Letnik: 2003 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Bogdan Benigar, Dean Štampar

I(Z)ZVEN 2003

Štuk, Jazz klub Satchmo, Maribor, od 7. do 8. 11. 2003

Prireditev Skrite note, ki poteka vse leto, z jesenskim vrhuncem v festivalu Note, postaja iz leta v leto vse pomembnejša točka v slovenski glasbeni in festivalski ponudbi, vendar se sooča z enakimi težavami, kot vse prireditve, ki so nastajale in še vedno nastajajo ter se razvijajo predvsem zaradi entuziazma enega človeka. David Braun gotovo nima nadčloveških sposobnosti, ki bi lahko Maribor in ta del Slovenije kontinuirano naslednjih ne-vem-koliko-let oskrbovale s kulturno in glasbeno bogatimi, kakovostnimi in aktualnimi programi raznolike sodobne glasbe v finančno tako bednih razmerah. Če letošnji I(z)zven s programom, izvedbo in odmevnostjo, ki še zdaleč ni omejena le na Štajersko in Slovenijo, ni prepričal mesta Maribor in vseh, ki odločajo o mestni kulturni politiki, potem se Mariborčanom na kulturnem področju, vključno s festivalom Lent, slabo piše. Najbrž je edina rešitev, da tisti, ki so trenutno »generali Maistri« mariborske kulture, zberejo konjenico in se podajo v skupni boj za kulturni tolar. Ta naj bo razdeljen pravično, predvsem na podlagi prikazanega dela in njegovih referenc v domači in tuji strokovni in laični javnosti. Najbrž ni odveč reči, da enako velja za državno raven, kjer si mnogi zaslužijo, da bi bili deležni dosedanje obravnave Festivala Brežice. I(z)zven gotovo spada v to kategorijo.

Že prvi večer festivala je obetal. V dvorani Štuk nas je pričakal koncertni klavir, postavljen na oder pred glavnim odrom. Namenjen je bil Satoko Fujii, japonski mojstrici klavirja, ki je v zadnjih letih z različnimi japonskimi in ameriškimi zasedbami vzbudila veliko pozornosti. Mene je doslej še najbolj navdušila z albumom Minerva, ki ga je posnela s kvartetom japonskih glasbenikov, a solistični nastop je seveda nekaj povsem drugega. Soočenje jazzovskega solista z občinstvom, ki je bilo tokrat še številno, je vedno dramatično. Bolj kot sicer temelji na nevidni niti, ki povezuje umetnika in njegovega občudovalca. Tokrat je bilo čutiti medsebojno vez od samega začetka, saj je Satuko koncert vodila suvereno, z bogato dinamiko med zahtevnejšimi improvizacijami in všečnimi melodijami, ki so večkrat spomnile na znamenita klavirska dela pianističnih legend. Zaradi izvrstne izvedbene tehnike, v katero so ves koncert vstopale neobičajne, a do podrobnosti zvočno nadzorovane rešitve, sem imel občutek, da Satoko Fujii v glasbenem izrazu nenehno plete vezi med tradicijo in sodobnostjo, med gotovostjo in nepredvidljivostjo, med starimi spoznanji in novimi odkritji.

To je bil recital, ki me je spomnil na občutke po solističnem koncertu Marilyn Crispell pred leti v Ljubljani, in pri obeh sem lahko ugotovil, da sem si želel slišati točno takšen koncert, kot sem mu bil priča tisti večer.

Nič kaj navdušujočega ne morem reči za koncert zvezdnika festivala Dava Fiuczynskega in skupine Screaming Headless Torsos. Ta je sicer povsem dobro odigrala svojo vlogo na festivalu in privabila občinstvo, ki v današnji fusion glasbi prepozna velike umetniškozabavne dosežke. Res je, da bend trdno stoji v fusion zgradbi, ki temelji predvsem na trojici Fiuczynski, električna kitara, Dean Bowman, vokal, in Gene Lake, bobni, a njihove celovite glasbe, ki navzven zveni enolično, ni bilo treba poslušati zbrano, saj je namenjena predvsem zabavi in plesu.

Sobotna selitev v klub Satchmo je bila dobrodošla. Pričakovano nabit klub je najprej pričakal duo Hamid Drake in Assif Tsahar, okrepljen z basistom Wilbertom de Joodom. O izjemni kvaliteti koncerta, nad katero so bili presenečeni celo sami izvajalci, bi težko našel prave besede. Nekateri deli koncerta so v trans spravljali glasbenike in občinstvo. Močna vez med osnovnima članoma tria je bila pričakovana, a spontanost odzivov, zvočno bogatenje in spojenost z glasbilom pri Wilbertu de Joodu so bili presenetljivi. Njegov občutek za ustvarjanje, komunikacijo in način oblikovanja zvoka je bil fascinanten. Zdi se, da je Joode že od samega začetka preprosto izsilil najboljše od dua, ta pa mu seveda nista ostala dolžna. Rezultat je bil lahko le do konca spontano prepričljivo glasbeno doživetje, ki bo za vedno ostalo v spominu obiskovalcev in izvajalcev koncerta.

Bratku Bibiču in Madleysem tako ni bilo lahko nadaljevati. Povsem nedolžni so naleteli na mino, imenovano čustvena izpraznjenost občinstva. Verjetno so le izkušeni mački znali obrzdati konje in postaviti tisto, kar je prikazala razširjena različica zasedbe z Vaskom Atanasovskim, Marjanom Staničem in Jeleno Ždrale, v realni okvir. Začelo se je hote ali nehote kaotično, ko vloge posameznih glasbil nisem mogel razbrati. A sledil je prepoznaven repertoar The Madleys, navdihnjen z novimi aranžmaji, ki so vključevali goste. Zdaj že nekateri ponarodeli Bratkovi hiti so se zlahka prilagodili večji zasedbi, vendar izvedbeno morda še niso izkazali vseh potencialov (kot se je kasneje pokazalo na koncertu v ljubljanskem Kinu Dvor). Množica zvokov, ki so frčali po odru in z njega, je mnoge pričakala nepripravljene, a The Madleys v novi podobi samo potrjujejo prepričljiv in izviren zvočni razvoj zasedbe, ki je pričela kot trio, se na prehodu v novo dobo spremenila v kvintet, zdaj pa se preizkuša kot oktet. Ali je Bratko Bibič v tako številni zasedbi začutil potencial, ki bo v njem vzbudil nov val bleščečih skladb, bomo še videli. V vsakem primeru The Madleys ostajajo ena redkih slovenskih referenčnih zasedb v mednarodnem merilu.

Bogdan Benigar

Sklepni dvojec Kiblinega glasbenega festivala I(z)zven sta 9. novembra na Štuku zakoličili dve skupini, dunajski Wien 3 ter naši publiki že znan in priljubljen Youngblood Brass Band. Dve vsebinsko popolnoma različni zasedbi, prva minimalistična, tišja, druga kompleksnejša in bučna.

»Trije z Dunaja« so pognali svoja orodja, pihala (le mestoma violina) so se odrinila od ritmične podlage bobnov in kontrabasa. Ambicije zlaganja neobičajnih jazzovskih zvočnih koščkov so padale iz glasbil vseh treh nastopačev, čeprav je do resničnih zamisli prihajalo le v glavi Michaela Fischerja, saksofonista in violinista. »Tole nam je kazal Roscoe Mitchel že pred dvajsetimi leti,« je sicer puhtelo iz avditorija. Hm … seveda … res se je marsikaj tedaj zgodilo, ampak sunki, cvrčanje in piski, ki jih je domiselno natresal Fischer, bodisi iz soprana ali tenorja, bodisi iz violine ali golega, v pest zatlačenega ustnika, niso bili od muh. Ne. Bili so presežek, to že lahko mirno rečem. In zdaj sem se spomnil tiste jate zvokov, ki so že skoraj mejili na tišino in zahtevali precej divjo pozornost sluhovodov. Kontrabasist Hermann Stangassinger ter tolkalec Hannes Schweiger sta se sicer vpletala v zgodbo, vendar s precej bolj omejenim kreativnim (ali morda tehničnim) obzorjem. V Wien 3 sem iskal razpoznavnost močnejših skupnih vizij, kakršne srečujemo v vsoti zvočnih naletov podobnih, a bolj uigranih triov; no, tukaj je koherenci zmanjkovalo sape. Celotna zadeva je bila mestoma slišati melanhonično, včasih divje trgajoča, pa celo zabavna; in če sem pomislil na to, kar se v elektronski glasbi še zmeraj dogaja na raznih festivalih računalniških umetnosti, je bila to nekakšna akustična analogija. Saj to ne pomeni, da se v sodobni glasbi dogaja manj, kot si mislimo, kajne?

Vihrav medeninast oktet je zatem udaril, kot da se poteguje za Zlatno trubo, korajžno, razposajeno. Youngblood Brass Band. Kot da so v resnici prišli »žurirat«. Kot da smo se ponovno prebili v Ligo prvakov. Silna množica revolucionarjev je planila pod oder, polna poskočnih spominov na Youngbloodov januarski koncert v isti dvorani, in jih podprla z nenadzorovanim rjovenjem. Takoj so zaškripala kolena in vrteče se glave so skoraj povzročile nemajhen dvig prhljaja v prostoru. Po dveh, treh huronskih poskočnicah je začela odločnost benda malo popuščati in upad energije je bil aktualen praktično do konca. Le dodatek je prinesel ponoven spomin z že skoraj zaprašene police, ko so se fantje še malo razdivjali. To bi skoraj moral označiti za škodo, saj je eden bistvenih adutov Mladokrvnih Medeninarjev. Razen hudičevo dobrega Nata McIntosha na suzafonu (pa še kakega trobentača, recimo) jih ne smemo uvrščati v lobi imenitnih virtuozov, verjetno to tudi ni njihov moto. Oni so »šou bend«. (Čeprav jim ne bi prav nič škodila kaka zamenjava na terenu.) Ali je bil prvi letošnji koncert v resnici bolj skladen in udaren ali pa sem bil le tokrat malo bolj kritičen, ne vem. Če sem doslej mislil, da so v živo boljši, kot na plošči, sem tokrat rahlo podvomil. No … ampak Nat McIntosh pa je hud, res hud trobilec. Ko ga vidiš, si rečeš, ta je res pravi šerpa, obtežen s tistim gigantskim trobilom tako suvereno izvija neverjetne zvoke v vseh mogočih registrih, gruli in bombardira, sočasno dodaja njegova turbina dizla celotnemu moštvu, da pa ne bi bilo prelahko, ob tem še udriha po kakem bobnu. Youngbloodi niso Dirty Dozen Brass Band, tudi niso Rebirth Brass Band. Imajo rap, hip hop, funk. So impresivni in sveži. Veseljaki, ki jih moraš imeti rad. Vihtijo jazz in dixie, ampak jih nočem oklofutati z »brand new they are retro«. Četudi so muzikantje, ki bi se jih razveselile celo naše matere.

Dejan Štampar