Zakulisja glasbenih odrov (2. del)

Av, boli!

Predstavljajte si violinista, kako drži v rokah glasbilo. Obe roki sta dvignjeni v višini ramen, desna polovica se nagiba k levi polovici telesa; vrat je prav tako zasukan proti levi, glava pa je nagnjena navzdol, da bi brada lahko dosegla instrument in se nanj naslonila.

Koliko ur na dan je glasbenikovo telo v takšnem (ali podobnem) položaju, ki ni naraven? Tri, pet, sedem ali še več? Nekaj ur vaje v orkestru, popoldansko delo z učenci, samostojna vadba, večkrat tudi večerni nastop. Ure dneva se nabirajo v tedne in mesece nenaravne drže. Fizični, kemični in psihični dejavniki pa telo še dodatno bremenijo in v njem ustvarjajo napetosti. Predstavljajte si, da hodite, kot da so vaši gležnji in kolena blokirani. Kako dolgo bi lahko hodili tako, ne da bi poškodovali telo – najprej z bolečino, nato pa še z resno poškodbo? Napeto telo glasbenika, ki je povrh vsega še v nenaravnem položaju, počasi izgublja prožnost, se navzema nepravih pozicij, posledice so lahko katastrofalne – glasbenik se mora odpovedati tistemu, zaradi česar živi in s čimer se preživlja: igranju.

Leta 1925 je v nemščini izšla knjiga, katere avtor je prvič javno izpostavil take težave glasbenikov. Odtlej se o njihovih težavah dolgo časa ni pogosto govorilo in pisalo, četudi so se glasbeniki in zdravniki vanje vse bolj poglabljali – zlasti od šestdesetih let dalje. Preobrat v odnosu do težav glasbenikov je povzročil članek z naslovom Doctor, Can You Lend Me an Ear? (Doktor, mi lahko posodite uho?), ki ga je v ameriškem četrtletniku Medical Problems of Performing Artists (Zdravstveni problemi nastopajočih umetnikov) leta 1986 objavil slaven ameriški pianist Gary Graffman. V njem je opisal težave, ki jih je imel konec sedemdesetih let in zaradi katerih je moral za dolgo časa opustiti uspešno koncertantno kariero. Že dan po objavi so se začeli oglašati glasbeniki z vseh koncev ZDA: bili so hvaležni, ker je končno nekdo opozoril na problem, ki pesti tudi njih same. Vse dotlej si namreč glasbeniki, ki so imeli ob igranju bolečine v raznih delih telesa, o tem niso upali javno spregovoriti: bali so se, da so edini in da bodo zaradi pritoževanja postali manj cenjeni, zato bodo v kratkem ob ves vir zaslužka. O težavah so se lahko posvetovali le z zdravniki, vendar pa medicinska stroka v tistem času še ni bila toliko razvita, da bi lahko zadovoljivo reševala probleme glasbenikov. Toda v trenutku, ko so glasbeniki začeli javno govoriti o teh težavah, so jih začeli resneje obravnavati tudi zdravniki.

Danes po vsem svetu – od Avstralije, ZDA, Nemčije, Francije, Nizozemske, Velike Britanije, Rusije in tako dalje – deluje vrsta klinik in organizacij, ki se posvečajo izključno težavam glasbenikov. Tudi medicinska stroka se je vse bolj specializirala za preučevanje zgolj težav glasbenikov, tako se je leta 1982 porodila nova veja medicine – medicina glasbe. Že pred tem je bil prvi ustanovljen Inštitut za glasbeno fiziologijo in medicino odrskih umetnosti, ki že od leta 1974 deluje na Akademiji za glasbo in gledališče v Hannovru. Sledili so mu: leta 1985 International Arts Medicine Association (Mednarodno združenje za medicino umetnosti) v Philadelphiji, leta 1989 PAMA – Performing Arts Medicine Association (Združenje medicine odrskih umetnosti) s sedežem v Chicagu, s katerim se je povezalo Nemško društvo za fiziologijo glasbe in glasbeno medicino (Deutsche Gesellschaft für Musikphysiologie und Musikermedizin) s sedežem v Mainzu. PAMA izdaja tudi revijo – PAMA Journal, ki izhaja štirikrat na leto, obenem pa bodo letos v PAMI v mestu Aspen v Coloradu že dvajsetič organizirali letni simpozij o zdravstvenih težavah glasbenikov in plesalcev.

V Britaniji so leta 1984 ustanovili karitativno organizacijo BPAMT – The British Performing Arts Medicine Trust. BPAMT vključuje mrežo specialistov, brez njihove pomoči bi marsikateri glasbenik moral končati kariero ali pa bi utrpel trajno fizično in psihično poškodbo. Ti specialisti (zastonj) pregledajo pacienta, nato pa ga usmerijo k ustreznim medicinskim izvedencem, to zaobjema konvencionalne in alternativne terapije fiziološke in psihološke narave. Poleg BPAMT pa v Britaniji delujejo še BAPAM (British Association of Performing Arts Medicine) ter AMABO (Association of Medical Advisers to British Orchestras – Združenje zdravstvenih svetovalcev britanskim orkestrom); vse svetovne organizacije združuje leta 1981 ustanovljeni ISSTIP (International Society for Study of Tension in Perfomance – Mednarodno združenje za preučevanje napetosti med nastopom). ISSTIP je v sodelovanju z London College of Music and Media v akademskem letu 2002/2003 tudi prvič organiziral tečaj za bodoče terapevte glasbene medicine; med tečajniki, ki prihajajo ne le iz različnih delov Anglije, temveč tudi iz ZDA, Nizozemske, Portugalske ter Slovenije, je zbranih največ pianistov; drugi so kitaristi, pevci, flavtisti, violinisti, pozavnisti, harfistka, operni režiser, dirigent ... pa tudi splošni zdravniki, športni terapevti in fizioterapevti.

Specifične težave glasbenikov namreč zdravijo številni specialisti: revmatologi, nevrologi, specialisti za kirurške posege na rokah, dermatologi, zobozdravniki, psihologi, fizioterapevti, osteopati, kiropraktiki, otorinolaringologi in razni specialisti za relaksacijske tehnike, kot so Alexandrova tehnika, Feldenkreis, Grindea tehnika, joga za glasbenike, zen, meditacija, dihalne vaje, tai či in podobno.

Težave glasbenikov lahko na splošno razdelimo na dva dela: okrog 70 odstotkov glasbenikov trpi zaradi treme pred nastopom, približno takšen odstotek jih trpi tudi zaradi poškodb mišic in sklepov. Resnost poškodb je razdeljena na pet stopenj:

1. Bolečina v enem delu telesa, ki jo glasbenik občuti samo med igranjem.

2. Bolečine med igranjem v več delih telesa. Možna izguba koordinacije; fizični znaki so zanemarljivo majhni ali jih sploh ni. Koncertant tvega izgubo vrhunske forme.

3. Bolečina med igranjem v enem delu ali več delih telesa se lahko nadaljuje tudi po prenehanju igranja in vpliva na uporabo roke pri vsakdanjih opravilih.

4. Bolečine se nadaljujejo tudi med šofiranjem, pisanjem, obračanjem gumbov na napravah, pri gospodinjskem delu, med opravljanjem konjičkov, vrtnarjenjem, ne prenehajo med počitkom in tudi po prespani noči ne. Študenti glasbe se začnejo spraševati, ali sploh še nadaljevati s študijem.

5. Bolečine se tako stopnjujejo, da jih ne morejo prenašati niti orkestrski glasbeniki in se morajo odpovedati igranju. Študenti se morajo odpovedati glasbi kljub ljubezni do nje. Pomanjkanje funkcij rok (ali ust ali hrbtenice) je očitno, bolečina pa v glavnem ves čas traja.

Profesor Earl Owen, oče »mikrokirurgije«, pred tem pa tudi koncertni pianist, je napravil seznam bolečin, ki jih imajo določene skupine instrumentalistov najpogosteje – vse bolečine pa se nanašajo na njihov poklic:

· Klavir in orgle:

Šibka roka, pomanjkanje koordinacije; izguba hitrosti, nadzora, moči; vnetje zunanje mišice na komolcu; okoreli prsti, predvsem srednji in prstanec; krči v mišicah na rokah; začasna odrevenelost prsta ali njegove polovice; vnetje zapestja; boleča mesta med prsti; bolečina med igranjem oktav ali lestvic v terčni razdalji; bolečine v ramenih in ramenskih gibih; vroč občutek v kitah, zatečene kite.

· Violina in viola:

Bolečina v levi roki, ramenu, vratu in dlani; različne bolečine v desni roki, dlani in ramenu; boleča »točka violinistov« na levi strani hrbta: distonija aktivnosti enega prsta; šibkost skupine mišic (dlan, roka, rame); težave z delom brade, ki podpira instrument; karakteristične bolečine v vratu; ciste na levi strani vratu in brade; trajne težave z držo telesa.

· Violončelo:

Enako kot pri violinistih, a presenetljivo več simptomov na dlani, s katero držijo lok; težave z mišicami in s kitami; resna poškodba ramen zaradi pretiravanja, izguba nadzora; težave s hrbtenico zaradi nepravilnega sedenja.

· Kontrabas:

Kot pri violončelu, a več težav s prsti; sindrom karpalnega kanala; ciste na zapestju; bolečina v desnem zapestju, roki in ramenu.

· Klarinet, oboa in saksofon:

Bolečina v »klarinetistovem palcu«, zatekanje; utrujene roke, vnete, vedno šibkejše; težave z embažuro (položaj ustnic pri pihanju na pihala); težave s prsti in kitami v desni roki; občutljivost in bolečine v desnem ramenu; bolečina in napetost v desni podlakti; krči v zapestju.

· Trobila:

Skrčenje plasti mišičnih ovojnic na dlani; skrivljanje ramenskega sklepa; bolečina v desnem zapestju; težave v levem ramenu pri pozavnistih.

· Flavta:

Skrivljanje levega ramena; težave z dlanjo, s kazalcem in palcem; okorelost v zapestju.

· Kitara:

Odrevenelost komolca; v začetku težave zaradi mehkih blazinic prstov; ščemenje v prstih, ranjeni, okoreli prsti; bolečine v vratu in hrbtenici.

· Timpani:

Kot pri klavirju ter še okorelost, vnetje zapestja; vnetje korena mišic; več težav v podlakti kot v dlani; bolečina pri ležanju vznak.

Večina težav nastopi zaradi predolgega igranja instrumenta, zaradi nepravilne drže telesa pri igranju ali nepravilne tehnike ter zaradi nekaterih gibov, ki se stalno ponavljajo (RSI – repetitive strain injuries). Drugi vzroki za težave so slaba drža, dolgo igranje brez premora, zahtevnejši repertoar, menjava instrumenta ali učitelja, nepravilna prehrana, slaba fizična kondicija in neogrete mišice pred začetkom vadbe. Težave lahko nastopijo že pri otrocih, ki se začenjajo učiti igrati instrument. Njihov učitelj bi moral upoštevati, da je telo v fazi razvoja, mišice in kosti šele rastejo in se utrjujejo in marsikateri položaj, v katerem je učitelj pri igranju instrumenta, je lahko za majhnega otroka usoden. Težave se stopnjujejo pri dijakih in študentih glasbe; stres, ki ga doživljajo ob kontrolnih nalogah, izpitih, nastopih, avdicijah in tekmovanjih, še dodatno bremeni njihovo telo. Stres vsakdanjega življenja in poklicnih zahtev pa botruje bolečinam, ki jih doživljajo profesionalni glasbeniki.

Bolečine, ki jih doživljajo profesionalni glasbeniki, so zelo pogoste. Žal nimamo podatkov o pogostnosti teh pojavov med slovenskimi študenti in profesionalnimi glasbeniki, četudi je težav kar precej: od majhnih bolečin v času večjih obremenitev do poškodb, zaradi katerih mora glasbenik vsaj začasno prenehati z igranjem glasbila ali pa si pomagati s pripomočki, ki olajšajo težo instrumenta in dajejo oporo poškodovani roki. Z leti lahko nastopijo tudi trajne poškodbe, zaradi katerih je treba preusmeriti profesionalne aktivnosti (npr. glasbenik se odpove koncertiranju na račun poučevanja na glasbeni šoli).

Točnih podatkov o slovenskih glasbenikih nimamo, ker se pri nas medicina glasbe kot posebna veja medicine še ni oblikovala. Je pa res, da se kar najdejo splošni zdravniki in zdravniki specialisti, ki že precej poznajo specifične težave glasbenikov in jih znajo tudi pozdraviti; lahko so tudi neuspešni, ravno tako kot njihovi kolegi v državah z več izkušnjami v glasbeni medicini. Ali pa za težave kolegov niti ne izvemo, saj so glasbeniki (pa ne le v Sloveniji) največkrat navajeni tiho živeti z bolečino. »Če ni bolečine, potem tudi ni uspeha,« je njihov moto. Žal težave zanemarjajo tako dolgo, dokler ni prepozno: v pravem času se je s pravilnim pristopom možno izogniti marsikateremu (kirurškemu) posegu ali injekcijam.

Kako pogost je pojav bolečin med glasbeniki?

Leta 1988 je bila narejena raziskava med 4000 glasbeniki v 48 simfoničnih orkestrih (Fishbein et al., ISCOM): 76% glasbenikov je ugotavljalo, da so v profesionalni karieri imeli zdravstvene težave z negativnimi učinki na igranje. Leta 1997 pa je dr. Ian James, ustanovitelj BPAMT, naredil raziskavo med glasbeniki iz 56 orkestrov po vsem svetu. 58 odstotkov vprašanih je priznalo, da občutijo bolečine med igranjem instrumenta, 55 odstotkov tudi po igranju, 49 odstotkov pa je trdilo, da te bolečine občutijo več kot enkrat na teden.

Med orkestrskimi glasbeniki imajo največ težav violinisti: Boni Rietveld je zdravnik, ortoped, pa tudi trobentač in harfist, ki ima na Nizozemskem kliniko za zdravljenje glasbenikov s fizičnimi poškodbami; med njegovimi pacienti je kar 30 odstotkov violinistov; sledijo jim harfisti in drugi godalci, veliko manj je pihalcev in trobilcev ter drugih orkestrskih glasbenikov. Toda sodeč po raziskavah, imajo običajno največ tovrstnih težav neorkestrski glasbeniki, predvsem kitaristi in pianisti. Mednje sodijo tudi slavni koncertanti: kitarist Julian Bream je v televizijskem intervjuju dejal, da je zaradi težav nekoč skoraj opustil kariero. Med literaturo lahko najdemo največ primerov s konkretnimi opisi zdravstvenih težav pri pianistih: kako so nemoč ob spoznanju, da (vsaj začasno) ne morejo igrati, doživljali Schumann, Graffman, Fleisher, Gould in drugi, pa bomo spoznavali v naslednji številki Muske.

Damjana Zupan