URŠULA RAMOVEŠ

Na sunčn dan sm se z beciklam pelu

Sanje, 2003

Prepričljivost, samosvojost ter izrazna moč slovenskega šansona in uglasbene poezije so – tako kot pri večini nekonvencionalne glasbe na Slovenskem – v obratnem sorazmerju s prisotnostjo v medijih in posledično v zavesti povprečnega poslušalca. Kljub tej porazni in nič kaj spodbudni izolaciji pa je tovrstna scena izredno živahna in ustvarjalno pestra. Imenitnim imenom, dobro znanim tistim, ki znajo prisluhniti tudi drugačnim glasbenim snovanjem, kakršna so Sedmina, Melita Osojnik, Tantadruj in Svetlana Makarovič, se je pred tremi leti skoraj neopazno pridružila Uršula Ramoveš s samozaloženim prvencem Sugar Free Baby. Kljub angleškemu naslovu albuma, povrh še takšnemu, ki namiguje na zafrkljivost in lahkotnost, je Uršulin prvenec ponujal vse kaj drugega. Temačno liriko, zapeto izredno sugestivno, ki je – kljub mestoma nerazumljivim narečnim besedam – izredno uspešno komunicirala s poslušalcem in ga s popolnim vživljanjem z lahkoto prestavila v svet nesrečnih ljubezni, samomora, nerazumljenih posebnežev in ponesrečenih srečanj. Že takrat sta v oči padli dve posebnosti Uršulinega ustvarjanja: petje v narečju Poljanske doline ter dejstvo, da je sama avtorica glasbe. Za besedila ali bolje rečeno poezijo je poskrbel njen življenjski in glasbeni sopotnik Janez Ramoveš, drugače avtor treh zbirk poezije ter urednik zbirke poljanske naivne poezije.

Uršula Ramoveš na drugem albumu še naprej ostaja zakoreninjena v domači Poljanski dolini. Vsa besedila, ki jih je znova prispeval Janez Ramoveš, so napisana v poljanskem narečju, glasbeno pa se je Uršula odmaknila od bolj šansonjerskega, intimističnega glasbenega sloga, kakršnega je predstavila na prvencu. Tokrat je ta izjemna, odlična pevka ob pomoči glasbenih prijateljev, kot so Aleš Hadalin (producent, soavtor), Joži Šalej (klavir), Drago Ivanuša (klavirska harmonika), Janez Škof (diatonična harmonika), Jelena Ždrale (violina) in še nekaj drugih glasbenih gostov ustvarila svojevrstno nadžanrsko mojstrovino, ki se spogleduje s šansonom, kavarniškimi pesmimi, kabaretom in z ljudsko glasbo.

Slednja odločilno zaznamuje album, saj veliko pesmi, čeprav so avtorske in popolnoma sveže – za večino je glasbo prispevala Uršula –, zveni, kot bi bile del starodavnega ljudskega izročila. K temu občutku v enaki meri prispevajo melodije in tudi aranžmaji, v katerih velikokrat dominirata harmonika in violina. Uršulin neverjetno močan in ekspresiven glas pripelje občasne skromno, zadržano zastavljene instrumentalne spremljave do pravcatega razkošja zvokov in zvočnih odtenkov. Navzlic temačnosti sporočil album odlikujeta neobičajna žar in strast. Strast do ustvarjanja in radoživega, popolnoma doživetega in globoko občutenega podajanja zgodb z manj sončnih strani življenja. Dodatna privlačnost, nemara nenavadnost tega izvrstnega albuma je v tem, da so nanj uvrstili tudi recitacije Janeza Ramoveša ter tudi pesmi, ki jih Uršula zapoje brez glasbene spremljave. Prav ta posebnost iz plošče – četudi je »dolga« le dobre pol ure – ustvari zaokroženo, celostno glasbeno-literarno delo, ki presega zvrst uglasbene poezije in tudi »(ljudskega) šansona«. Petje Uršule Ramoveš nas še posebej presune v pesmih brez glasbene spremljave, denimo v srhljivi Nekoč se zaveš, da joka, v kateri se je lotila eksperimentiranja z vokali, ponetimi na trakove, s katerimi doseže srhljiv, strašljiv učinek.

Drugi album Uršule Ramoveš in njenih glasbenih pajdašev izstopa iz siceršnje ponudbe tudi po oblikovni plati. Odlično oblikovan ovitek albuma, ki spominja na knjižne izdaje, že na prvi pogled prikliče temačnost in neprizanesljivo usodo. Vsem besedilom sta dodana prevod v angleški jezik in razlaga pesmi (spet v angleščini), dodan je tudi slovarček manj razumljivih poljanskih izrazov. Na sunčn dan sm se z beciklam pelu je nedvomno album, ki za domače drugačno glasbeno ustvarjanje – ne le za šanson in ljudsko glasbo – postavlja nova merila in standarde. Upamo si trditi, da je tudi nov mejnik, prelomno delo, katerega koherentnost, izpovedno moč in konceptualno dodelanost ne bo enostavno doseči, kaj šele preseči!

Mario Batelić