Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Katarina J.

LUNASA

Cankarjev dom, Ljubljana, 27. 10. 2003

Ko so Lunasa sredi letošnjega januarja na festivalu Celtic Connections nastopili v glasgowski različici Cankarjevega doma (Glasgow Royal Concert Hall), je bilo ploskanje manj entuziastično, koncert pa občutno krajši in manj tekoč. Flavtist Kevin Crawford, glavna goflja benda, je sicer stresel šalo ali dve, da ne pozabimo, kako zveni »oiriš« humor, vendar je kljub vibrantnemu zvoku in koketiranju z občinstvom, ki je kopnelo iz komada v komad, (po)polnost ostala nedosegljiv ideal. Prsti so sicer rahlo srbeli, v trebuhu pa so metuljčki mirovali, to je bil dovoljšen dokaz, da nekateri niso odšli domov s predrto opno, ločevalko orgazmičnega od rahlo nadpovprečnega.

Kaj lahko torej vzhodnoevropski teren ponudi sanjskemu timu irske godbe in česa se lahko v zameno nadejajo slednji? Smo res bolj perceptivno občinstvo kot od preobilja folk muzike razvajeni Škoti? Ali samo bolj podhranjeni, zato bolj tolerantni, celo vzneseni, kot se je izkazalo tisti ponedeljek?

Komunikacijski kod – ki je seveda zvočna igra, s katero manipulirajo, se poigravajo in na katero poplesujeta obe vpleteni strani (izvajalci in občinstvo) – se je v tem primeru izkazal za bilateralni sporazum, dišeč po eksotičnosti. Slovenska lakota po odkrivanju novih trendov keltske (sic!) glasbene sintagme je prebolela Dublinerse in hrepeni po identifikaciji z nečim, kar ima rahlo modificiran »beat« in modernejši »groove«, hkrati pa se v odnosu do obdelave zvoka in publike še vedno manifestira kot razpoznavno irsko, keltsko. Gorečneži Riverdance, ki so zdrsan parket tivolske dvorane zamenjali za kulturno spodobnejšega Cankarja, so ob valujočih, mehkobnih, stopničasto pulzirajočih ritmih, vgrajenih v matrico – strune za ritmično bazo in piščali ter dude za improvizatorično volančkanje –, zadovoljno grulili in prešerno ploskarili v podalpskih taktih tudi takrat, ko je bilo to povsem in čisto odveč. Drugi smo modro molčali, iz gole vljudnosti, se ve. No ja, sem pa tja je včasih kdo na robu soničnega orgazma tudi zaukal. Kot se menda spodobi za tovrstna blažena stanja.

Irci pa, ki so jim bela Ljubljana in opevane prelestne Ljubljančanke pomenile le eno od mnogih kot dih kratkih postaj na nenehnih turnejah (na to so nas sem ter tja opozarjale v repertoar ujete reminiscence), so se na odkrito izražene simpatije odzvali s trikratnim podaljškom. Še prej pa so nas, žlahtno evropeizirane Balkance, razveselili z bolgarskim Poduškim orom, da sedaj vsaj vemo, da se z zapletenim balkanskim 9/11 »beatom« ne zabavata le nekdanja Planxtyjevca Donal Lunny in Andy Irvine.

Za tiste, ki so razvoju irske folk scene sledili v sedemdesetih letih, ko se je s skupinami Planxty, Chieftains, Clannad, Dubliners in Bothy Band oblikoval tako imenovani irski »mainstream«, morda Lunasa ne pomenijo kake izrazitejše prelomnice, če seveda smemo ignorirati dejstvo, da se danes zaradi neomejenih tehnoloških zmožnosti in tehnično popolne, že skoraj brezmadežne virtuoznosti eksperimentira bolj globinsko in občasno tudi bolj radikalno. Še več, Lunasa so nekakšen zvočni podaljšek Bothy Banda, okrnjeni vokalno, pa vendar znatno močnejši v eksperimentalnih vijugah, instrumentalnih frazah, ki dinamiko gradijo v zvoku samem.

Širjenje notranjih meja in brisanje zunanjih zamejitev, bližnja bežna srečanja s tradicijo in hkrati odklon v drugačno ritmizirano shemo, poudarjanje na lastnem zeljniku zrasle ali iz kotla vseh mogočih godb napaberkovane poetike in »groova« so nekakšno gnojilo in gorivo, s katerim žanrsko zamejene keltske godbe osv(ob)ajajo sebe in tiste, ki jim sledijo.

In ravno v tem se skriva moč sporočilnosti Lunase: v cingljajoči, jazzovsko-swingovski kitari Donogha Hennesseyja, mojstrsko nadzorovani v dronu in v prebiranju strun, v rockovskem intoniranju basista Trevorja Hutchinsona, v pop deviacijah spretnega dudaša in piščalkarja Cilliana Vallelya, v perkusivnem godenju violinista Seana Smytha in podivjanem bobnanju Kevina Crawforda.

Nekaj pa kljub tehničnemu napredku ostaja enako. Neskončno dolgo besedičenje, za marsikoga nepotrebne dolgovezne uverture v posamezne pesmi v slogu: »Tej pesmi se reče tako in tako, napisal jo je ta in ta, slišali smo jo od tega, tam in takrat, ko se je zgodilo to in to, ki je res smešno hahaha.« To je še vedno ena od glavnih značilnosti folk glasbe – enako pomembno v formalnih in neformalnih okoliščinah. Tudi v Linhartovi dvorani smo bili deležni takšne razsvetlitve, ki pa ni bila všteta v ceno koncerta. Pa naj še kdo reče, da se nič več ne dobi zastonj!?

Katarina J.