Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

TITO PARIS

Guilhermina

Universal Classics, 2002

Lusofonska Afrika – torej tista, ki je kulturno določena z izkušnjo portugalske kolonialne in s tem tudi kulturne prevlade – je seveda v marsičem posebna in drugačna od druge Afrike. Ob Mozambiku in Angoli je tako ali tako bolj ali manj obrobna. Zato ni nič nepričakovanega, če je takšna tudi godba, ki prihaja s teh področij afriškega kontinenta. Veliko bolj nas spominja na Brazilijo ali pa na samo Portugalsko in njuno glasbo, kot pa na prevladujočo, nam v ušesa vsajeno afriško popularno godbo; pa naj si že ta prihaja s severozahodnega podsaharskega dela celine, iz predelov, kjer vladajo kongoleški godbeni vplivi, z vzhodnoafriških obal ali odkod drugod. Če ne bi bilo Cesarie Evore, bi to glasbeno ponudbo verjetno s težavo umeščali v običajen afropop kontekst. A tako se je dogodilo: Cesaria je osvojila svet, in mali, nepomembni Zelenortski otoki so prevzeli pobudo pred Angolo, Mozambikom, Gvinejo Bissau in še čim. S tem je postala količina pozornosti glasbene javnosti, usmerjene na ta košček afriške kulturne ponudbe, disproporcionalna glede na njen dejanski delež in pomen v kontekstu siceršnje glasbene ponudbe na tako imenovanem »Črnem kontinentu«. Ali Zelenortski otoki zares premorejo toliko tako prodornih in prepričljivih izvajalcev, da je vsa ta pozornost do njih upravičena? Vprašanje, na katerega je iz naše percepcije dogajanja na prizorišču afriškega etnopopa težko verodostojno odgovoriti. Dejstvo je, da število izvajalk in izvajalcev, ki so postali znani tudi mednarodni glasbeni javnosti in katerih nosilci so vsaj bivši prebivalci Zelenortskih otokov, skokovito narašča. Morda je manjša prepoznavnost imen skupin s tega otočja – če seveda odmislimo Simentero, poseben vzporeden fenomen, v katero smo ob njenem prvem nastopu v teh krajih, na Drugi godbi, celo podvomili; prav letos pa se je z zadnjim albumom Trad'ictional in z uspešnimi koncertnimi predstavitvami zavihtela v sam vrh »svetovnogodbenih« lestvic. In dejstvo je, da so glasbeniki od tam tudi zaradi uspeha Cesarie v boljši poziciji, kot so glasbeniki iz marsikatere druge »lusofonske« diaspore. To uspešno izkoriščajo in se za zdaj dokazujejo z upravičenimi uspehi. Morda je zanimivo, da zares suvereno uspevajo prav tisti, ki so v preteklosti sodelovali prav s Cesario. Takšen je Teofilo Chantre, pa Bau, Herminia in takšen je tudi Tito Paris.

Naravnost povedano: Tito Paris je – kot kaže marsikaj iz njegove dosedanje kariere – moška izvedenka Cesarie Evore v kontekstu zelenortske glasbene ponudbe: tako doma kot na lusofonskem in počasi tudi na mednarodnem prizorišču. Guilhermina, njegov zadnji album, izdan lani pri eni izmed vej velike francoske založbe Universal Music, ta njegov predvidljivi status samo še krepi. Da gre za veliko stvar, v katero se zdi tudi glasbeni industriji vredno vlagati, potrjujejo številne okoliščine te produkcije. Album je bil posnet v Lizboni v enem od tamkajšnjih osrednjih studiev. Posnetki so nastajali od aprila 2001 do januarja 2002; torej skoraj celo leto. To pa je minilo do izida, saj so jih studijsko obdelali v Parizu februarja lani, album je potem spomladi zares izšel. Pri snemanju je sodelovala številna ekipa portugalskih, zelenortskih in drugih afriških glasbenikov, živečih na Portugalskem. Zasedbe so se seveda spreminjale od pesmi do pesmi, imena večine sodelujočih nam ne povedo veliko. Sam Tito Paris pa seveda poskrbi za večino najboljšega, kar je mogoče slišati na albumu. Je seveda celovit ustvarjalec: če ni sam avtor besedila in skladbe – in to je kar v večinskem deležu -, potem je zagotovo temeljit prirejevalec del drugih ustvarjalcev. Poleg tega, da je seveda najprej pevec, igra v vseh skladbah tudi kitare: največ akustične, a tudi električne. Poprime tudi za električni bas ter poseže po različnih tolkalih. Končni izkupiček tega početja je kompakten, prepričljiv, dovolj raznolik, ravno prav dolg nabor desetih pesmi, zaokrožen v slišno in tudi vizualno lep album značilnega zelenortskega ugodja; seveda v glavnem v znamenju tamkajšnjih otožnih »morn«.

Zoran Pistotnik