Letnik: 2003 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Gregor Bauman

The Jesus And Mary Chain

Sladkorčki psihedeličnega hrupa

I'm going to the darklands

To talk in rhyme with my chaotic soul ... (Darklands)

Skupina The Jesus And Mary Chain (JAMC) je nedvomno absolutni fenomen neke dobe. Ustvarjanje in miselnost bratov Reid v alternativnem popu sta bila logična in nelogična hkrati. Njuno glasbo si lahko ljubil ali sovražil. Vmesne potini bilo!

Za razumevanje zvoka, ki ga je od sredine osemdesetih let producirala skupina JAMC, se moramo vrniti v čas in prostor nastanka. Melodika temnega novega vala, ki se je napajala v močnem spominu na Velvet Underground in v usedlinah ameriškega garažnega punka šestdesetih let, se namreč ni razvila v urbanih središčih Združenega kraljestva, kjer so kraljevali The Smiths, New Order, House of Love, Snuff, temveč v provinci (Glasgow), kjer sta svojo mladost preživela zdolgočasena brata Reid. Ravno ta izolacija jima je omogočila miselno ter vplivno neodvisnost in nedotakljivost; v njej sta oblikovala zvok, ki je imel jasno opredeljene pop manire, a je bil hkrati oplemeniten z močnim industrijskim hrupom. Nekje sem nekoč zasledil opredelitev njunega zvoka kot »kritiko halucinogenega uma«; mislim, da je to najboljši približek v opisu njunega ustvarjanja. V štirinajstletni karieri (1984-1998) sta se opredelila kot popolnoma samosvoja avtorja, ki nista upoštevala vsiljenih pravil pop mašinerije, od njenih lovk sta se večkrat ogradila in jih posekala z lucidno razslojenimi zvočnimi eksperimenti. Javno in privatno sta bila upornika, ki sta jasno dala vedeti, da zamisli ne dovolita prilagoditi zahtevam tržišča. Tako sta ob odhodu zapisala: »Rojena sva bila na Škotskem, v mestecu Glasgow, odraščala sva v mestecu Eastkilbride. Odšla sva na srednjo šolo, vendar nisva v njej našla nič pametnega. Ko sva se iz nje izpisala, sva opravljala številna zoprna dela, dokler tudi tega nisva več prenesla. Odločila sva se, da se popolnoma umakneva z borze dela; naslednjih pet let sva preživela v sobi, kjer sva izživela sanje in se imela zelo fino. Takrat sva ustanovila skupino, čeprav sva vedela, da se bova kot brata večkrat sprla. Vendar je bilo to leta 1984 skoraj nepomembno. Imela sva enako glasbeno vizijo in odšla sva v London, kjer sva posnela prvenec Psychocandy. Čas je bil pravi in uspelo nama je, čeprav sva se velikokrat vprašala, zakaj. Potem sva posnela še nekaj albumov in veliko malih plošč ter prepotovala svet in spoznala veliko prijateljev. Vendar je glasbena industrija zelo neizprosna in svinjska. Zgolj 5 odstotkov je glasbenega ustvarjanja, medtem ko je 95 odstotkov zafrkavanja in pregovarjanja. Vendar sva se nekako prebila skozi in leta 1998 ugotovila, da sva skupino pripeljala do konca. Odločila sva se, da bova ubila JAMC, zato sva enostavno prenehala. Nisva žalostna, v bistvu sva zelo vesela.« V tem odstavku sta na kratko in natančno povzela vse, kar se jima je podilo v glavah v letih delovanja. Iskreno in brez dlake na jeziku. Raje sta sklenila pot, kot da bi na njej zbledela. Pošteno do sebe in do fanov.

Kult prvenca

Večina skupin, ki posname prvenec, ki ga takoj razglasijo za antološkega, se kasneje srečuje s problemom druge plošče. Večina, vendar ne JAMC. Vse je izviralo iz njune samosvoje filozofije, popolnoma neodvisne od globalnih glasbenih trendov, ki se jima v nobenem trenutku nista podredila. Njuna asocialnost in agresija sta izvirali ravno iz njune provincialne mladosti. Takrat sta se po cele dneve zapirala v sobo, poslušala plošče šestdesetih let in cinično komentirala dogajanja po televiziji. Jez te destruktivne misli, ki se je kopičila v njunih glavah, je nekoč moral popustiti, jeza pa se je utelesila v prvih demo posnetkih, ki sta jih posnela skupaj z Douglasom Hartom (bas) in Murrayom Dalglishem (bobni). Pravzaprav niti ni čudno, da sta se na traku poleg njunega gradiva pojavili tudi dve priredbi norega diamanta Syda Barreta. Vedeti namreč moramo, da sta brata Reid požirala vse mogoče substance, od alkohola do različnih kemičnih koktajlov. Do posnetkov je po naključju prišel Bobby Gillespie (takrat že s Primal Scream) in v njih našel odgovor na zvočna raziskovanja. Zamenjal je Dalglisha na bobnih in legendarna prvotna zasedba JAMC je bila formirana. Sledil je fantastični prvenec Psychocandy, plošča, ki je v marsičem prelomna in nesporen ekvivalent prvencu skupine Velvet Underground. Zvočni vozel, ki so ga Velveti v glasbo zasekali konec šestdesetih let, so JAMC dokončali sredi osemdesetih. Briljantne pop melodije, oplemenitene z vehementnimi feedbacki in s kitarskimi distorzijami, so bile hkratna sinteza mainstreama in eksperimenta. Istočasno so dodatno »slavo« dosegli še z nenavadnimi koncerti, ki so trajali največ dvajset minut, mnogokrat pa so bili prava antipropaganda sožitja skupine in oboževalcev. Pretepi, zmerjanja in zamude so bili stalnica, pravi zaščitni znak, mnogokrat pa se je vse končalo, še preden se je začelo. Bili so namreč dobri znanci policije. Že v intervjujih so slavili učinke številnih psihedeličnih sredstev. Povsem logično je to za seboj potegnilo organe pregona, ki so jih nekajkrat zaprli že ob samem prihodu na kraj koncerta. Mini LP Some Candy Talking (1986) je to samo še potrdil. Pesem je bila prepovedana za radijska predvajanja, saj naj bi propagirala sladkorčke, ki rušijo normalno percepcijo. Kasneje je Jim Reid prepričanja utemeljeval: »Žal mi je, če so ljudje jemali mamila, ker sem jih propagiral. Nikoli nisem jemal mamil samo zato, ker sem o njih bral v intervjujih. No, neumneži to preberejo in nas začnejo posnemati. Nikakor ne želim vplivati na te neumneže, pravzaprav na nikogar, naj uporablja nekaj, kar uporabljam.« Sam zvok mini LP plošče je že napovedal novo, nekoliko drugačno zvočno percepcijo v razvoju.

Črni pejsaži notranje otrplosti

Naslednja plošča – Darklands – je bila v marsičem odgovor bratov Reid na narkotični feedback, ki ga je imel njun prvenec, in na obtožbe, da je njuna glasba neposredno vplivala na številne samomore. Ostrino je zamenjal manično-depresivni kontekst, v katerem sta se prepletali nervoza in prijetna otrplost. Če smo prvo ploščo primerjali z osnovnimi Velveti, je Darklands primerljiva s ploščo Closer skupine Joy Division. Črno občutje in hoja po robu prepada sta odsev takratne darkerske scene, brata Reid pa ostaneta sama, saj skupino zapustita Bobby in Douglas. Naslednja redna plošča Automatic je absorbirala ostrino prvenca in melanholijo druge plošče. Pomeni prehod med obema ploščama, neko sobivanje preteklosti in sedanjosti. V osnovi je slogovno raznovrstna, nekakšen poklon Velvet Underground, The Stooges, T-Rex, Beach Boys, Philu Spectorju in Davidu Bowieju. Tokrat sta bila v studiu zgolj brata Reid, dopolnjena z ritem mašinami in mojstrom zvoka Alanom Moulderjem. Diskoidni ritmi so dopolnili kitarske akorde in celostno podobo preobrazili v prijaznejše poslušanje. Takrat smo lahko prebrali zanimivo izjavo: »Ljubitelji rockovske zgodovine in moderni gusarji aktualnega časa The Jesus and Mary Chain že dolga leta misteriozno izpolnjujejo glasbeno formulo, vendar pri tem nikoli niso zamenjali življenjske filozofije ali prodali identitete.« Sledil je tudi nastop v Ljubljani 9. 12. 1989 v dvorani na Kodeljevem.

Ljubim rock and roll – sovražim rock and and roll

Dualizem, stereotipnost in shizofrenija so le trije izrazi, s katerimi sta se predstavljala brata Reid. To ni bil del njune poze, temveč zgolj poteza samostojnosti. Alergična na hinavstvo in pretvarjanja, ki sta jih bila deležna v karieri, sta se ogradila z zidom, za katerim sta se razvijali genialnost in agresija – obrambni mehanizem – do sveta zunaj. V izjavah sta bila kritično nesramna tudi do kolegov: »Bowie je smetnjak, ki bi ga bilo treba ubiti že leta 1972. John Lydon pomeni zgolj žalostnega klovna in nič več. Najboljša stvar, ki bi se lahko zgodila Rolling Stonesom, je, da bi leta 1969 srečali Charlesa Mansona. John Lennon je genij: ta predznak bi nosil tudi Paul McCartney, če bi ga ubili pred Mull Of Kyntyre. Iggy Pop je žalostno, staro in patetično sranje.« To je samo nekaj biserov iz začetka njune kariere. Sama sta torej rock and roll pojmovala kot upor, ne kot komercialno pašo na lestvicah. Mogoče sta se zato tudi umaknila in se leta 1992 ponovno vrnila s prepovedjo predvajanja singla Reverence (plošča Honey's Dead); med turnejo sta ponovno nastopila v Ljubljani. Moralna policija je imela težave tudi z naslovom njune naslednje, sicer kompilacijske plošče Sound Of Speed. Sledili sta še plošči Stoned and Dethroned in Munki, s katero se je njuna razklana vizija počasi izpela, vendar daleč od tega, da bi se prepustila malodušju in nasilnemu ustvarjanju. Istočasno sta ljubila in sovražila rock and roll in se s to mislijo tudi poslovila na zadnji plošči Munki. Že naslovi so jasno pokazali, da se je pot končala: I Love Rock and Roll se prek Rojstva (Birthday) prelevi v Stardust Remedy (zvezdni prah in zdravilo) do Moe Tucker (poklon vzornikom). Virtually Vunreal, Cracking Up, Commercial, Never Understood, Black in Dreamlover samo dopolnjujejo pregled kariere, ki se konča z I Hate Rock and Roll. In tako se je končala tudi njuna zgodba. Veliko mirneje, kakor se je začela.

Med pisanjem tega besedila se mi je utrnila misel na imaginarni rockovski festival, ki bi se zgodil nekje sredi leta 1989, na katerem bi poleg JAMC nastopili še takratni R.E.M. Pixies, Sonic Youth, Mazzy Star, Green On Red, Dinosaur Jr., The Pogues, Thin White Rope, Gun's and Roses, The Cult, Siouxsie and the Banshees, Nick Cave, Neil Young in The Pretenders ... Sledovi časa bi ostali neomajni! Nostalgija? Warren Oates bi rekel: »Zakaj ne!«

Gregor Bauman

Literatura:

John Robertson. The Jesus and Mary Chain: A Musical Biography.

Diskografija:

Psychocandy (Blanco y Negro, 1985)

Darklands (Blanco y Negro, 1987)

Barbed Wire Kisses (Blanco y Negro, 1988)

Automatic (Blanco y Negro, 1989)

Honey's Dead (Blanco y Negro, 1992)

The Sound Of Speed (Blanco y Negro, 1993)

Stoned and Dethroned (Blanco y Negro, 1994)

Munki (Sub Pop, 1998)

The Complete John Peel Sessions (Blanco y Negro, 2000)

21 Singles (Warner Music/Nika, 2002)