Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Jure Potokar

BOB DYLAN

Eishalle Liebenau, Gradec, 26. 10. 2003

Dylanova NET (Never Ending Tour ali Neskončna turneja), ki je pred kratkim stopila v šestnajsto leto, se očitno še ne bo tako kmalu končala, pa tudi zanimanja za koncerte je še vedno dovolj. Preverite na medmrežju (recimo na naslovu http://my.execpc.com/~billp61/dates.html), pa boste videli, da so podatki o vsakem koncertu trenutnega dela turneje sproti na voljo – od seznama izvajanih skladb do ocen, ki so včasih presenetljivo natančne in dobro napisane. Za množico (starajočih se občudovalcev) je Dylan še vedno magnet, čigar privlačnosti ne more zmanjšati niti dejstvo, da je njegov glas pošteno utrujen. Za to bi zadostovale že odlične pesmi, ki so enako aktualne kot v času nastanka, recimo pred tridesetimi ali štiridesetimi leti, ker pa Dylan odločno zavrača njihovo klišejsko preigravanje, je vsak koncert v resnici nekaj posebnega. Včasih zelo dragocen spomin za tiste, ki so ga obiskali, včasih pa ga seveda kaže tudi čim prej pozabiti, čeprav se zdi, da je zaradi nenehnega nastopanja slabih koncertov vse manj. Toda ne glede na to, kakšen je koncert, pomeni droben delček fantastičnega mozaika, katerega razsežnosti so že dolgo znane, zdaj pa se polni s podrobnostmi. Pa jih poglejmo.

Vsaj zame je bilo prvo prijetno presenečenje nova zasedba, v kateri so bobnar George Recile, baskitarist Tony Gariner in dva kitarista: poleg že znanega Larryja Campbella tudi Freddy Koella. Delovala je izjemno uigrano in suvereno, Koella pa se je izkazal za še enega vrhunskega kitarista v Dylanovih zasedbah. Pravzaprav lahko rečem, da tako dobre ali vsaj navdahnjene zasedbe pri Dylanu nisem slišal od njegovega koncerta v Nürnbergu leta 1978, čeprav tudi tista, s katero je spomladi 1990 nastopil v Ljubljani, zares ni bila slaba. Drugo presenečenje je, da Dylan trenutno večino koncerta stoji za klaviaturami in nanje tudi igra. Samo za tri skladbe sredi koncerta je prijel v roke električno kitaro in prav tam smo doživeli tudi vrhunec nastopa.

Ta je bil zdaj že standardne dolžine (štirinajst pesmi plus tri za dodatek), začel se je z akademsko zamudo in končal dobri dve uri kasneje. Vmes smo slišali vsaj štiri vrhunske, povsem nepozabne izvedbe klasičnih pesmi, npr. Lonesome Death of Hattie Carroll, It Ain't Me Babe, Don't Think Twice, It's All Right in Cold Iron Bound. To so bile pesmi, v katerih je brezhibno delovalo vse, od Dylanovega petja (ki zelo niha) in dikcije (tej očitno posveča vse več pozornosti) in igranja zasedbe do priredbe. Za večino drugih je mogoče reči, da so bile zanimive in nadpovprečne vsaj zaradi posameznih elementov, še največkrat zaradi izjemnega prepleta kitar (ali kitare in mandoline) in fantastično silovitega bobnanja ter basiranja. Povsem mimo je bila vsaj zame samo izvedba pesmi Watching the River Flow, ki sem jo (po besedilu) spoznal šele pred koncem.

V celoti vzeto je torej letošnji Dylanov graški koncert dokazal, da je tega glasbenika kljub dvainšestdesetim letom še vredno poslušati, kajti vsakokrat ima povedati nekaj novega, in to drugače. Samo upamo lahko, da se bo na svoji neskončni turneji še kdaj ustavil tudi v Ljubljani.

Jure Potokar