SLAPSHOT

Digital Warfare

I Scream Records, 2002

Pred nekako osemnajstimi leti, ko je bil prvi val hardcora v zatonu, so se v Bostonu našli Steve Resteen, nekdanji član Terminally Ill, Mark Mckaye (njihov menedžer) in Jack Kelly, ki je v starih dneh prepeval pri bostonskih harkorovcih Negative FX in Last Rights. Kmalu se jim je pridružil tudi Jonathan Anastas iz DYS. Tako so nastali Slapshot, o katerih so, še preden jih je kdo sploh videl in slišal, vedeli, da so fenomenalen bend. Nekaj po zaslugi slave nekdanjih bendov, nekaj pa po zaslugi Mclarenovske zvijače, ki jo je izvedel njihov prijatelj Mike Gitter. Ta je namreč v fanzinu XXX napisal, da so odličen koncertni bend, četudi sploh še niso stali na odru. Že jeseni naslednjega leta so Slapshot posneli prvenec Back On The Map in ga izdali za Taang Records. S tem so naredili ravno to, na kar je namigoval naslov albuma: bostonski hardcore so postavili nazaj na zemljevid ter ga tam ohranili.

Slapshot je eden izmed redkih bendov stare šole hardcora, ki je vztrajal vse do danes. Delali so sicer krajše in daljše premore, v katerih so se ukvarjali tudi z drugimi stvarmi, kot je recimo Kellyjev in Mckayev oipunkovski stranski projekt po imenu Stars and Stripes, uradnega razpada skupine pa niso razglasili nikoli. Pravzaprav je neverjetno, da je Jacku Kellyju in Marku Mckayu uspelo zdržati tako dolgo, saj so se drugi člani menjavali kot po tekočem traku.

Digital Warfare, ki je v Evropi izšla za I Scream Records, prihaja 7 let za Old Tyme Hardcore, zadnjim uradnim albumom, ki so ga Slapshot izdali leta 1996 pri Taang Records. Takšni dolgi premori so za bende vedno tvegani, vendar je treba reči, da so Slapshot povratek kar dobro prestali. Digital Warfare je odlična plošča, ki sicer ne blesti z umetelnimi angažmaji, posebnimi efekti in podobnim, v hardcoru nepotrebnim balastom. Preproste, brzeče, triakordne melodije, ki jih kitara – z občasnimi kratkimi prehodi v metalski nažig – pritira do skrajnosti. Slapshot tako kot na prvem albumu Back On The Map tudi na Digital Warfare udarjajo naravnost v obraz s podivjanim hard corom: takim, kot so ga igrali že v osemdesetih letih.

Preproste melodije in »preprosta« besedila. Preprosta v navednicah, kajti Kellyjevo hrumenje Die, Die, Die Motherfucker! v komadu The Last Laugh na prvi pogled resda zveni mladostniško nezrelo, toda že prve vrstice naslednjega komada Identity – Who are you? What's that under your skin? – nam povedo, da Kelly prav dobro ve, o čem govori. Njegova lirika, četudi včasih na videz mladostniško uporniška in nerazčlenjena, je v resnici globoko refleksivna. Grob in agresiven je samo zunanji izraz.

Slapshot so bili konec osemdesetih let eni izmed največjih privržencev gibanja »straight edge«; ne morem sicer trditi, da so še vedno, toda verzija komada Straight Edge, ki so ga skovali Minor Threat, in ironična priredba C is for Cookie, ki si ga je v Sezame Street prepeval Cookie Monster, vsekakor povesta, da jim je to obdobje veliko pomenilo. Jack Kelly v kosu Spirit of 81 pravi, da so bili tisti časi sicer odlični, še zdaleč pa ne tako, kot si predstavljajo mladi hardcorovski rodovi danes. Samo poveličevanje starih dni ne pripomore k razvoju novih. Treba je iti naprej. Naprej v novo obdobje hardcora stare šole, katerega del bodo še dolgo očitno tudi starci Slapshot.

sKabina