JAAP BLONK, BRAAXTAAL

Kud Franceta Prešerna, Defonija, Klub Gromka, Metelkova mesto, Ljubljana. 1. 10. 2003

Druščina Braaxtaal igra izredno zanimivo kombinacijo muzik, zato jim v današnjem času gotovo pripada posebno mesto v širokem in raztegljivem polju improvizirane glasbe. Jaap Blonk, ustanovitelj in grlo tria, je glasovne sposobnosti mojstril v sodelovanju s svobodnimi improvizatorji: Zerang, Gustafsson, Ingar Zach in drugi, nekateri tudi pri nas že videni Skandinavci; sodeloval je tudi s še nekaterimi vokalnimi mojstri, kot sta Phil Minton in Maja Ratkje, zanimiv je predvsem zato, ker se loteva tudi konkretne in zvočne poezije: zvrsti, ki jo je v začetku 20. stoletja uvedla avantgarda, predvsem dada. Zaradi lotevanja te pri nas redko slišane poezije je bil njegov samostojni nastop v ljubljanskem Kudu Franceta Prešerna zanimiv za tiste, ki radi govorjeni besedi sledijo tudi onkraj pomena.

Nastop Jaapa Blonka je imel za zvočno poezijo vsekakor potreben performerski značaj, ki ga je bilo veselje spremljati. Najprej je predstavil kar nekaj pesmi iz najstniških let in iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, pri tem pa ni šlo niti približno za muzejsko obujanje mojstrovin starih »mojstrov«, ampak za gledališko, kabaretno oživljanje teh nekaj kosov zvočne poezije. In če je pri tem izredno pomembna zvočna sestavina – ki mimogrede zamaje ohlapno omejitev glasbe kot zgolj zvoka brez pomena –, pa je še važnejši naboj, ki ga imajo pesmi v kontekstu avantgarde: bodisi da je političen, ironičen do vseh vrst blebetanj ali morda zgolj estetski v raziskovanju zvočnih možnosti jezika in kvazijezikov. Tako smo se lahko ob Blonkovem nastopu tudi nasmejali: z mimiko je vsaj meni zbudil kako pomensko asociacijo, ki jih je nizozemski vokalni mojster tudi namerno vpletal – na primer z izjavo »Minister obžaluje takšne izjave.« (v slovenščini, kakopak), ki se je po vsem znani retoriki takšnih in drugačnih gospodov ministrov s histeričnim ponavljanjem spremenila v nerazumljivo blebetanje. Omenjeni izpad je bil sicer vpleten na konec Ur-sonate pesnika dade iz pionirskih časov umetnostnih avantgard – Kurta Schwittersa; ta je svojo stvaritev izpeljal v obliki klasične sonate ter s tem še bolj gotovo razširil polje besedne umetnosti na področje, ki si ga je v tradiciji sicer lastila glasba. No, manjkalo pa ni seveda tudi nekaj Blonkovih lastnih stvaritev, ki jih sam namenja raziskovanju zvočnih zmožnosti grla in glasovne artikulacije, zato je sam zadnji del nastopa poimenoval »znanstven«. Blonk je v lastnih stvaritvah resno vzel nekatere avantgardne literarne prakse in že nekaj let razvija svoj lastni imaginarni jezik; tega se je nekaj lotil na samostojnem nastopu, ta eksperiment pa je v ospredju predvsem v triu Braaxtaal.

Trio Braaxtaal ima za seboj že poldrugo desetletje obstoja, od kar ga je Blonk ustanovil z Robom Daenenom na samplerju in sintetizatorju ter Theom Bodewesom, prav tako za samplerjem in elektronskimi bobni. Trio je ob nastanku še družil akustične in elektronske zvoke, sčasoma pa se je popolnoma elektrificiral; običajne bobne so zamenjali električni, zato lahko Braaxtaal čudaško zaplujejo tudi do zvokov precej raztreščenega elektronskega avantpopa. Tak je bil tudi njihov ljubljanski nastop. Jaap Blonk je v nasprotju z nastopom v Kudu svoj izredno sproščen in otroško razgiban nastop nadomestil s statično držo za laptopom, s katerim je snemal in v živo modificiral svoj glas. Braaxtaal v tri leta starem projektu Dworr Buun, ki smo ga slišali tudi na koncertu, v igranje vpletajo Blonkov imaginarni jezik, ki zvočno spominja na domačo nizozemščino – po njegovem zatrdilu pa je še precej bolj »čuden«.

Braaxtaal so igrali okroglo uro dolg kos improvizacije, v katerem so gradili nove podobe, jih sestavljali, razstavljali in prihajali do spet novih podob. Pri tem so ubirali različne smeri, tako da je bilo vse slišati kot povezovanje in prepletanje krajših delov, v celoti pa smo zaradi tega slišali več raznolikih trenutkov, na katerih so gradili nove povezave. Pri tem je zvok velikokrat nastajal okoli Blonkovih verzov v izmišljenem jeziku iz dežele Onderland, a navsezadnje je bil enako pomemben tudi prispevek obeh drugih članov tria. Rob Daenen je tako na sintetizatorju gradil zvočno osnovo, ki je brez pretiravanja zavila tudi v ambientalne sfere, Theo Bodewes pa je zdaj sledil, zdaj prehiteval s semplanimi zvoki in mestoma celoti dodal ritem elektronskih tolkal. Predvsem daljši ritmični deli in nekateri elektronski sempli so med nastopom tria Braaxtaal ustvarjali čudaško in odtujeno atmosfero, poslušanje pa je bilo možno na več ravneh; med ponavadi sedečo defonično publiko se je našel tudi kdo, ki je ob vsem skupaj veselo poplesaval. Glasovne ekspertize Jaapa Blonka so – kadar ni lastnega glasu elektronsko obdeloval do nerazpoznavnosti – vse to dopolnile v zadnjem delu, ko si je dal vokalni mojster opraviti z nekim akustičnim pripomočkom za obdelavo glasu; trio pa je v zvoku ob koncu nastopa dosegal enega od vrhuncev, ki se je nadaljeval v krajši dodatek.

Na obeh nastopih smo bili soočeni kar z dvema glasbenima svetovoma: najprej v performerskem oživljanju stare in nove, na tem koncu sveta redko slišane zvočne avantgardne poezije, nato pa še v preoblikovanju in izpeljevanju njenih možnosti v elektroakustični in čudaško tehnoidni zvočni podobi. Obakrat nas je navdušila iznajdljiva in razgibana igra.

Aleš Rojc