TIED and TICKLED TRIO

Kset, Zagreb, 8. 11. 2003

Moram priznati, da sem zelo zadovoljen, da se je tudi kakšna weilheimska atrakcija prikazala v nam bližnjih krajih, saj že dlje časa gojim naklonjenost in ljubezen do bujne, pisane, raznorodne in avanturistične glasbene scene tega bavarskega mesteca. Do sedaj mi je namreč uspelo v živo preveriti le elektropoperje novega krautrocka Lali Puna in že velecenjene nosilce scene – indietronično zasedbo The Notwist. Oba benda sta se na koncertih izkazala kot ogleda vredni in v živem »špilu« nadgrajeni skupini, ki sta kljub tehničnim težavam iz zvočnega ustroja potegnili največ, kar je bilo v danem trenutku možno. Kolektiv Tied and Tickled Trio ni imel nobene tehnične »preglavice«, izkazal pa se je za pravo koncertno poslastico in najbrž najprodornejšo živo moč weilheimske scene. To do neke mere dokazujejo že njihovi sijajni štirje albumi, ki vsak zase tavajo po mnogoterih žanrskih poljanah, a so vedno zapakirani v razpoznavno in specifično identiteto tega razširjenega in nenehno spreminjajočega se benda. A atmosferika in odtujevalni učinek plošč – če izločim le prejšnji album Electric Avenue Tapes, ki bazira na živi medigri članov – dobita na koncertu polnejšo, tempirano, intenzivno in večplastno podobo, ki se ji »studijsko« lepšanje in dodelava le redko približata. V živo namreč Tied and Tickled Trio predstavijo pravo zvočno eksplozijo, ki skozi mešanico dubovske talilnice, elektronske manipulacije, postrockovskih prijemov in jazzovske fuzije brzi kot neučakana lokomotiva ali pa zatava v atmosferičen in lebdeč zvočni kozmoz. Prednost zasedbe je bržkone prav ta, da deluje neobremenjeno in brez pritiskov, kontinuirano gradi izviren zvočni izraz ter vire in navdih išče tudi v drugih, žanrsko drugačnih projektih, ki skupino le bogatijo in prinašajo nove izrazne dimenzije. V mislih imam seveda predvsem gonilno silo zasedbe, brata Acher, ki ju poznamo tudi iz zasedb, kot so Lali Puna, The Notwist, Ms John Soda in še katera bi se kaj hitro našla.

In prav brata Acher – tolkalec Marcus in basist ter trobentač Micha – sta tisti ustvarjalni dvojec, ki Tied and Tickled Trio idejno usmerja in zvočno nadzoruje. To je razvidno tudi na koncertu, saj Micha Acher nenehno dirigira in določa vloge posameznikov, ki kljub temu še vedno delujejo simbiotično, ne enostransko ali enosmerno. Tokrat sta namreč brata Acher – tudi ustanovna člana – originalno šesterico nadgradila še s štirimi močmi, tako da smo na odru prešteli kar deset muzikantarjev, ki so zvočnost polnili z raznoraznimi tolkali, efekti, računalnikom, basovskim klarinetom, saksofonom, klavirjem, kontrabasom in še čim. Marsikdo je posegel tudi po več kot le enem glasbilu. To je bilo vsekakor pomembno, saj so s tem Tied and Tickled Trio pridobili še več moči in čvrstosti. Na njihovi novi plošči Observing Systems namreč najdemo kar 13 glasbenikov, zato bi bilo nesmiselno število še dodatno reducirati. In zanimivo, da so se Tied and Tickled Trio osredotočili predvsem na nov album, v več kot dve uri in pol trajajočem koncertu s tremi dodatki so se občasno dotaknili tudi predhodnih dveh plošč: EA1 EA2 in Electric Avenue Tapes. Komade so večinoma občutno raztegnili ter jim nadeli nove, sveže in žive podobe – občutno nadgrajene in v delni improvizaciji distancirane od materiala z albumov. Izkušnja me je bržkone spomnila na nepozaben zagrebški koncert čikaških »dub hop jazz karkoli mezgačev« Him, ki so – podobno kot Tied and Tickled Trio – ponudili nebrzdano orgijo in poželi huronske aplavze ter vzklike. Hrvati so namreč – kot vse kaže, v primerjavi z našimi razmerami in nezanimanjem za zanimive in eksplozivne koncerte – tovrstnih dogodkov še vedno lačni, kvalitete jim ne primanjkuje, razpoloženje pa je bilo preprosto nepozabno.

Danijel Mežan