FE-MAIL

Mesto žensk, Klub Gromka, Metelkova mesto, Ljubljana, 14. 10. 2003

Potem ko se je hrupni dvojec Fe-Mail dan poprej spoprijel s plesnim performansom, v katerem je sodeloval z Majo Delak, je v Gromki ponudil prosto plavajoč koncert, ki je v klub privabil ne ravno veliko količino radovednežev. Pričakoval sem sicer napolnjeno dvorano, a je za to manjkalo še precej »duš«. Čudno, saj sta sloves in dejavnost Maje Ratkje in Hilde Sofie Tafjord okužila že marsikatero ušesje tudi v naši mali podlapski deželici, v svetovnem »podzemno« in »improvizacijsko« označenem merilu pa sta že kultni in priznani glasbenici. A moram priznati, da sem pričakoval precej več, kot sem na koncu dobil. Če že ne drugega, že zaradi dejstva, da njuno delo – v takšnih in drugačnih preoblekah – spremljam in občudujem že precej časa, njuno ponorelo, odtrgano, anarhistično in že kar »čarovniško« držo pa sem nenazadnje preveril že pred časom v Grazu, kjer je nastopila njuna matična elektroakustična skupina Spunk: zagotovo eden od stebrov napredne in mlade norveške gverile ter kataloga priznane založbe Rune Grammofon. Ob omenjeni priložnosti je namreč razigrana in samosvoja podoba Maje Ratkje – kot nosilne avtorice te zasedbe – prišla zelo do izraza, navdušile pa so njena spontanost, lahkotnost izraza ter prožnost glasovnih akrobacij na meji dadaizma. Čeprav je projekt Fe-Mail njun izhod v svet hrupa in odtujevalnega učinka, ki se napaja v tradiciji japonske »revolucije« z Merzbowom in Masonno na čelu, sem najbolj pogrešal prav izdatnejšo vlogo glasu in glasbil. O. K. V instrumentarij, ki pretežno vsebuje prenosna računalnika, elektronsko manipulacijo, vokal in izrabo efektov, sta vključili tudi na primer rog, kozmični theremin in piščal, a njihova vloga je bila reducirana na minimun in je bržkone služila predvsem občasnemu barvanju in bogatenju zvočne eksplozije.

Koncert je trajal le slabo uro, to je bilo zame občutno premalo, čeprav je res, da noise nastopi – zaradi intenzivnosti, informacijske preobremenjenosti in napadalnosti – le redko trajajo dlje. Dodam lahko tudi to, da sploh nismo bili priče izključno noise nastopu, saj je zvočni izraz Fe-Mail večplasten in v svoj ustroj spusti tudi duh konkretnega, industrije, elektronike, psihedeličnega ambienta in celo mutiranega in obdelanega tehnoidnega ritma. Med njunim nastopom so se mi po mislih »podile« mnoge primerjave in reference, ki so na trenutke skočile tudi do takih artistov, kot so Nurse With Wound, Janek Schaeffer in celo nizozemski tehnonoisovski teroristi Goem. Zvočni tok se je sicer začel furijasto z izbruhi hrupa. Še posebej zanimiv je bil začetek z manipulacijo že skorajda živalskih glasovnih izlivov, a ker Fe-Mail nastop gradita na vzponih in padcih ter nenadnih premikih in prehodih, se je atmosfera kmalu umirila in osrednjo vlogo namenila bogatim detajlom, ki jih je njuna godba prepolna. Sklepni del je še enkrat pripadel zvočnemu napadu, ki sta ga podredili predvsem »kozmično dronovskemu« odtujevanju z rogom in thereminom. In čeprav je bil koncert izveden rutinirano in povsem zadovoljivo, ne morem reči, da ga štejem med najljubše noise nastope. Najbrž je temu botrovala tudi statična drža obeh protagonistk, ki sta bili kar preveč umirjeni in osredotočeni, publike pa tudi ne morem šteti za pravega motivatorja. Prav preverjeno odtrgana Maja Ratkje je delovala kot v nekakšnem krču, brez pretirane energije in čustvenega naboja. Škoda, saj je zvočni napetosti primanjkoval prepotreben presežek, ki ga lahko pričara le koncertno ozračje. Tega pa tokrat – z redkimi izjemami – le nismo bili deležni.

Danijel Mežan