Devendra Banhart

Prastara duša v mladem in ponorelem telesu

Kreativec Devendra Banhart je kantavtor, slikar, pripovedovalec in prerok, ki ustvari iluzijo tesne povezanosti - če ne že kar prijateljstva ali duševnega partnerstva - le zato, da vedno znova prihajaš nazaj po še in še.

Mogoče se staram hitreje, kot mislim, in zatorej spet dobivam okus. Tisti, ki mu srce ponovno poje in bije za neobičajnimi in čudaškimi glasovnimi izpadi. Zanimivo, saj sem zadnja leta večinoma preživel v objemu instrumentalne godbe, ki je imela povedati več že s tišino. A pozor - trenutno ima marsikdo v podzemnih jarkih široma po svetu precej povedati in razkriti. In prisluhnil jim bom, kot že dolgo ne. Kako sem zaznal to pozitivno spremembo? Na faksu so mi namreč bibliotekarski »sodrugi« razkrili, da nikakor ne morem skriti ljubezni do glasbe. Nezavedno namreč med predavanji, med odmori, potiho tudi kakšno zapojem, dodajo še z nasmeškom. Ah, ne morem si pomagati, če mi pa prav naš tokratni gost niti v budnem, niti v sanjskem svetu ne da miru. Saj poznate tisto predvidljivo zgodbo: v CD igralnik nekega sončnega dne pristaviš neznani album, opravljaš stanovanjske dolžnosti in kaj hitro ugotoviš, da ti je neznana sila prevzela dušo. Nič metafizičnega ali filozofskega, šokira te le prvinskost dejanja in norost posredovanja sporočila. Nekateri ustvarjalci so pač tako neposredni, da se takoj zaveš dejstva, da vodijo tale ples in igro - ti pa le slediš neuravnovešenemu in nenadzorovanemu pretoku čustev, zamisli, metafor in idej. Devendra Banhart je najlepši primer zapisanega. Vzemimo za primer le skladbo, lo-fi zvočno skico Cosmos and Demos, ki jo je pred časom posnel v Parizu v neki hotelski sobici. Kako se lahko upreš nekomu, ki ti zaupa, da si delita skupno skrivnost? Tisto, ki je ne ve nihče drugi. Pa mislite, da vam jo bom že sedaj razkril in izdal? Ne, poiskali jo boste sami. Če se boste seveda dali prepričati mojim besedam in ga boste spustili pod svojo kožo. In to čeprav veste, da ga nikoli ne boste spoznali osebno. Ali pač. Kdo ve. In v tem je čar mita in legende, ki pričakuje ob tej priložnosti.

Devendra Banhart je zares nekaj najboljšega, kar je v zadnjih letih ponudil svet besedičnih poetov in piscev pesmi. Okoli sebe je namreč že sedaj zgradil pravi mit, šteje pa - če verjamete ali ne - komaj 21 let. In kako plodno izkorišča mladostno energijo in entuziazem, pove že njegova neverjetno pisana biografija. Že to, da si je oder delil s kar se da raznorodnimi skupinami in glasbeniki tipa Michael Gira, The Black Heart Procession, Flux Information Sciences, Old Time Relijun in Smog, pove precej. Še več pa doda legenda, da je zasedel celo mesto med nastopajočimi na praznovanju šestdesetletnice Jerryja Leeja Lewisa, prvi koncert opravil kar na poroki dveh homoseksualnih prijateljev, kjer je predstavljal svoje verzije hitov tipa Love Me Tender, ter nenazadnje drugi koncert preselil v neko etiopsko restavracijo sredi Kalifornije. Ha. Presenečeni? Verjamem da ste, jaz sem bil tudi, sploh potem, ko se razkrije še druga plat njegovega življenja. Rodil se je v zloglasnem Teksasu, precej časa preživel v Caracasu v Venezueli, kjer je bil zaprt njegov oče, prepotoval kalifornijske kanjone in soteske, v San Franciscu študiral umetnost, pohajkoval po francoskem podeželju z odpadniškimi (romskimi in podobnimi) bandami in igral za preživetje - ter preživel vse (tudi najbolj zanikrne in življenju nevarne) skvote v New Yorku. Ha. Kar ne morem verjeti, da je star šele 21 let in kar se da rahitične, boemske postave. A naj vas to ne zavede, saj bo zagotovo postal legenda zaradi sprevrženih, napol avtobiografskih in včasih celo nadrealističnih verzov ter še posebej kar se da samosvojega in originalnega glasu. Čisto je razcepljen, igrati pa zna zelo dobro, čeprav bo včasih naznanil, da njegova posebnost prihaja prav iz samoučne tradicije, saj pravzaprav sploh ni vedel, kako se stvarem streže. Lahko je nežen, čudaški, temačen, razigran, feminilen, komičen, občasno celo skrajno strašljiv, odkrit, intimen, depresiven in halucinogen. Kar vam pač v nekem življenjskem trenutku ustreza. In ko se vam bodo enkrat razkrili njegov glas, samosvoja interpretacija in moštvo raznorodnih tehnik, utegnete pomisliti na same kulte: od Marca Bolana iz pred-T-Rex faze, Daniela Johnstona, mogoče celo Syda Barreta, Tima Buckleyja, Willa Oldhama v najbolj primarni izdaji z začetka kariere, ko je še veselo vandral po svetu, do nenazadnje koga drugega kot večnega romantika in prezgodaj pogubljene duše Nicka Draka, saj se mi zazdi, da imata z Devendro Banhart podoben patos in notranjo prečiščenost. A Devendra sam bo k spisku dodal še tole - med najpomembnejšimi vplivi so zagotovo še Mississippi John Hurt, Mississippi Fred McDowell in Karen Dalton. A konec koncev te primerjave sploh ne zaležejo, saj mu prej delajo le veliko krivico in zavajajo slušno-vidno polje. Nenazadnje je imel srečo, da je kot »predskupina« na koncertu mednarodnih industrijskih nevrotikov Flux Information Sciences naletel prav na Michaela Giraja (nekdanjega Swansa), ki trenutno več kot uspešno pluje z založniško alternativo Young God Records. Ta je tudi izdala Banhartov prvenec, ki se v podaljšanem naslovu glasi: Oh Me Oh My ... The Way The Day Goes By The Sun Is Setting Dogs Are Dreaming Lovesongs Of The Christmas Spirit. A pazi - Devendra teh kosov muzike sploh nikoli ni hotel izdati, saj jih je po vsem svetu snemal na pokvarjene ali predpotopne kasetofone, »štirikanalce« ali pač na telefonske tajnice zgolj za lastno zadovoljstvo in pomiritev. Tole, dragi moji niso niti demo posnetki, kaj šele, da bi zavestno hotel pridobiti pogodbo s kakšno založbo, a Michael Gira ga je k sreči uspel prepričati. Verjamem, da je Devendra v dobrih in skrbnih založniških rokah. Včasih se mi celo zazdi, kot da so komadi le skice in slike iz življenja - iztrgane iz konteksta, namenjene le premagovanju strahov in življenjskih težav. Da si jih »zavrtiš« takrat, ko najbolj potrebuješ oporo in tuje uho. Da, prvenec Devendre Banharta je bržkone človekova psihodrama, ki se ti razgrne v vsej veličini in z vsemi napakami, ki so človeku določene in prirojene. Ne morem si kaj, da se z njegovimi barvitimi zgodbami ne bi vsaj v nekem trenutku poistovetil. A zame je že prepozno, saj mu namreč preveč verjamem. Sploh takrat, ko recimo v intervjuju izreče te besede – »Razum poskuša, srce pa naredi. K vragu z razumom, saj daje najslabše nasvete! Nikoli ne piši pesmi z njim.«

In moram priznati, da kar ne morem verjeti, da dosega take rezultate s tako minimalnim instrumentarijem. Omejil se je namreč le na akustično kitaro in manične vokalne akrobacije. To pa je vse. Okej. Občasno doda še ploskanje, tlesk prstov, požvižgavanje, zazankano sporočilo jeznega dekleta, ki ga poseduje njegov telefonski odzivnik, posnetek parade ob narodnem francoskem prazniku, pok pištole atentatorja, ognjemet, petje ptic in donenje zvonov bližnje cerkve. Ha. Vse je torej skrajno primitivno, samoučno, lo-fi zaznamovano in podprto z veliko nemotečega šuma, ki ga ponuja namensko slabši posnetek. Michael Gira - veliki občudovalec, ki Banhartu že snuje tudi manifeste - je sicer najprej hotel »kakor« producirati njegovo premierno mojstrovino, a je kmalu uvidel, da prav prvinska podoba ponuja največ intimnosti in prav posebno atmosfero, v kateri se pretakajo podobe iz življenja: seksualne izkušnje in fantazije, ljubezenski prepiri, otroška ljubezen do živali (še posebej do polžev, ki so bržkone njegov fetiš; pri tem se poraja vprašanje, ali ni morda videl kultnega filma Mikrokozmos in najbolj strastnega poljuba), prijatelji s pohajkovanja po Franciji, poročen homoseksualen par, stara dedova barka, babičina ljubezen, očetovi spomini na lepo vreme, mamina uspavanka, ki mu je pomagala skozi težko otroštvo, oponašanje ženske izbirčnosti, presenetljiva ljubezen do zvezne države Michigan (to zagotovo preseneti tudi prečastitega Michaela Moora) in nenazadnje psihedelične šale, ki jih je zbral tudi v knjigi Thumbs Too Much, naročite pa jo lahko le pri njem. Brez promocije seveda. In verjemite mi, da boste med dvaindvajsetimi pesmimi - če jim lahko tako sploh rečemo - našli moštvo idej, besednih preobratov in neverjetnih metafor iz vsakdana človeka, ki je preprosto zaljubljen v ta barviti svet. Nenazadnje je bržkone tisti muzikant, čigar prastara duša je ujeta v telesu mladeniča. Upam, da ne bo nikoli odrasel, ampak vedno ostal čudaški in introvertirani otrok z radovednimi očmi in igrivo domišljijo. Te mu najbrž nikoli ne bo zmanjkalo.

Danijel Mežan