Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Matej Krajnc

BRUCE SPRINGSTEEN

The Essential

Sony, 2003

Končno smo jo dobili tudi od Šefa. Namreč zbirko »pomembnih« pesmi. Z njo so pri Sonyju počastili že vrsto umetnikov in pred kakim letom sem se v zapisu o »pomembnih« pesmih Leonarda Cohena vprašal, kdaj bo prišel na vrsto tudi Springsteen. Čas ni mogel biti boljši – Šef je končal veliko turnejo, ki je bila dolga in izdatna, izdal je tudi DVD s posnetkom koncerta iz Barcelone 2002 (jaz bi na njegovem mestu izdal dunajski koncert 2003), in logičen sklep vsega tega bi bil lahko dvoje: 1. zbirka Greatest Hits Vol. 2, ali pa: 2. The Essential. Zgodilo se je drugo.

Ravno tu se začnejo odpirati nekatera vprašanja, ki so neizogibna. Izid zbirke The Essential Bruce Springsteen je sicer dovolj velik dogodek, da jo mirne duše uvrstimo prav na čelo najpomembnejših glasbenih izdaj v letu 2003, ki že počasi spušča dušo, vendar pa se tisti, ki – pristaši gor ali dol – vse podobne zbirke vedno radi pogledamo pod lupo, hitro ustavimo pred nekaterimi pomembnimi razmišljanji, ki niso brez pomena ob izidu takšne kompilacije, kot je Springsteenova.

Zato se bo treba najprej povprašati tisto, o čemer sem govoril odstavek višje. Namreč, ali je zbirka The Essential Bruce Springsteen resnično zbirka najpomembnejših pesmi Bruca Springsteena?

V njej so večinoma vse največje uspešnice. Dobro. Vendar pri Springsteenu komercialna nota »največjih uspešnic« ni nujno tudi »pomembna«. No ja, za komercialno glasbeno zgodovino seveda je. Ne pa tudi za komparativno glasbeno zgodovino, ki je trajnejša in se glasbi posveča drugače. Kako? Po »pomembnosti«.

Bruce Springsteen je namreč najprej avtor, šele potem rockovska zvezda. In sicer avtor, čigar diskografija je, če plošče zložimo eno za drugo, tudi življenjska zgodba. Nekakšen romantično realistični, psihološko poglobljen glasbeni roman v nadaljevanjih. Roman človeka, ki je iz zgodnjega iskalca samega sebe in sveta okoli sebe postal velikan svetovne glasbene zgodovine in stoičen, redkokdaj kompromisen umetnik, hkrati pa tudi osebnost z izjemno jasno izrisanim svetovnim nazorom, ki ga ni nikdar skrival in nikdar zapustil. In še več, ob vsem tem je postal tudi nekakšen svečenik rokenrola, tolažnik in »preacher« v najplemenitejšem pomenu te besede: ljudje z njegovih nastopov namreč dokazano prihajajo z novim upanjem v prihodnost, odleže jim, vedo, da nekomu ni vseeno, pa čeprav je vsak koncert pravzaprav komercialna zadeva: treba je plačati vstopnico, promotorji služijo s prodajo spominkov in tako dalje. Vsega tega, kar sem povedal, pa zbirka The Essential Bruce Springsteen ne prikaže. Ne prinaša poglobljenega uvida v Springsteenovo delo. Tisti, ki je poprej Springsteena poznal zgolj površno, ga bo ob tej zbirki odpisal kot rockovsko zvezdo, ki ima sicer dobre pesmi, tudi hite ima, vendar – kaj potem, saj jih imajo tudi drugi. Izbor pesmi na The Essential sicer prinaša veliko Springsteenovih najbolj znanih pesmi, vendar v ničemer ne pokaže, kje in po čem se Bruce Springsteen razlikuje od drugih umetnikov, ki jih je Sony prav tako počastil s to zbirko. Ne pove, zakaj je Bruce Springsteen »essential«. Zakaj je drugačen. Zakaj ima status, ki ga ima. Zakaj zakaj zakaj zakaj zakaj.

Vsi ti zakaji ob poslušanju zbirke Essential Bruce Springsteen ostajajo. Žal. Zbirko zato priporočam le manj zahtevnim. Vendar naj za manj denarja raje kupijo Greatest Hits iz leta 1995.

Matej Krajnc