MUSE

Absolution

Taste Media/Multimedia, 2003

Muse iz albuma v album menjajo prestavo. Absolution bi sama najraje označila kar s peto, a kaj, ko sem skoraj prepričana, da bodo naslednjič naredili še bolj noro in še bolj apokaliptično dramo. Absolution je namreč tako himničen in dramatičen, da se še najbolj bombastična dela svetovnih klasikov zdijo bolj kot nekakšen cvilež. Dobro, pretiravam, ampak trio z Matthewjem Bellamyjem na čelu je tokrat glasbeni razpon resnično razpotegnil v pestrem kontinuumu od kakega Rahmaninova do Black Sabbath, na vmesnih postajah pa jim mahajo Freddy Mercury s Queeni (kajpak z Bohemian Rapsody) in Deep Purple ter še nekaj Meatloafa in vseh drugih, ki so bolj ali manj uspešno poskušali poročiti klasiko s popom in rockom ter iz naštetih sestavin zgnetli vrhunski muzikal. Absolution je enourna rockovska opera, ki bi jo lahko brez težav postavili v operno hišo ali na Broadway ter z malo boljšim »piarom« ter z dopisano okvirno ljubezensko zgodbo v usodnih vojnih, političnih in družbenih premikih, kakršnim smo priča v zadnjih letih, iz nje naredili svetovno uspešnico.

Že uvodna Apokalypse Please pokaže, na kakšne tipke nameravajo tokrat pritiskati Muse. »It's time we saw a miracle … it's time for something biblical,« poje Bellamy, ki s temi lucidnimi vrsticami obljublja vse prej kot tipično rock'n'roll ploščo z brezzveznimi stihi. V pesniškem pomenu je namreč Bellamy naredil velik domišljijski korak naprej v stilsko dovršenost. Talent prižene do te mere, da v besedila vključi tudi tako nemogočo besedo, kot je asphyxiated (in ki pomeni zadušljiv), dovolj zgovorni pa so že sami naslovi pesmi. Hysteria, Blackout, Butterflies and Hurricanes, Endlessly in Thoughts of a Dying Atheist, ki zgovorno pričajo o izredno ambicioznem ustvarjalnem umu, ki se zavestno drži daleč stran od mediokritetne večine. Prav v tem se skriva tudi močan čar Muse. Fantje se namreč več kot očitno ne bojijo glasbe snovati na pompoznosti in pri tem z ambicioznimi koraki hoditi po robu še sprejemljivega sodobnega melodičnega rocka, ki bi z rahlim spodrsljajem kaj zlahka zdrsnil v kič in prenabuhlost. Njihova »rock opera« namreč niti za trenutek ne podleže populističnim kitarskim onaniranjem ali pa melanholičnemu jamranju, s katerim so ponavadi popestrene rockerske ljubezensko navdihnjene pesmi. Ko na primer Bellamy v pesmi Endlessly poje I love you endlessly, hopelessly, I'll give you everything but I won't give you up, podkrepljeno s subtilno elektronsko podlago, je več kot jasno, da Muse tudi na tretjem albumu niti slučajno ne podlegajo klišejskim vzorcem sodobnega pop rocka, temveč strumno hodijo po črti še sprejemljivega romantičnega izražanja, ki navdušuje.

Absolution je nabita z intenzivnimi čustvi: podkrepljena z močno izrazno kitarsko melodiko, impresivnimi uverturami in Bellamijevim tankim glasom neizprosno kljuvajo v možgane poslušalca in ga izčrpajo do te mere, da se ob zadnji pesmi Ruled By Secrecy počuti kot fizični delavec, ki ima za seboj dvanajst ur trdega dela na gradbišču. In ki se domov vrne vesel in zadovoljen, da je za svoje delo tudi dobro poplačan. Osvežujoče in naravnost impresivno.

Marta Pirnar