Letnik: 2003 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Janez Golič

Neka druga dekleta

Že bežen prelet imen, ki so se v zadnjih letih pojavila pri neodvisnih založbah, bi razkril povečano aktivnost samostojnih ustvarjalk. Bodisi so se končno odločile, da izstopijo iz sence glasbene skupine, bodisi gre za avtorice, ki so takoj vedele, da jim bo najlaže na svojem.

Avtentičnost se je izgubila v situ množičnih medijev, ki vedno iščejo značilnosti, naj bodo še tako neznatne, in jih napihnejo v »pomembno« razliko. Vsekakor dovoljšno, da bi z njo ločevali od sivine povprečja. Ne le avtentičnost, iskrenost, predanost ... cela plejada lastnosti in hotenj se ponuja v primerjavi deklet, omenjenih v sestavku, in tistih, ki se pojavljajo v korporativnem okolju. Še najlaže bi oboje primerjali kar z negativno preslikavo.

Videz, v popularnih sferah nujni pogoj uspešnega delovanja, v neodvisnem okolju ne igra nobene vloge. Čeprav bi jo v prenekaterem primeru lahko. Le redko se ta dekleta sploh slikajo za naslovnico plošče, saj bi takoj preusmerile pozornost na nekaj, kar ni njihov poglavitni namen. Isto velja za obračanje po trenutnih modnih sapicah, raje prevzemajo tisto, kar se je že utrdilo kot nekaj vrednega in trajnega, ter to osnovo previdno oplajajo s sestavinami, ki zgolj pomagajo pri ilustraciji zgodb. In ko gre za tako oseben pristop, je najbolj pošteno, če glavnino dela opraviš sam(a). Večina deklet, omenjenih v sestavku, je najprej nabirala izkušnje v skupinah (tudi nadvse različnih glasbenih usmeritev); končno so se potrdile kot samostojne avtorice in izvajalke.

»Ne morem reči za druge, ampak večinoma je razlog v starosti ... Starejši si, težje je obdržati skupino, razen če je dokaj uspešna. Torej, če si sam, lažje najdeš čas in delaš stvari po svoje, lažje razvijaš zamisli,« meni Sue Garner. Izjavo potrjuje dejstvo, da je bila v dvajsetih letih glasbene poti članica petih skupin, naposled pa je ugotovila, da ji najbolj ustreza samostojna kariera. Podobno, a še podrobneje razvija razloge za osamosvojitev Jessica Bailiff: »Potrebovala sem ustvarjalne razmere, v katerih se mi ni treba dogovarjati z drugimi člani skupine. Skupina, s katero sem igrala nekaj mesecev pred podpisom pogodbe s Kranky, je razpadla iz več razlogov, a glavni je, da niti osebno niti ustvarjalno nismo bili povezani. Nihče razen mene ni verjel, da lahko uspemo tudi izven domačega okolja. Preprosto, premalo smo vlagali v skupni projekt. To ne pomeni, da sem proti skupinam: v prihodnje bi rada spet poskusila, toda najti moraš prave ljudi, ki bodo pripravljeni tudi na kompromise, in vsi morajo verjeti v ideje in odločitve drugih.«

Izjavama bi verjetno pritrdila še vsaj Thalia Zedek, ki je prav tako v dobrih dvajsetih letih izkusila dobre in slabe plati usklajevanja idej med člani skupine. Šele ko je šla s kolegom iz benda Come, Chrisom Brokawom, na akustično turnejo, je ugotovila, da poslušalci končno slišijo in razumejo njeno petje. Od takrat je spremljavo prilagodila petju in petje povzdignila na raven samozavestne in avtorsko prepričljive izvajalke.

Tudi Cynthia Dall se je najprej previdno, morda premalo samozavestno podala v glasbene vode. Najprej najdemo njeno ime med sodelujočimi na ploščah Billa Callahana in njegovih Smog. »Glasbeno sem se največ naučila od Billa Callahana in od matere. Bill je pomemben zato, ker me je opogumil, da sem stopila na oder, mama pa zato, ker je bila prva oseba, ki sem jo slišala peti, zato je bila prva oseba, ki mi je pokazala, kako lahko le z glasom narediš tako prijeten zvok,« pove Cynthia o vplivih, ki so vodili do končne odločitve. In še ko je ta sprejeta, se mnogokrat prikrade dvom. Težko govorimo o silni množici oboževalcev, ki naj bi zahtevali svoje, posredno povzročali pritiske ... Ne, očitno gre za druge vrste odgovornosti, zaradi katerih je bilo potrebno na drugi album Cynthije Dall čakati celih šest let: »Prej sem razmišljala, kako bo lažje posneti drugi album. Ampak po snemanju tega, kar naj bi bil drugi album, po razmisleku, se mi je zdelo, da je ostuden, zato ga nisem želela objaviti. Zavrgla sem nekaj pesmi, dodala nekaj novih ... Torej, zame je bilo pisanje pesmi za drugi album precej težje, čeprav to dejstvo samo ni oteževalo pisanja.« Zato pa je za snemanje, končno realizacijo, povabila k sodelovanju druge glasbenike, predvsem sta ji v pomoč neutrudni Jim O'Rourke in Tim Green. Pianistki in pevki Aziti je na prvencu prav tako priskočil na pomoč cvet čikaških, tudi na naših koncertnih odrih že slišanih in videnih glasbenikov, od Roba Mazureka in Johna McEntira do Jeffa Parkerja. Torej se še enkrat izkaže, da je Čikago smerokaz, kam in kako v prihodnje!

»Čikago je najboljši kraj za glasbenike. Tu je veliko lažje, kot je na primer v Brooklynu. Zdi se, da imajo ljudje v Čikagu več časa in energije, da te spoznajo in vzpostavijo prijateljstvo, da sodelujejo s teboj in te podpirajo,« je prepričana še ena veteranka, Edith Frost. Bo že vedela, saj se je najprej iz rodnega Teksasa podala v New York, po sedmih sušnih letih pa je našla novo zatočišče prav v vetrovnem mestu. In ko govori o sodelovanjih, zanimivo, govori predvsem o glasbenikih. Samo enkrat so jo poskušali na silo vključiti v žensko gibanje, v sceno, kjer si glasbenice niso delile prepričanj, kvečjemu spol. »Težave imam, če smo na odru same ženske ... če druge prihajajo iz drugega sveta. Raje sem tam, kjer je podobna vibracija, ne le dejstvo, da smo skupaj same ženske,« se Edith odreka delitvi po spolu. Pravzaprav vsakemu neposrednemu angažmaju, glasba naj govori sama zase, zgolj z občutki.

Kaj pa, če se ti praktično pred pragom zrušita nebotičnika svetovnega trgovskega centra? To verjetno pusti posledice, spremeni stališča, dojemanje, tudi omaje zaupanje. Sue Garner se, čeprav rojena v Georgiji, počuti Newyorčanko, zato je pravšnja za to mnenje. »Kako se je spremenilo moje dojemanje? Vav, to je kopica vprašanj, ki zahtevajo daljši odgovor, posebej v luči dogodka, ko je kongres potrdil Bushevo resolucijo o Iraku. Zelo sem razburjena zaradi naše trenutne administracije, kako se lotevajo te tragedije. Svarijo, oči naj bodo odprte, bodimo pripravljeni ...« ne more mimo trenutne politične situacije doma. Vendar na sporočilni ravni tega ni zaznati, plošče avtoric tega sestavka, ki so nastale po 11. septembru 2001, ostajajo intimne, brez direktnega poziva.

Prav tako jim ne moremo kar preprosto nalepiti ene od znanih slogovnih in celo žanrskih oznak. Če že, potem so vsekakor bližje tradiciji ameriškega folka in countryja kakor »modernim« smerem nu soula, funka in hip hopa. Lahko bi zatrdili, da je oblika pesmi podrejena razpoloženju, ki nam ga želi avtorica posredovati. »Največ sem se naučila od ljudi, s katerimi sem sodelovala. Verjamem, da bo vsak, ki posluša mojo glasbo, hitro ugotovil, od koga sem se učila in kateri so moji vplivi. Morda ne toliko skozi to, kako moja glasba zveni, ampak bolj, kako sem drugo glasbo poslušala in kako sem se je lotevala,« se izogiba golemu naštevanju vplivov Jessica Bailiff. Bolj natančna je pri pojasnjevanju nastajanja pesmi, ne le v njenem primeru, tudi druge avtorice nimajo vnaprejšnjega modela, formule, po kateri bi proizvajale ... »Lahko se zgodi na oba načina, torej da najprej obstaja ideja, ki jo poskušam realizirati, ali pa obstaja vzorec, ki ga razvijam v pesem. Ampak največkrat kaj zaigram na akustično kitaro, potem dodam glas in potem od tod naprej ... Zgodi se tudi, da imam v glavi neko stvar, tak primer je s pesmijo Hour Of The Traces. Najprej sem posnela le boben, nato sem nasnela, kar koli mi je tisti trenutek padlo na misel, in to je bila v tem primeru violina uke in kasneje še glas,« pojasnjuje skladateljske metode Jessica Bailiff. Blizu ji je tudi Cynthia Dall: »Včasih se glasba in besede pojavijo naenkrat v glavi, a največkrat je to nedoločen vtis, ki ga poskušam počasi oblikovati z instrumenti in petjem.«

Dobro je, da taka, s trendi neobremenjena glasba, najde podporo gramofonskih založb. Resda le manjših, neodvisnih, a dovolj prodornih, da njihov glas seže v praktično vsak kotiček razvitega (na primer z internetom povezanega) sveta. Celo če bi se zgodil nepričakovan preobrat in bi jih dosegla ponudba velike založbe, bi večina raje ostala pri majhnih. Pri, recimo, čikaškem trojčku Thrill Jockey, Drag City in Kranky, ki se pridružuje že uveljavljeni Touch And Go ...

»Stvar je v tem, da podpis z veliko založbo še ne pomeni uspeha. Ljudje, ki vodijo velike založbe, verjetno ne bi bili tako prijazni, razgledani in osveščeni, kot odgovorni pri Drag City. Torej ne želim in verjetno nikoli ne bom želela podpisati z velikimi. To seveda pomeni, da si vendarle želim, da bi več ljudi slišalo mojo glasbo,« odgovarja in povzema mnenje večine Cynthia Dall. Jessica izkazuje še druge vidike morebitnega vključevanja v veliki posel: »Zadovoljna sem s Kranky, ne silijo me v karkoli in so popolnoma pošteni. Če bi se želela bolj izpostavljati, bi pisala sprejemljivejše pesmi, imela bi 300 koncertov na leto, najela menedžerja ... Ampak bojim se, da če bi se popolnoma posvetila glasbi, bi jo morebiti zasovražila ali ne bi bila več sposobna ustvarjati. Iskreno povedano, ne vem, če bi bila sposobna prenesti pritisk velike založbe. To je čudna stvar, včasih je glasba vse, kar si želim delati, in imam potem težave z drugimi odgovornostmi v življenju (na primer z redno službo), a istočasno ne vem, če bi zmogla biti le glasbenica. To zahteva veliko trdega dela.« Še najmanj težav ima s tem vprašanjem Sue Garner, glasba je pač njena glavna okupacija, poslovno plat bi najraje skrčila na najnujnejše: »Velike založbe me ne brigajo ... Zadovoljna sem s Thrill Jockey. Rada bi le čim več igrala, in to v različnih deželah, na primer v Sloveniji. Rada bi se lotila različnih glasbenih projektov, in nenazadnje, rada bi živela le od glasbe.«

Slednje gre žal redko skupaj z ustvarjanjem brez kompromisov. Da ne bo pomote, nimamo opravka s skrajno zvočno izkušnjo, daleč od tega. Ta dekleta le sledijo notranjemu vodilu, ki se po naključju ne sklada z okusom širnih množic. Tako morajo za preživetje poskrbeti v času med turnejami in snemanji. Lahko so še srečne, če to ni pomivanje posode v lokalni piceriji.

»Da, poleg glasbe počnem še druge stvari. Sem asistentka pri pogajanjih, ki se v glavnem zavzemajo za zaščito kalifornijske obale pred razvojem ... Trudimo se tudi, da bi preprečili gradnjo hiš na obali Malibuja, hiš v lasti ljudi iz velikih založb,« sklene krog Cynthia Dall.

Pogojno tisti, ki so napovedovali, da bo v 21. stoletju rockovska glasba v znaku ženskih izvajalk, niso daleč od resnice. Le definicija rocka bi se morala pošteno spremeniti. Če je ta le še en produkt industrije zabave, potem ... Kakršna so trenutno razmerja, so si v koorporativnem okolju izborili največ svobode že uveljavljeni izvajalci. Denimo, Eddie Vedder in David Grohl sta že zaznala potencial prihajajočega rodu avtoric v rocku. Za novo ploščo pevke Chan Marshall, ki si je nadela umetniški psevdonim Cat Power, sta ponudila pomoč. Izkaže se, da je ta zgolj simbolna. Eddieja je komaj slišati, Davidov delež bi lahko odigral vsak povprečno podkovan glasbenik. Za povrh sta oba na ovitku plošče poimenovana le z inicialkami. Ne, na njuni imeni se Chan že ne bo lepila. Ostaja avtorsko samosvoja, prepoznavna, vključujoč krhek, ranljiv, skoraj sramežljiv vokal, tako daleč od naučene samozavesti večine pop in rock izvajalk.

(Pogovarjali smo se po internetu.)

Janez Golič

Predlogi za posluh:

Jessica Bailiff, Jessica Bailiff (Kranky, 2002)

Cat Power, You Are Free (Matador, 2003)

Cynthia Dall, Young Men Restore Sound (Drag City, 2002)

Edith Frost, Wonder Wonder (Drag City, 2001)

Sue Garner, Shadyside (Thrill Jockey, 2002)

Nina Nastasia, The Blackened Air (Southern, 2002)

Tara Jane O'Neil, The Sun Inside (Touch And Go, 2002)

Mary Timony, The Golden Dove (Matador, 2002)

Shannon Wright, Dyed In The Wool (Touch And Go, 2001)

Thalia Zedek, You're A Big Girl, Now (Acuarelo, 2002)