The Real MacColl.

Jane Weber