SIMFONIČNI MATINEJI GLASBENE MLADINE SLOVENIJE

Cankarjev dom, Ljubljana, 5. in 18. 11. 2003

Novembra smo lahko slišali dva koncerta iz cikla petih simfoničnih matinej v tej sezoni, namenjenih šolskim otrokom in mladini. Spored je bil sestavljen iz štirih »uspešnic«, ki generacijam že desetletja skušajo odpreti vrata umetniške glasbe. Vsakič pa se lahko znova vprašamo, če je tako početje uspešno. Zdi se, da je pot do src potencialnih mladih poslušalcev vedno bolj zapletena in glasbeni pedagogi se bodo zagotovo strinjali, da poslušanje glasbe postaja včasih skoraj nemogoč projekt. Zato se morajo načini in metode posredovanja občutljivega jezika umetniške glasbe nenehno spreminjati in prilagajati tistemu jeziku, ki ga otroci našega časa najbolje razumejo. Sicer glasbi grozi nezaželena usoda prašnega in kljub veliki povednosti nemega muzejskega eksponata. Mladinske simfonične matineje so dogodki, na katerih naj bi se podrla meja med otroki, ki so večinoma odrasli ob bombardiranju agresivnih in hrupnih vizualnih in zvočnih medijev, in umetnostjo, ki se ne vsiljuje, temveč prosi za pozornost. Obema – otrokom in glasbi – priskoči na pomoč povezovalec koncertnega sporeda. To je skoraj misijonarska osebnost, ki skuša mladini raztolmačiti skrite zakonitosti »zastarele« umetnosti. Povezovalec sporeda je tisti udeleženec koncerta, ki ga otroci spoznajo, še preden zazveni glasba. Na dveh letošnjih simfoničnih matinejah sta se predstavili dve različni osebnosti in dva različna pristopa. Prvič je posredoval skladatelj in (ne nazadnje) glasbeni pedagog Peter Šavli, drugič pa igralec in amaterski glasbenik Janez Škof. Njun uspeh je skoraj nemogoče pravilno oceniti, saj mlado občinstvo ni vedno enako razpoloženo in jih pritegne zdaj ena in zdaj spet druga stvar. Šavli je pokazal, da pred mladino nima zadržkov. Bil je odlično pripravljen in na odru pred občinstvom popolnoma sproščen in suveren. Dijake je skušal vpeljati v mnoge skrite kotičke glasbe, ki je bila na sporedu. Koncert je bil posvečen češki glasbi in njenima glavnima predstavnikoma Bedřichu Smetani (s simfonično pesnitvijo Vltava) in Antoninu Dvořaku (s Simfonijo iz Novega sveta). Z zemljevidi, slikami in številnimi napisi na panoju je Šavli razlagal bistvene značilnosti toka reke Vltave, podobe pokrajin, skozi katere teče, in njihove zgodovine, za tem tudi Smetanovo življenje. Posrkali bi lahko mnoge dragocene podatke in zgodbe, ki jih je bilo morda že kar preveč. Že sama sem namreč s težavami spremljala povezovalca na odru in hkrati dohitevala goste, drobne napise na panoju. Ali so morda tudi dijaki zgolj brali, ne poslušali (ali nasprotno)? Stvar, ki na uri glasbene vzgoje vedno povzroča največ nevšečnosti, je zahteva učiteljice: »Zdaj bomo to zapeli skupaj.« Kako spraviti najstnike in mlajše dijake k petju? Žal dijaki tudi na prvi simfonični matineji niso želeli kaj dosti peti, in ko jih je povezovalec spodbujal, naj skupaj z njim zapojejo glavne teme Simfonije iz Novega sveta, je bilo slišati večinoma glasove učiteljic. Zdi se, da se otroci danes vedno bolj sramujejo svojega glasu in da se upajo izraziti samo še z neustavljivim valom pripomb med izvedbo glasbe.

Na prvi matineji se je zdelo, da je zvezda koncerta vendarle ostal prav povezovalec, ki je kljub vsemu, kar se je še dogajalo na odru (to je bila velika simfonična glasba), požel največ aplavza. Nasprotno je bila zbranost mladine v drugi matineji že vnaprej zagotovljena z napovedanim zvezdniškim napovedovalcem. Navdušenje se je razvnelo že v trenutku, ko je znani igralec stopil na oder. Že vnaprej je imel Škof v rokah nekoliko lažjo nalogo. Kljub občasnim negotovostim v podajanju snovi je njegov profesionalni nastop obdržal pozornost mladega občinstva vse do konca. Njegove razlage so potekale brez napisov in slik, informacij je bilo bistveno manj. Toda zdi se, da je bil učinek večji. Dijaki so lahko brez težav sledili njegovemu neposrednemu, strnjenemu in slikovitemu govoru. Ko je prišlo na vrsto obvezno in poučno petje, je bil prav on prvi, ki je brez zadržkov pel. Celo njegovemu entuziazmu (živemu petju ob spremljavi harmonike) ni uspelo pritegniti celotnega občinstva, toda v dvorani je precej odmevalo, ko so številni mladi glasovi peli kanon Mojster Jaka (s tem je povezovalec ponazoril glasbeni postopek fugata). Zdi se, da je bila druga matineja mladini dostopnejša. Za to je bil zaslužen predvsem spored. Energična in motorična Glasba za kraljevi ognjemet Georgea Freidricha Händla ter poučni Vodič skozi orkester Benjamina Brittna že po svoji naravi nekoliko lažje pritegneta neučakanega poslušalca. Četudi povezovalec druge matineje ni glasbeno tako dobro podkovan in prepričljiv kot tisti prve matineje, je bil ta koncert nagrajen z občutno več pozornosti občinstva. Ob tem dejstvu se lahko samo še vprašamo, kako danes približati glasbo mladim? Očitno najbolj učinkuje udaren in preprost medij ter prav taka glasba. Žal bi subtilnejša in bolj poglobljena dela devetnajstega stoletja ter podrobnejše razlage morda zadovoljile šele po tem, ko je prva stena že prebita.

Nič manj pomemben dejavnik je kvaliteta izvedbe. Ali na primer lahko pričakujemo, da bodo neizkušeni poslušalci znali ceniti glasbo zgolj na temelju izkušenj z nedodelanimi izvedbami? Simfonične matineje z orkestrom Slovenske filharmonije so izvrstne priložnosti za mlade in manj uveljavljene dirigente. Dirigenti in orkester se sicer zavedajo dejstva, da bodo igrali pred (ponavadi) nehvaležnim občinstvom, toda predanost stroki jim nalaga resno opravljanje tudi takega dela. Na začetku sezone smo se lahko spoznali z dvema mladima dirigentoma, Stevenom Loyem in Alanom Buribajevom. Gre za dve nasprotni si glasbeniški osebnosti, o katerih bi radi izvedeli kaj več, morda iz koncertnih listov. Žal je bilo v obeh koncertih razvidno, da imata dirigenta premalo priložnosti za delo z orkestrom. Loy je deloma dosegel prefinjenost predvsem v mirnih delih Dvořakove simfonije (počasni stavek), medtem ko se je zdelo, da ima več težav z uravnovešanjem orkestrskih skupin v hitrih pasažah in gradacijah. Pomembne glasbene misli (npr. tema prvega stavka v violinah) večkrat niso prišle do izraza in spremembe tempa niso vedno potekale popolnoma logično. Nasprotno je Buribajev pokazal največjo moč prav v bleščečih tutti delih. Glasbo za kraljevi ognjemet je začel z veliko mladostnega poleta, ki do konca ni pojenjal. Zato smo pogosto pogrešali več miru v nežnih delih, izrazitejšo značilno baročno kontrastnost, bolj diskretno orkestrsko spremljavo solističnim nastopom v Brittnovi skladbi ali nasploh oblejši zvok orkestra. Nenazadnje se lahko vprašamo, koliko časa za vaje za tovrstne koncerte pravzaprav dobita orkester in dirigent?

Seveda bomo popolnoma podprli vzpenjajočo se kariero mladih dirigentov in jima zaželeli več orkestrskih vabil v prihodnje. Kot poslušalci pa bomo še naprej premišljevali o zasnovi simfoničnih koncertov za mlade. Podobno kot skrbimo za to, da se dijaki učijo zgolj ob največjih umetninah glasbene zgodovine, bi jim morda tudi z izbiro izvedb morali pokazati, da za nas in za njih resna glasba ne sme biti obrobni pojav. Mar ne bi s tem naredili veliko uslugo glasbi in otrokom?

Barbara Švrljuga