Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Peter Kus

SCANNER

Warhol's Surfaces

Intermedium Records, 2003

V kakšnem razmerju sta glasba in govor? Seveda nas že dolgo učijo, da so vsi jezikovni znaki enote z dvema obrazoma: so enotnost zvoka, ki je njihova materialna plat, in pomena, ki je njihova duhovna plat. Govorimo zato, da bi kaj povedali, govor je orodje in njegova sporočilna (semantična) vrednost stoji v ospredju. Nasproti temu glasba nima popolnoma nobenega smisla. Čisto nereferenčna je in ničemur drugemu ne služi, kot jokanju, kar je sentimentalno dahnil Theodor Adorno v Filozofiji nove glasbe. Zato vsakič, ko poskušamo material, ki po naravi ni glasben, predelati v glasbo, naletimo na težave. Poglejmo le, kaj se je zgodilo, ko so se futuristi ob začetku stoletja odločili, da bodo glasbo ustvarjali iz mestnega hrupa. Šume, denimo vožnjo tovornjaka po cesti ali hupanje avtomobila, so morali iztrgati pomenom, ki jih nosijo v vsakdanjem življenju. Nato so iz sveta vzete zvoke razvrstili glede na njihove glasbene atribute, kot so disonančnost, zven in perkusivnost. Končno so na novo pridobljene zvoke s tehnološko manipulacijo predelali v lastni slušni izkušnji. To je proces, ki ga je John Cage imenoval »slišati zvoke v njih samih«.

Kako je vse to povezano z novo ploščo Warhol's Surfaces, londonskega zvočnega umetnika Robina Rimbauda aka Scannerja? Skladbe so zgrajene okoli samplov intervjujev z Andyjem Warholom, ki so bili ob različnih priložnostih posneti v sedemdesetih letih. Njihova količina je prav neverjetna, saj je bil Warhol obseden s pogovarjanjem in je dialog negoval kot pomemben vir umetniškega navdiha. »Moj namen je, da ljudi spodbudim h govorjenju, ker bo slej ko prej kdo rekel kaj, kar mi bo dalo novo idejo,« je dejal Warhol. Bil je strasten zbiralec posnetkov pogovorov in diskusij, ki jih je na magnetofon vestno beležil vse od leta 1964 naprej. Kasneje so iz njih nastajale tudi knjige: The Andy Warhol's Diary iz leta 1989, The Philosophy of Andy Warhol iz leta 1975 ter roman z naslovom A novel, ki ga je Warhol sestavil iz delčkov posnetkov pogovorov med člani kultne Tovarne (The Factory), kjer so se zbirali in ustvarjali njegovi prijatelji ter somišljeniki. Po posnetkih telefonskih pogovorov z neko prijateljico je Warhol leta 1971 napisal celo gledališko igro Pork. Iz ljubezni do pogovora je nastala znamenita revija Andy Warhols's Interview, ki je že v sedemdesetih letih z odličnim dizajnom in mičnimi intervjuji z različnimi »VIPI« postala referenca za mnogo kasnejših art revij.

Scannerjeve skladbe iz pogosto povsem trivialnega Warholovega govoričenja ustvarjajo soundtrack njegovemu življenju in umetniškemu delu. Zdi se, kot da skuša Scanner poudariti, da je Warholov glas tista točka, skozi katero lahko opazujemo ne le podobo Warholove osebnosti, pač pa tudi generacije umetnikov, ki je z njim živela. Warholov govor je reduciran na akustično površino besed. Te so iztrgane iz konteksta, zato povsem razpadejo in izgubijo pomen – postanejo glasba. Scanner posamezne besede vešče oblikuje in poudarja njihove nenavadne zvočne dimenzije. Igra se z ritmom Warholovega govora, s presledki in z mašili, ki jih dela med besedami, z njihovo zvočno obliko in z barvo Waholovega glasu. Scanner besede pogosto razsloji v več plasti, razcepi jih na posamezne glasove, tehnološko obdela ter umesti v druge elektronske zvoke. Ustvari pravo zvočno pokrajino besed, ki ima v sebi veliko več kot katerakoli zvočna poezija.

Scanner v neki predstavitvi nove plošče pravi, da je bil »Warhol kot pojava umetna stvaritev. Iz sebe je napravil umetnino in uporabljal svoj glas kot inštrument, kot svojo 'zvočno spremljavo'. V tem smislu je bil njegov glas prevara in tudi sam je bil le toliko resničen, kot so resnične njegove slike.« Za to izjavo se razkriva še druga, morda še pomembnejša dimenzija Scannerjeve plošče, ki meri drugam kot le na redukcijo Warholovega govora na njegovo zvočno plat, na katero opozarjam v uvodu. Poudarja splošno reakcijo umetnikov pop arta, ki so se na vse kriplje trudili desimbolizirati svoje slike in jih osvoboditi vseh dodatnih pomenov. Vse, kar moramo v njih videti, je že na površini, ne premorejo nobene globine in nič drugega nam nočejo povedati kot to, kar kažejo.

Splet Scannerjevih skladb, ki skupaj trajajo natanko uro, je nastal po naročilu južnonemškega radia Bayerischer Rundfuk, na temo dolgočasja. S tem je Warholova umetnost zelo povezana – spomnimo se recimo le na njegov prvi film Sleep, ki 5 ur prikazuje spečega človeka, in še kopico podobnih, »razburljivih« scenarijev, ki si jih je zamislil za druge filme. Warhol je imel zelo rad repetitivnost, neskončne zanke, kopije in velike povečave detajlov, ki so odkrivali prazne brezpomenske prostore v svetu okoli nas – a vendar so ti so z novo pozornostjo, nekaj stokrat večji, vseeno postali zanimivi. Tudi dolgočasje je samo zase lahko prav zanimiva tema. Glasba Warhol's Surfaces je sicer atmosferična, a po zvočni in tehnološki plati dovolj dovršena, da s sledenjem njenim temačnim pokrajinam ni težav. Zapomnili si jo bomo predvsem po zvočnih manipulacijah samplov glasu in »ugnezdenju« med druge zvoke, seveda pa tudi po trdnem kontekstualnem ozadju, ki ga je zgradila.

Peter Kus