R.E.M.

In View 1988-2003 (DVD)

Warner, 2003

S prvo avdio kompilacijo »najboljšega« iz korporativnega obdobja so R.E.M. ponudili tudi video pregled večinoma kar istih pesmi. Vrstni red na CD-plošči sledi lastni logiki, medtem ko se na DVD-ju razpored retrospektivno giblje od nove skladbe Bad Day (v bistvu It's The End Of The World z novim besedilom) nazaj do leta 1988, torej do takrat, ko so R.E.M. od neodvisne IRS prestopili k veliki Warner. DVD ponuja še dodatek šestih spotov za pesmi, ki niso postale uspešnice številka ena, in tri koncertne posnetke, verjetno dodatek koncerta na trgu Trafalgar v Londonu (sodeč po odjavi Michaela Stipa).

Torej lahko na DVD-ju sledimo na glavo obrnjeni razvojni poti skupine, glasbeno, vizualno in celo s komentarji treh izvornih članov, ki jih med spoti izberemo kot možnost. Sledimo razvoju s trdno rdečo nitjo. Očitna je njihova naklonjenost do ameriškega načina življenja, saj so v večini spotov prizori značilne Amerike srednjega sloja. R.E.M. v teh prizorih tudi nastopajo, na pikniku vidno uživajo (Imitation Of Life), se prevažajo v starih limuzinah (Everybody Hurts), Stipe med pohajkovanjem po ameriški pustinji skoči na tovornjak (Man On The Moon), televizija skoraj obvezno utripa nekje v kotu ali pa R.E.M. kar nastopajo v njej (The Great Beyond). In ko jim Michael Stipe utre pot na prostost tako, da s stojalom mikrofona razbije ekran, veselo odkorakajo v daljavo. Ironije jim torej ne primanjkuje, so dobrohotno posmehljivi, podobno, kot je kontradiktoren njihov položaj v primežu industrije zabave. Kar težko je verjeti, da skupina brez izoblikovane podobe, brez odmevnih afer, brez sledenja vodilnim glasbenim tokovom že vsaj petnajst let nepretrgoma sodi med najpopularnejše nasploh. Verjetno je del ključa tega uspeha prav v njihovi preprostosti, celo nerodnosti in navihanosti. Eksplicitno protizvezdniško držo izkazujejo v spotu All The Way To Reno; skupina nastopa in se sprehaja kar med dijaki podeželske srednje šole ter vsakemu ponuja nekaj sekund zvezdniške pozornosti.

Slava jim zagotovo ni stopila v glavo. Imeli so pač srečo, da je njihova popularnost le počasi rasla in so se je sproti privajali. Michael Stipe je na koncu skoraj moral stopiti iz sence in odigrati vlogo rockovskega frontmana – za to mu je Peter Buck nadvse hvaležen. Michael pa je, po izjavah in obnašanju sodeč, še vedno brezbrižen, skoraj kot da se ga stvari ne tičejo. Raje deluje, ustvarja. To šteje. Buck obenem zagotavlja, da so najbolj uživali na začetku, ko je prišlo na njihov koncert najprej 50 ljudi, potem 100, in ko so objavili prvo vinilno malo ploščo. Dodaja, da se tudi danes najboljši rock dogaja izven dometa večinskega poslušalstva. Poštena izjava, ki bi lahko R.E.M. izključila iz višjega kakovostnega razreda.

DVD In View lepo kaže, da je vse, kar jih zares zanima, le glasba. Zmožni so se dve uri prerekati o enem tonu v godalnem aranžmaju, medtem ko so spoti večinoma narejeni z amatersko kamero in rezani na način filmske B-produkcije, komentarji pa so podobni kramljanju iz domačega naslanjača. In konec koncev, če koga motijo izjave med pesmimi in migotanje slike na televizijskem ekranu, se je prvemu možno izogniti z možnostjo v osnovnem meniju, drugemu z ugasnjenim televizijskim sprejemnikom. Potem še vedno ostanejo R.E.M. v najboljši obliki.

Janez Golič