KVINTET ROBERT JUKIČ IN VANDERMARK 5

Cankarjev dom, Ljubljana, 4. 11. 2003

Dvojni koncert, zadnji v letošnjem Jazz abonmaja, je najbrž nehote izzvenel kot šolski primer precej prisotnega simptomatičnega nesorazmerja med domačo in tujo jazzovsko sceno. Čeprav se to nesorazmerje manifestira na različne načine, se bomo v oceni omejili na tista najbolj v oko in uho bijoča dejstva. Gremo »in medias jazz«, torej. Jazz morda še najbolj od vseh glasbenih žanrov nenehno referira na bogato preteklost. To nanašanje, povzemanje iz zgodovine, ima toliko obrazov, kolikor je glasbenikov, pa vendar ga lahko zvedemo na dva temeljna principa ali, bolje rečeno, odnosa. Pri prvem gre za poustvarjanje, za željo, da bi po principu glasbenega časovnega stroja znova podoživeli stile in manire kakšnega obdobja in nemara tudi njegovo ozračje. Pri drugem pa gre za ponovno ustvarjanje, za lastno videnje in definiranje ali, če hočete, za lasten, vedno nov in drugačen obračun s patino preteklosti.

Žal se je kontrabasist Robert Jukič po obetavnem prvencu How About That!?, ki je lepo evidentiral njegovo poznavanje ter hotenja in tudi zmožnosti preseganja golega poustvarjanja, odločil za precejšen korak nazaj. Novo zasedbo, s katero je posnel drugi album, sodeč po slišanem na koncertu, bolj kot inventiven zanima poustvarjalski odnos do jazzovskega historičnega materiala. Namenoma pravimo materiala, saj je pri naši zasedbi še najbolj manjkalo duha ter tudi zagnanosti in želje po vnovičnem prevrednotenju starih, obrabljenih vzorcev. Jukičev kvintet je igral »šolsko«, brez pretiranega vživljanja v skladbe, ki pa že po zgradbi niso dovoljevale večjih odmikov od ustaljenih form v slogu: razvoj teme, solo saksofonista, solo trobentača, solo pianista in tako naprej in tako nazaj … In tudi soli so bili zaigrani nekako boječe, z občasno vidno tremo in zadržano, brez prave ideje vsakega posamičnega glasbenika o njegovi vlogi v skupinski zvočni sliki in organizaciji skladb. Nekaj medlega cool jazza, relativno uspela balada ter površno spogledovanje s še kakšnim historičnim slogom – to je bil izkupiček kratkega, a za domačega jazzosneda zelo razvlečenega in pustega nastopa.

Po pričakovanju je z veliko bolj slastno in mastno godbo postregel naš večkratni gost Ken Vandermark s čikaško peterico. Seveda tudi Vandermark godbe, ki jih udejanja v številnih zasedbah in ad hoc projektih, naslanja na zgodovino. To je, mimogrede povedano, razvidno že iz naslovov skladb vandermarkovske peterice, saj Vandermark, veliki poznavalec jazza in druge muzike ter drugih polj umetniškega izražanja, čisto vsako skladbo posveti kakemu zelo znanemu ali pa tudi obskurnemu protagonistu iz sveta jazza ter občasno iz drugih umetniških sfer. Vandermarkovo nanašanje na zgodovino pa je vseskozi tvorno, saj iz nje ne jemlje vzorcev, pač pa principe. Veselo in energično, zavzeto in angažirano skupaj z drugimi pajdaši iz banda gnete, povezuje, prepleta in sooča tudi žanre, ki so si precej vsak sebi. Naj to ponazorimo na primeru. Uvodni komad, ki je z rockersko-funkovskim groovom spomnil na Spaceways Inc., se je dokaj kmalu prelevil v živahno godbotvorno premeščanje poudarka s plesno mikavnega na avantgardno iščočega. V slednjem si vsako glasbilo poišče lastno izrazno pot, a je vseskozi v stiku, v dihu z drugimi. In preden si rekel »jazz«, je peterica znova žgala z umazanimi funkovskim »riffi«, s katerimi je tudi uvedla komad.

Vandermark, ki smo ga pri nas v zadnjih letih gostili tolikokrat kot nemara nobenega drugega glasbenika – a skoraj vedno z drugimi zasedbami –, se je znova izkazal ne le kot izjemen skladatelj s čutom za učinkovito in razgibano razporeditev posamičnih zvočil znotraj banda in povezovalec jazza s soulom, funkom, avantgardno klasično glasbo in bluesom, pač pa tudi kot senzibilen organizator igre, kot spodbujevalec notranjega dogajanja, komunikacije med glasbeniki in posledično med zvoki. Slišali smo kar veliko kosov z novega, prihajajočega albuma, ki bo, tako kaže, v duhu Vandermarkovih prejšnjih stvaritev s to zasedbo. Prav z njo se Vandermark brezkompromisno podaja v prepletanje različnih zvrsti, ki pa jih band odigra z enako vnemo in poglobljeno pozornostjo. O slednji smo se lahko prepričali v nekaj osupljivih, v blues namočenih baladah, na primer v krasni Long Term Fool z zadnjega albuma Airports for Light, ko so trije pihalci – Vandermark, saksofonist Dave Rempis in pozavnist Jeb Bishop – iz glasbil izvlekli maksimum, še zlasti, ko so se podali v območja komaj slišnega. Kontrabasist Kent Kessler je bil standardno dober, a smo morda od njega pričakovali tudi kakšno malo bolj slišno »akcijo«. Edino Tim Daisy, novinec v bandu, ni bil ves čas na ravni drugih, saj je bilo njegovo igranje dostikrat preveč zadržano; njegove veščine smo bolj slutili kot slišali. Band je odigral dva seta in dodatek, pa smo vseeno imeli občutek, da je – v primeri z domačim nastopom – minilo v hipu in da je prišel konec prekmalu.

In če na koncu povzamemo uvodno misel: bili smo priča dveh odnosov do preteklosti in njenega »izkoriščanja«. Naša zasedba je, žal, obtičala v slepem rokavu, Vandermarkova tolpa pa je, kljub našim pričakovanjem dobrega nastopa, znova navdušila in presenetila kot ena tistih, ki zgodovino prenavlja, presnavlja in obnavlja. Morda pa so ji naši jazzerji prisluhnili in se iz slišanega tudi kaj naučili?!

Mario Batelić