MARC RIBOT

Menza pri koritu, Metelkova mesto, Ljubljana, 19. 10. 2003

Na splošno veljajo, predvsem v improvizirani in svobodnjaški godbi, solistični koncerti za zahtevnejše, a tudi poslušanju hvaležnejše oblike posredovanja muzike – če se ne prelevijo v dolgovezenje in razkazovanje hitrostnih in podobnih veščin. Nenazadnje imajo taki nastopi tudi svoje bolj ali manj intimne trenutke. Intimen je lahko že sam pristop h glasbenemu materialu, in Marc Ribot na koncertu v Menzi pri koritu ni kazal parazitskega ali muzejskega odnosa do mrtve preteklosti: raje se je posvečal reinterpretacijam ter oživljanju in raziskovanju nekaterih dediščin. Sama izbira gradiva, ki ga poznamo tudi z njegovih solističnih albumov, je seveda pomembna in zgovorna: jazzovski standardi, kakšen popularen napev ali reinterpretiranje muzik iz lastnih bendov – na primer dolgoletnega sodelovanja z Johnom Luriejem. Neizbežna in pomenljiva referenca je svobodnjaška godba Alberta Aylerja. Ta je v Ameriki v šestdesetih letih prebujala revolucionarnega duha z novatorstvom »nove« godbe ali free jazza ter z misijonarskim zagonom s konkretnim družbenim in historičnim ozadjem. Ta zagon je lahko znova in znova oživljen le v godbenih praksah, ki se dotikajo poleg družabne tudi družbene, angažirane sfere. Če ob tem pomislimo še na Ribotovo sodelovanje z Los Cubanos Postisos in dolgoletno prisotnost v newyorškem »downtownu«, v sestavi Lounge Lizards ali stalnem pojavljanju v Zornovih projektih, je začrtan dober uvod v »špil«.

Z velikodušno potezo in verjetno v znak tovarištva do prostora, ki je predan kreativnim godbam, se je Ribot v Ljubljani pojavil na lastno željo, skokoma med dvema igrama z Zornovim projektom Masada Guitars. Glas ljudstva je v akustično obdarjeno in prostorno Menzo pri Koritu privabil množico ljudi; tisti zapozneli so hladili dolge nosove pred zaprtimi vrati razprodanega prostora, drugi pa so gojili precej različna pričakovanja. Kolikor je Ribotova napoved domačega benda Kurja Pljuča, pardon, Prsni koš, marsikaterega v gneči stiskajočega se napravila malce nestrpnega, se je začetna igra slovenskih godcev obnesla. Prsni koš so bili ob tej priložnosti zbrani vseprisotni uživač Marjan Stanič na darbuki in tolkalih, Blaž Celarec na tolkalih, Žiga Golob na kontrabasu in Boštjan Gombač na klarinetu, flavti in bodhramu. Začeli so z razigrano igro, ki se je gibala nekje med »več-kot-džemanjem« in duhovitimi dialogi. Gombaču je velik del nastopa zaradi nevsiljivih soliranj pripadla opaznejša vloga, ki pa jo je h kolektivni igri vlekla predvsem tolkalska zasedba z igrivim Staničem in kasneje pridruženim Krunoslavom Levačićem – slednjega poznamo med drugim tudi iz ljudske »zafrkantske« zasedbe Folkestra. Po pol ure sproščenega igranja se jim je pridružil Marc Ribot, ki pa mu je morda proti pričakovanjem bend hitro pripravil prazen oder.

Zmerno kratek ter umirjen nastop se je začel prav z Medleyjem, ki je posvečen omenjemu Aylerju v Holy Holy Holy in Bells. To je bil močan uvod v večje pozornosti potreben nedeljski koncert. Uvodno igranje je nosilo vse že omenjene kvalitete v doživetem lotevanju muzike ameriškega kreativca, ki se mu Ribot tudi sicer posveča v solističnih posnetkih. Ribot se je povsem osredotočil na zvok, v katerem se izogiba izčiščenosti in pusti strunam zveneti tudi v neizbežnih šumih ter drugih zvočnih »odklonih«, ki jih ponuja telo instrumenta. Enako kot v uvodu je bilo tudi v kasnejših kosih – nekaj standardov, kot recimo In the Mood For Love, je Ribot že zabeležil na albumu Don’t Blame Me – zaznati enak poudarek na zvoku in na vmesnih tišinah. Brez odvečnih, sebi namenjenih udarcev. Ribot se je v koncertu sprehodil kar po nekaj različnih Amerikah, slišali smo ga tudi peti v country kosu – »cowboy song«, kot je razložil –, ter se pri tem predajal redkim zvočnim izbruhom; vse to je zahtevalo potrpežljiv in pozoren posluh.

Ob ponovni, sklepni skupni igri Marca Ribota in domačih veljakov tovrstnih priložnostnih godbenih druženj – benda Prsni koš – lahko omenim le še Ribotovo kitarsko »džemanje« v bendu, ki je na trenutke res pustil Ribotu več prostora, kot si ga je ta v resnici vzel. Skupni nastop je večino časa očitno vodil Ribot in se pri tem zaradi voljne tolkalske trojice (Stanič, Celarec, Levačić) dotaknil tudi repertoarja Los Cubanos Postisos (s katerimi je tu že nastopil). A nas je enako navduševala igra Gombača, Staniča in Goloba ter drugih glasbenikov, ki jim je Ribot z očitno dovoljšnjim posluhom za soigralce kot priložnostni koordinator priložnostnega benda ravno tako namenil precej prostora, a se ob tem sam lovil med ne najbolj prepričljivimi vložki in drugimi, ne najbolj posrečenimi trenutki. To nikakor ni moglo pokvariti pozitivne, izredne koncertne izkušnje; v tej smo lahko uživali tudi zaradi zglednega, »tovariškega« odnosa Ribota do vseh izpadov, ki jih je glasbeniku namenil na primer v posluhu manj potrpežljivi klubski mojster za luč. Ribot utegne tako biti zaželen gost, kot smo se lahko prepričali, zanj zaželenega prostora; odzivnost in iznajdljivost danes visoko cenjenega in priznanega Marca Ribota se kažeta ravno v tovrstnih »poklonjenih«, dobrovoljnih večerih, kakršnega smo doživeli tudi tiste nedelje na Metelkovi.

Aleš Rojc