Letnik: 2003 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: TC Lejla Bin Nur

Ensemble Al Kindi s Hamzo Šakurjem in alepskimi derviši, Brata Joubran, Nataša Atlas in Hasna el Bešaria

V objemu vetra iz arabskih prostranstev

Ljubezen, vse grenko naredi sladko.

Ljubezen, vse bakreno naredi zlato.

Ljubezen, ves kalež oplodi v najčistejše vino.

Ljubezen, vso bolečino oplodi v zdravilo.

Ljubezen, mrtve vzdigne vse v življenje.

Ljubezen, kralja povzdigne v sužnja!

(Rumi)

Po mnogih ljubljanskih letih redko posejanih izvajalcev arabskih glasb bo letos majski veter prežet z vonjem po puščavskem pesku: Druga godba 2003 namreč gosti kar štiri koncerte štirih raznolikih glasbenih praks Severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Naj najprej na hitro preletim zadnje drugogodbeno desetletje: Leta 1993 smo se na Drugi godbi srečali z Muzikanti z Nila in izvrstno glasbo ter plesom Gornjega Egipta; leto 1995 je zaznamovalo prvo koncertno srečanje z alžirskim raijem na odličnem nastopu Šeba Mamija, kanec Egipta v perspektivi Nataše Atlas smo okusili leta 1997 na nastopu Transglobal Underground, šele leta 2000 je Ljubljana doživela rahlo upehanega in prehlajenega kralja raija Khaleda, na Drugi godbi 2002 pa nas je lani obiskal še transpanker z močno magrebsko esenco Rašid Taha.

Druga godba 2003 bo koncertno izkušnjo z arabskimi in severnoafriškimi glasbami v teh krajih skoraj podvojila: alžirski glasbeni mozaik bo oplemenitila z nastopom Hasne Bešarie, prve izvajalke po treh izvajalcih iz te glasbeno in žanrsko silno bogate dežele. Hasnina glasba ima z raijem Mamija in Khaleda skupnega toliko, kolikor ima njegov davni prednik stari rai kot glasba ruralnih žensk (in alžirskega zahoda) skupnega z glasbami ruralnih žensk po (arabskem) svetu in kolikor ima kitara skupnega s kitaro v vseh glasbah, skratka zgolj soroden družbeni prakontekst z različnim odmerkom inovacije; ščepec več ima morda skupnega z glasbo Rašida Tahe, saj oba, vsak po svoje in z drugačnimi sredstvi ter glasbeno (žanrsko) podobo, spajata magrebske godbe z reminiscencami na subsaharsko Afriko in vnašata saharske prakse transa, zlasti gnava bratovščin. In če se z glasbo magrebskih bratovščin v najosnovnejši obliki tudi letos še ne bomo seznanili, se bomo lahko srečali s sufi bratovščino onkraj Sahare, z bližnjevzhodnimi mevleviji iz Alepa, resda v koreografiranem nastopu, primernejšem za neekstatične koncertne prostore evropskega razumništva, in pod vodstvom arabskega glasbenika francoskega rodu Juliena Jalaleddina Weisa, vsi pa bodo spremljali prvega sirskega pevskega mojstra Hamzo Šakurja. Odmev zatiranega ljudstva, ki ga je krivi svet prignal do samomora, bo ječal v klasičnem duetu lutenj bratov Samirja in Wissama Joubrana iz Palestine. Nataša Atlas se bo tokrat na Drugi godbi predstavila kot samostojna izvajalka s spremljevalno skupino in z lastno urbano zmesjo glasb dvojne identitete, ne kot del Transglobalnega podzemlja kot pred šestimi leti.

ENSEMBLE AL KINDI, HAMZA ŠAKUR IN VRTEČI SE DERVIŠI (Francija/Sirija)

»Opisati sufizem zahodnjakom je zahtevno vprašanje, a sufiju ni nič pretežko. Tasauf je samo za tiste, ki so gotovi v prepričanju v Boga in preroka. Zaupanje v Boga mora biti slepo. Ko se sufi sreča z zahodnjaki, ki morda še niso dosegli dovolj visoke stopnje za polno razumevanje, lahko uporabi sedem jezikov za sporazumevanje z njimi. Samo vešč in sposoben sufi, ki je že zelo napredoval, zmore komunicirati z vsemi sedmimi jeziki. Prvi je arabski jezik, jezik Korana, ki je univerzalno spoštovan kot zelo lep jezik. Drugi je jezik glasbe, ki je tudi univerzalen, o tem ni treba izgubljati besed. Tretji je jezik pogleda, oči so okno v dušo. Četrti je jezik tišine; ta je silno pomemben za pevca hvalnic, bralca knjige in glasbenika, kajti primerno dolg premor v primernem trenutku je del sistema sporočanja. Jezik tišine se manifestira tudi v reklu, da je tišina znak strinjanja; recimo, ko moški zaprosi žensko za roko, je po starem izročilu njena tišina znak privolitve. Peti je izraz občutkov. Šesti je izraz telesa (taabir). Sedmi je jezik duše, kajti islam je toliko duhovna religija, kot je praktična. Ključ do vseh teh jezikov je srce: izvirati morajo iz srca, v resnici, sicer komunikacija spodleti.« (Šejk Hamza Šakur za Al Jadid.)

Bernard Julien Weiss se je z arabsko glasbo prvič soočil leta 1976, ko je zaslišal iraškega mojstra lutnjista Munirja Baširja. Srečanje je bilo usodno: tedaj evropski klasični kitarist je najprej kitari skušal dati orientalske razsežnosti, ob tem se je učil lutnje; kmalu je ugotovil, da dela napako, zato je kitaro povsem in za vekomaj opustil ter se lotil učenja kanuna; od leta 1977 naprej je študiral pri največjih mojstrih v Egiptu, Tuniziji, Iraku, Siriji, Libanonu in Turčiji, med dolgoletnim študijem je leta 1983 ustanovil Ansambel Al Kindi s spremenljivo zasedbo, v kateri sta stalnica le Julien Jalaleddin Weiss in nekje od konca osemdesetih let tudi egipčanski tolkalec Adel Šams Eddine.

Ansambel Al Kindi namreč igra vse šole arabskih klasičnih glasb, arabski klasični mojstri pa so ponavadi izurjeni le v domači šoli, zato Julien ansambel dopolni z ustreznimi lokalnimi mojstri vsakokrat, ko se loti drugega repertoarja. Tudi glasbila pogosto ne zmorejo zvočnosti vseh šol, tako je sprva s šolami menjal tudi kanune, nato pa se je lotil študija intervalov ter glasbenih lestvic in zasnoval novo glasbilo, ki je še vedno pravi kanun, a ima zelo natančno intonacijo, zato lahko z njim igra klasike vseh arabskih šol. »V enem tonu imam petnajst not,« mi je pred leti v pariškem domovanju razlagal gospod Weiss, ki sicer živi v Alepu. »Ker to ne pove veliko neglasbeniku, bom dal primer: ko pogledamo klavir, je med dvema belima tipkama črna tipka - to so tri note, jaz pa jih imam v istem razponu petnajst, vsi intervali so neenaki, in te intervale spreminja kanunist z malimi koščki kovine, ki sem jih namestil z elektroniko, da bi dosegel točnost.« (Razgovor je bil objavljen v Muski februarja 1998.)

Do leta 1990 je ansambel igral le instrumentalno glasbo, od tedaj naprej pa redno sodeluje tudi z mojstri pevci iz vsega arabskega sveta, denimo Lotfijem Bušnakom, Adibom Dajikhom, Sabrijem Mudalalom in še najpogosteje s Hamzo Šakurjem.

Hamza Šakur, rojen leta 1946 v Damasku, je prvi bralec korana (muqri) in pevec himn (munšid) v Veliki omajadski mošeji v Damasku ter zelo cenjen in priljubljen pevski mojster, ki slovi kot eden največjih živečih glasov arabskega sveta. Šolal se je pri mojstrih Saidu Farhatu in Tavfiku el Munadžidu, zadolžen pa je za ohranjanje repertoarja sufi bratovščine mevlevijev.

Za ustanovitelja bratovščine, ki je na zahodu znana kot vrteči se derviši, velja učenec skrivnostnega Šamsa iz Tabriza, perzijski pesnik Jalal Ed Din Rumi, ki je živel v Anatoliji v 13. stoletju. V Siriji obstajajo mevlevi od 16. stoletja, v glasbo alepskih vasel, ki temeljijo na arabskih makamih, pa vnašajo nekatere ritme, ki so značilni za ta red. Rituala ne smejo izvajati v mošeji, kjer so vsa glasbila prepovedana, izvajajo ga na dvorišču mošeje; nekatere pomembne mošeje imajo celo lastne vokalne repertoarje, te svete skladbe so znane pod imenom nuba (v magrebskih deželah izraz označuje profane klasične suite). Glasba je v izrazu vedra, s strogo določenim ritmom, ki naj postopoma vodi v trans (inkhitaf) ali meditacijo (ta'amul); ansambel Al Kindi za koncert izbira pesmi in plese, ki so melodično in ritmično bogati ter poudarjajo Šakurjev glas in puščajo dovolj prostora za improvizacijo; vztrajajo pri modalni (makamski) enotnosti suite. Na Drugi godbi bosta mojstra Hamzo Šakurja z glasovi dopolnila Abdula Šakur in Suliman Al Khišen, plesali bodo derviši Maher Al Džamal, Hišam Khatif in Hatem Al Džamal, z ansamblom Al Kindi pa bosta igrala Mohamad Dalal z lutnjo in Kadi Amin z nejem.

BRATA JOUBRAN (Palestina)

»Palestinska kultura je izredno bogata, zelo pomembno je to sporočilo posredovati Evropejcem, svetu. Sporočilo, da želimo živeti v miru z vsemi, želimo pa tudi svojo deželo. Nagovarjati moramo s kulturo. Upam, da lahko glasba, kulturni nagovor, pomaga doseči mir, toda včasih razmišljam in se bojim, da se to nikoli ne bo zgodilo. Da mir ne bo prišel, kajti ... Recimo, enkrat sem doma sedel mirno zaprt v hiši in igral glasbo, pa prileti F16 in bombardira nekaj čisto zraven mojega doma – tega trenutka ne morem pozabiti. Zvok bombardiranja, zvok umirajočih, pobitih ljudi, civilnega prebivalstva, zvok smrti – ta zvok je v teh časih veliko močnejši, veliko silovitejši od zvoka glasbe.« (Avgusta 2002, za Mondomix.)

Palestinska vsakdanja resničnost. Zatiranje na vsakem koraku. Do skrajnosti omejena ... ne: odvzeta svoboda gibanja. Kontrolne točke skoraj na vsakem koraku. Policijska ura se začne pred večerom. Prepoved zbiranja. Tudi v lastnem domu. Papirnata vojna, da te (morda!) obišče prijatelj. Ko greš v službo in ko greš po kruh, če si ga lahko privoščiš. In večni ognjeni dež. Izstrelki. V prah sesuti stanovanjski bloki. V prah sesuta prihodnost. V prah sesuto življenje. Smrt.

Brata Samir in Wissam Joubran, oba rojena v Nazaretu, sta kljub mladosti cenjena in talentirana igralca ouda ali lutnje. Njun repertoar združuje improvizacijo z avtorsko kompozicijo in s tradicionalnimi temami. Mlajši brat Wissam študira v Italiji na Inštitutu Antonia Stradivarija in stopa po očetovih stopinjah; oče je namreč cenjen lutnjar. Starejši brat in vodja dua, Samir, živi danes z ženo in otrokom v Ramali; rodil se je leta 1973, lutnjo pa je začel igrati pri petih letih. Študiral je najprej na glasbenem inštitutu v Nazaretu, nato pa na uglednem konservatoriju Mohameda Abdel Wahaba v Kairu; konservatorij je znan po specializaciji za oud ali lutnjo in slovi kot najboljša ustanova te vrste. Nastopal je že po večini arabskega sveta, med drugim v sloviti kairski operi, na festivalih v Jordaniji in Omanu ter Katarju, pa tudi po nearabskih deželah, denimo v Franciji, Veliki Britaniji, na Švedskem, v Italiji, Združenih državah Amerike in v Kanadi. Poleg tega je glasbeno spremljal recitale palestinskega pesnika Mahmuda Darviša in zložil glasbo za več palestinskih gledaliških in filmskih produkcij. Pred letošnjim albumom Tamaas, duetom z mlajšim bratom, ki je izšel pri francoski založbi Daqui, je doma posnel že dva albuma: Taqaseem (Taksimi ali Improvizacije) leta 1996 in Sou Fahm leta 2001 pri palestinski založbi Dar iz Ramale.

NATAŠA ATLAS (Anglija/Egipt)

»Končno pa sem ugotovila, da nima nobenega smisla, da se trudim z arabsko klasično glasbo in počnem nekaj, kar so že počeli, ne da bi vnesla kaj novega. V meni je dvojnost, ki bo vedno prisotna. Nikoli ne bom povsem Arabka in nikoli ne bom povsem Evropejka. Ne glede na to, kako močno sem želela v nekem trenutku biti samo Arabka in nič drugega, v drugem pa sem hotela to plat povsem zavreči, bo oboje vedno v meni. Vedno bo del mojega vsakdana, življenja, zato čutim dolžnost, da to dvojnost izrazim. Če želim biti umetnica, moram to izražati. Poleg tega moram raziskati tudi druge poti. Umetnikova dolžnost je, da je svoboden. To je kot reka. Tekla bo, kakor bo želela teči. Ne nujno vedno v skladu z zamislijo v tvoji glavi.« (Za Splendidzine.)

Nataša Atlas se je rodila v Belgiji, v magrebskem predmestju, v mešani židovsko-arabski družini; v najstniških letih se je z materjo preselila v Anglijo, od šestnajstega leta je razpeta med Northamptonom in Brusljem sodelovala z več skupinami in pela tudi v številnih arabskih in turških lokalih. V zgodnjih devetdesetih letih je sodelovala v raznoterih glasbenih projektih (iLoca!, Invaders of The Hearth, Peter Gabriel) in se srečala s skupino Transglobal Underground, ki spaja angleško plesno klubsko glasbo; pridružila se jim je kot soavtorica skladb, vodilna pevka in orientalska plesalka (ne prav dobra). Ob natrpanem urniku je našla čas tudi za samostojno pot, na kateri ji (vse manj) pomagajo njeni Transglobalci: poleti leta 1995 je izdala odličen prvenec Diaspora, ki je požel mnogo hvale in odobravanja. Maja 1997 je sledila Natašina druga samostojna plošča Halim, posvečena enemu od najbolj priljubljenih arabskih pevcev Abdelu Halimu Hafezu, ki je vladal egipčanskemu glasbenemu prizorišču od štiridesetih do konca sedemdesetih let, v zgodovino pa se je zapisal kot eden ključnih posodobljevalcev egipčanske klasike. Tedaj je s Transglobal Underground nastopila tudi na Drugi godbi, v zanimivem, a ne prav uspešno izvedenem premiernem združevanju z Musafir, godbeniki iz Radžastana. Leta 1999 je sledila uspešna plošča Gedida, skladba Mon ami la rose pa je Nataši na stežaj odprla vrata v Francijo, kjer je postala prava zvezda. Po napornem in uspešnem letu 1999 je Nataša leto 2000 preživela pretežno v Egiptu, saj si je izpolnila staro željo in se začasno preselila v Kairo ter se dodobra seznanila s tamkajšnjimi glasbenimi scenami, od rejverskih do poročnih, na porokah in v klubih je našla tudi novega sodelavca za elektronsko manipulacijo Khaleda Rica; dva člana Transglobalnega podzemlja sicer še delata z njo, ona pa je njihovo druščino nekako vzporedno s temi dogodki in rastočim uspehom zapustila. Pretežno v Egiptu je nastala tudi njena za zdaj zadnja redna plošča Ayeshteni (2001), avgusta leta 2002 je izšel stranski projekt z Marcom Eagletonom Foretold in the Language of Dreams, precej meditativna, newagerska zadeva, za prve dni maja pa je napovedana Natašina nova plošča Something Dangerous, ki gosti med drugim tudi Sinead O'Connor, dve skladbi pa lahko že najdemo na spletni strani http://www.mantrarecordings.com/natachaatlas/biog.html. Nataša Atlas je v zadnjem desetletju sodelovala tudi pri mnogoterih snemanjih filmske glasbe, predvsem z glasom (Stargate Rolanda Emmericha), v lanskoletnem The Truth about Charlie (režija Jonathan Demme) je celo dobila vlogo duhovega glasu, videti pa jo je moč tudi v kakšni milnici (O Clone).

HASNA IZ BEŠARA (Alžirija)

»Namen glasbe je trans, moj oče je zdravil ljudi. Ko igraš gembri in poješ gnava, ti to prinese dobro zdravje. Ko plešeš v transu, se vrneš boljši. Ko igram gembri, sem druga oseba, nisem več tu.« (Hasna Bešaria; vir: http://www.afropop.org/multi/interview/ID/30.)

Multiinstrumentalistka in pevka Hasna igra na nastopih največ električno in akustično kitaro ter gembri (pravokotno basovsko tristrunsko brenkalo, pokrito s kožo in s sistro na vratu), sicer pa zna igrati tudi karkabe (kovinska tolkala, nekakšne kastanjete, ki jih slišimo pretežno v glasbi gnavijev, videti pa so v grobem kot dvoje kratkih širših velikih dvoglavih žlic), ročni boben bendir ter še kaj. V spremenljivi spremljevalni zasedbi so pretežno tolkalci: igrajo številne karkabe, vazasti boben derbuko in ročna bobna daf ter bendir, vsi skrbijo tudi za spremljevalne glasove. Včasih je v zasedbi tudi gembrist, na plošči pa slišimo peulsko piščal in afriški boben djembe. Hasna Becharia igra zmes lastnih avtorskih skladb, ki jih je povečini napisala šele v zadnjih letih, in raznoterih skladb drugih alžirskih in maroških avtorjev ter tradicionalnih pesmi, predvsem iz maroških in gnava izročil; zvok bluesov sahelske Afrike je v slednjih poudarjen drugače, kot smo vajeni, s petjem, piščaljo in variacijo igranja glasbil, pa tudi z jezikom, ki mu pravijo sudani in je mešanica več subsaharskih afriških jezikov ter arabščine. Besedila pripovedujejo zgodbe o ljubezni, o razočaranjih, o lepoti in o krutosti sveta, o življenju v eksilu in domotožju, obračajo se tudi na duhove.

Kraj Bešar, od koder prihaja Hasna, leži na zahodu alžirske Sahare, malo manj kot sedemsto kilometrov na jug iz Orana in čisto blizu maroške meje. Oče je bil poklicni glasbenik in zdravilec, vsi v družini razen matere so igrali glasbo vsaj na večernih divanih; petju je zelo zgodaj pritegnila tudi Hasna, kmalu je od bratranca poceni kupila kitaro in se sama učila igrati. Nastopati je začela že pri petnajstih letih, od zgodnjih sedemdesetih let 20. stoletja je vodila tudi žensko poročno skupino ter zlagoma pridobivala sloves daleč onkraj domačega kraja; vendar v domači Alžiriji nikoli ni posnela kasete, pravi, da je vse ponudbe založnikov zavrnila, saj jim ni zaupala. Oče hčerine izbire poklica ni odobraval, še bolj ji je nasprotoval, ko je vadila gembri, ki je – kot se zdi - glasbilo gnavi bratovščin par excellence in menda v ekskluzivni domeni moških; kljub temu je hčero naučil precej. Hasna iz Bešara tega znanja bojda nikoli ni uporabila na javnih porokah in slavjih v domači deželi, z gembrijem animira le privatne ženske terapevtske večere in nastopa v tujini.

Tujina je Hasno prvič srečala leta 1999 v seriji Alžirske ženske med ramadanskimi nočmi v pariškem kabaretu Sauvage; nastopila naj bi le enkrat, vendar je petdesetletnica tako očarala občinstvo in organizatorje, da so jo angažirali za vse večere, glas o nji pa se je kot plamen razširil po Parizu in privabil novinarje, založnike in producente. Hasna je ostala v Franciji. Leta 2001 je pri založbi Label Bleu izšla Hasnina prva in do sedaj edina plošča, v novem tisočletju pa osvaja tudi svetovnoglasbeno prizorišče in festivale.

Koliko je svet spremenil Hasnino glasbo, ki je že prej vsebovala električno kitaro in silno obsežen ter žanrsko raznolik repertoar, je težko oceniti: domačih alžirskih posnetkov ni, najti je le nekatere zvočno nekvalitetne utrinke z njenih prvih pariških noči ter za kanec reminiscenc v Hasninih besedah ter novinarskih spekulacij. Skoraj gotovo je do sprememb prišlo – če ne drugega, vsaj nisem slišala, da bi še kdaj igrala uspešnice priljubljenega Šeba Hasnija, s katerimi je bojda tudi razveseljevala na porokah v domači Alžiriji. Njen repertoar se zdi zožen, dokaj enovit, morda je v avtorskih skladbah nekakšen sežetek vsega, kar je igrala doma. In še nekaj: čeprav je Hasnina lepa muzika silno prijetna ter te mehko polzeča zlahka odnese v sanjarjenje, je preveč uglajena, umirjena in umerjena, nadzorovana, brez silovitih viharjev in opojnih vrtincev, značilnih za »saharske muzike transa«, kakor jo tudi opisujejo, a morda šele po tem, ko jo okusijo »v živo«. Na plošči je vse skupaj preveč pod nazorom, prekratko, prehitro mine, vsi kosi se končajo, preden jih zajame silovitost in odnese norost, skratka, krasna godba za zraven k pospravljanju in drugim domačim opravilom. Podobne občutke sem imela tudi, ko sem si po kablu ogledala kakšnih 45 minut nastopa, žal pa se je posnetek končal prav takrat, ko je postajalo zanimivo in ko se je muzika začela trgati z verig, ter sem si zaželela: še! Za ta »še« bo verjetno treba biti tam, na dogodku, ko lahko pričakujemo, da se bo muzika strgala z verig svetovnoglasbenih kodeksov ter nas zajela – če ji bomo pustili in če se ji bomo prepustili. Kajti - kot pravi reklo - občinstvo naredi pol koncerta, mar ne?!?

TC Lejla Bin Nur

Izbrana diskografija

Samir in Wissam Joubran. Tamaas. Daqui, 2003.

Hasna Becharia. Djazair Johara. Label bleu/Indigo, 2001.

NATAŠA ATLAS

Diaspora. Beggars Banquet/MCA, 1995.

Halim. Beggars Banquet, 1998.

Gedida. Mantra/Beggars Banquet, 1999.

Ayeshteni. Mantra/Beggars Banquet, 2001.

ENSEMBLE AL KINDI

Hamza Shakkur and the Al-Kindî Ensemble. Syrie: Chants soufis de Damas. Long Distance, 1993.

Loutfi Bouchnak et l'Ensemble Al-Kindi. Chants classiques de Tunisie et du Moyen Orient. Al Sur, 1993.

Adib Dayikh et Julien Jalaleddin Weiss. L'art sublime du ghazal. Poémes d'amour au Bîmâristân d'Alep. Volume I et II. Al Sur, 1994.

Hamza Shakkur et Ensemble Al-Kindi. Syrie: Chants takasim et soufis de Damas. World Network, 1994.

Adîb al-Dâyikh et l'Ensemble Al-Kindî. Poemes a la gloire de l'amour courtois. Institut du Monde Arabe, 1995.

Sabri Moudallal, Omar Sarmini et l'Ensemble Al-Kindi. Le Salon de musique d'Alep. L'Art du muwashshah, chant classique arabe. Le chant du Monde, 1998.

Sheikh Hamza Shakkur et l'Ensemble Al-Kindi. Les Derviches tourneurs de Damas. Liturgie soufie de la Grande mosquée des Omeyyades. Le chant du Monde, 1999.

Nedelja, 25. 5. ENSEMBLE AL KINDI, HAMZA ŠAKUR IN VRTEČI SE DERVIŠI (Francija/Sirija)

Ponedeljek, 26. 5. BRATA JOUBRAN (Palestina)

Petek, 30. 5. NATAŠA ATLAS (Anglija/Egipt)

Sobota, 31. 5. HASNA BEŠARIA (Alžirija)