SVETOVNI GLASBENI DNEVI

Ljubljana, od 26. 10. do 3. 11. 2003

Tudi »slovenski« Svetovni glasbeni dnevi so – z velikimi pričakovanji, strahom in pripravami –uspešno minili. Kalejdoskop sodobnega glasbenega ustvarjanja ali pregled svetovnega dogajanja, Noč slovenskih skladateljev na mednarodni ravni. Kot je bilo pričakovati, je bil kriterij sodobnosti prepuščen najprej nacionalnim in nato zvezni komisiji, ki so iz izbranega materiala naredile razgiban, vendar med seboj skorajda neprimerljiv repertoar, zato so bila dela razporejena po kategorijah in (glede na sestavo) po izvajalcih. Zlasti tuji gostujoči in povabljenci so imeli obenem priložnost spoznati tudi Slovenijo, saj so bila koncertna prizorišča posejana po več regijah, to je z organiziranim prevozom delovalo sveže, četudi je po drugi strani onemogočalo neposredno prehajanje z enega prizorišča do drugega, pa tudi sicer je bil tempo zelo hiter. A to je lastnost vseh velikih festivalov. Motile so le pozne ure večernih koncertov v Cankarjevem domu, ki so pokazale, da tovrstna glasba spada v nekomercialni resor in jo je torej treba uvrstiti izven aktualnih terminov.

Koncertov in prireditev je bilo res veliko, zato bi bilo v nekaj vrsticah težko strniti vse slišano. Pri izboru del je obveljala relativnostna teorija, saj je sodobnost kot časovna postavka zelo ohlapen kriterij, zlasti latinskoameriške države so pri dojemanju sodobnosti pokazale velik zaostanek. Prav tako neprijetno smo bili presenečeni zaradi izostanka napovedane skladbe Janeza Matičiča in zamenjave z glasbo Iva Petrića. Kateri kriterij je botroval temu žalostnemu dogodku, nam sicer ni znano, vendar ga obžalujemo, saj Matičičeve glasbe nimamo pogosto priložnost slišati v Ljubljani, kadar pa jo, nas navdušuje, zatorej upajmo, da bo ta samotni jezdec, ki je zmožen v sebi združevati klasično doktrino in obenem osvojiti izziv musique concrète, še ostal v mislih radijskih urednikov in organizatorjev koncertov v Studiu 14 na Radiu Slovenija. Žal je dogodek že takoj na začetku Dnevov postavil v ospredje splošne razmere v slovenskih glasbenih krogih, kjer so najuspešnejši skladatelji, ki so povečini odšli v tujino, še vedno tabu tema slovenskih glasbenih prireditev. Tudi zato je bila toliko prijetnejša vest, da je bil Vinko Globokar izvoljen za častnega člana Mednarodnega združenja za sodobno glasbo, to je bilo posebej lepo slišati v Ljubljani, kakor tudi njegov koncert v izvedbi Klangforuma Wien. Globokar je bil kot vedno iskriv, poln glasbenih fourberies, in se je kot že tolikokrat izkazal za pravo Pandorino skrinjico glasbenih domislic. Neverjetna lucidnost, odlična izvedba Klangforuma Wien in pretanjeno zamišljen koncept potrjujejo, da je Vinko Globokar človek, ki ve. Koncert je bil zamišljen kot glasbena trilogija in je izzvenel sveže in duhovito. Res pa je, da je Vinko Globokar eden tistih avtorjev, pri katerih človek ve, kaj lahko pričakuje, torej je eden od kriterijev za njegovo delo tudi historični kontekst. Pod Globokarjevim vodstvom je Klangforum Wien pokazal svoje kvalitete in osvojil publiko. Od pretežno klasično usmerjenih skladateljev mlajše generacije velja omeniti Uljasa Voitta Pulkkisa, ki je zadnja leta veliki slavljenec mednarodnih festivalov. Iz njegove glasbe je razvidno, da je Pulkkis študiral matematiko, kaže pa tudi njegovo zavezanost tradiciji. Njegovo delo Enchanted Garden, zasnovano kot glasbena pravljica v osmih delih, deluje razgibano in vešče napisano, vendar brez večjih inovacij in presenečenj. Pulkkis ubira torej preverjena pota, ker verjame vanje, in to je iskreno. Njegova glasba je vsekakor kvalitetna, čas pa bo pokazal, v kolikšni meri je tudi modna muha in koliko je v njej trajnega. Na isti večer je bila na vrsti tudi skladba Lojzeta Lebiča, ki je s Canticom II ponovno izkazal modrost in poglobljenost zrelega ustvarjalca. Po filozofski noti in krščanski simboliki nas nekoliko spominja na Messiaena, njegovo glasbo bi lahko razumeli kot veličasten poklon stvarstvu. Eden od težko pričakovanih dogodkov, koncert skupine Les Percussions de Strasbourg, pa je žal glede na glasbeni repertoar popolnoma zvodenel. Ne glede na odlično zasedbo izvajalcev, so bile skladbe v resnici napisane medlo in brezizrazno, le romunska skladateljica Doine Rotaru je v skladbi Noesis vendarle pokazala nekaj domišljije in pristnosti. Kot je o skladbi zapisala skladateljica sama, že samo ime skladbe govori o sintezi razuma, občutja in intuicije, kar je več kot dobra definicija za njeno delo. Drugi pričakovani dogodek je bil skupek koncertov, ki sta jih spremljala Eksperimentalni studio Heinrich-Strobel-Stiftung iz Freiburga in ansambel Slavka Osterca. V prvi vrsti je treba omeniti odlično interpretacijo skladbe Enkidu ameriškega skladatelja Douglasa Geersa v izvedbi violinistke Maje Cerar. Skladba sama je sprva resda učinkovala duhovito, sčasoma pa je postala predvidljiva, vendar je znala interpretka odlično izkoristiti njen karakter in jo odigrati odločno, temperamentno in dovršeno. Uroš Rojko je tokrat predstavil premišljeno razgibano skladbo, ki nas v nobenem trenutku ne pusti mirovati in deluje kot neke vrste abstrahiran jazz, pritajeno stimulativno.

Koncert interaktivne glasbe nas je pustil nekako v vakuumu; glede na žanr bi lahko avtorji pokazali marsikaj več, saj interaktivna glasba že sama po sebi ponuja neštete možnosti, ki pa jih niso izkoristili. Čas bi bil, da aktivirajo svoje sposobnosti.

Pestrost izbora, kriterijev in kvalitete, množica spremljevalnih prireditev, veliko slišanega in manj poslušljivega, vendar za vsakogar nekaj, pa veliko glasbe in prijetnega druženja. Svetovni glasbeni dnevi za Ljubljano vsekakor pomenijo uspeh, upajmo le, da je bilo novih idej toliko, da bodo prinesle tudi kako spremembo pri nas.

Marina Žlender