Letnik: 2003 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Sonja Porle

Sam Sam Mangwana

Sam Mangwana

Ker bo kmalu naokrog okroglih dvajset let, odkar sem prvič stopila na s soncem obsijano afriško zemljo in se od tistega usodnega poletnega dne leta 1983 dalje vračala v njen topel objem, kadar sem le mogla, v duhu pa obljubljene dežele tako nisem nikoli več zares zapustila, se sprašujem, kako je mogoče, da sem potrebovala polnih petnajst let, preden se mi je posvetilo, pod katerim predpražnikom leži ključ, ki odpira vrata v sleherno podsaharsko srce. Čudežni ključek namreč ni niti čudežen niti ključ, kaj šele dobro skrit, temveč le kratek, preprost stavek, s katerim lahko, dokler ga izrečeš dovolj iskreno in mimogrede, med Afričani delaš čudeže (pravzaprav obstajata dve tovrstni izjavi, a o drugi kdaj drugič in na straneh, posvečenih nogometni tematiki). Z njim v roki te utegnejo celo vzvišeni Malijci in Senegalci prepoznati za sebi enakega, na južnem, vzhodnem in centralnem koncu celine pa si lahko v zameno zanj obetaš najvišji kompliment, kar jih Afričani poklanjajo tujcem. Toda jaz vsega tega, kot že rečeno, pred petimi leti še nisem vedela, saj je videti, da je človeško oko že tako ustrojeno, da je z njim najteže sprevideti prav najbolj očitne stvari.

Svetel žarek spoznanja me je obsijal pod vrh kot dimnik črnega večera na kot grobnica zapuščeni aveniji Vladimirja Iljiča Lenina, nekje nedaleč stran od središča mozambiške prestolnice Maputo, medtem ko mi je prijatelj Angelo razkazoval nočne čare rodnega mesta.

»Poglej,« je Angelo zakrilil z dlanjo po temi in tišini okrog naju, »tukaj naokrog živijo naši bogataši. Lepo, mar ne!? Tam doli pa,« je zdaj kazal navzdol po pravkar prehojenem klancu, »je botanični vrt. Za njim leži pristanišče, a tega se za zdaj še ne vidi. Na vrhu hriba bo širši razgled. Res škoda, da je zmanjkalo elektrike. Posuto z lučmi je mesto videti kot novoletna jelka.«

»Je še daleč do kluba?« sem ga prekinila, da bi ga opomnila, kam sva v resnici namenjena.

»Niti ne. Kakšnih dvajset minut. Te je mogoče strah?«

»Malo,« sem sopihajoč priznala približno četrtino resnice. Izza drevesnega debla na pločniku pred nama sta se izluščili dve vitki silhueti z narobe obrnjenima baseballskima čepicama na glavi.

»Boa noite!« je glasno pozdravil Angelo. »Če si denar pustila v hotelu, si lahko povsem brez skrbi. Naše barabe so čisto drugačne od južnoafriških. Svoje žrtve zelo poredko ubijejo. To vem, pet let sem delal v Pretoriji.«

»Super,« sem se skušala pošaliti, in še isti hip klepet skrenila nazaj na želeni tir. »Le kje je presneta elektrika! Nocoj se mi ponuja zadnja priložnost, da se naužijem pristne mozambiške glasbe. Tukaj sem že tri tedne, pa do zdaj nisem slišala še niti enega samega koncerta.«

»Tudi glede tega si lahko povsem brez skrbi. Klub stoji v nobel četrti. Zagotovo imajo svoj generator. Bojim se le, da ti glasba sploh ne bo všeč.«

»Zakaj? So glasbeniki zanič?« sem vprašala brez zanimanja v glasu. Oprezala sem za tistimi mozambiškimi nepridipravi, ki me bodo sicer oropali, a me bodo skoraj zagotovo pustili pri življenju, ter stiskala ročno torbico pod bok.

»Najbrž niso. Težava je v tem, da naša glasba preprosto ni kaj prida. Drugod po Afriki je stokrat boljša.«

Imelo me je, da bi protestirala, a sem se raje ugriznila v jezik. Že med najinim prvim srečanjem sem opazila, da gre Angelu vsaka moja izjava pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven. Čeprav ves čas brezhibno, domala viteško vljuden in pripravljen ustreči vsaki moji najmanjši muhi, le ni mogel prikriti, da s srcem ni zares pri stvari. Več kot očitno me je imel za eno tistih številnih belopoltih princesk, ki so v Afriko priplavale po juhi. Se pravi, za prijetno, vendar, žal, rahlo omejeno družbo.

»Poznaš mogoče južnoafriško pevko Miriam Makebo?« me je zdaj že žalil. »Ali pa tistega fantastičnega senegalskega pevca. Kako se že piše ...« je pričel stresati s pestjo, »lani je igral v Harareju ... njegov koncert je prenašala tudi naša televizija.«

»Youssouja N’Dourja?« sem bila hladna.

»Ne, ne! Kdo je Youssou N’Dour?! Zanj pri nas še nismo slišali.«

»Baaba Maala, potemtakem?«

»Ne ... ne ... ne ... ne ...« se je mučil, nato pa olajšano vzkliknil, »SALIF KEITA!«

»Da, Salifa poznam in ga tudi zelo rada poslušam. Brez dvoma odličen glasbenik, tako kot nenazadnje vsi malijski muzikantje,« se nisem mogla zadržati, da ne bi pokazala rožičkov in iz precej manj jasnega vzgiba brezbrižno dodala, »ampak jaz imam zares rada samo kongoleško glasbo. Moj najljubši pevec je Sam Mangwana.«

Sledila je krajša pavza. Angelo je obstal in mi z ročno svetilko pomeril naravnost v oči.

»Počakaj,« je rekel. Potegnilo mu je na smeh. »Pa saj ti si Afričanka! Samo Afričani razumemo, zakaj je kongoleška glasba najlepša. Dobrodošla v Mozambiku!«

Odtlej sem po cesti stopala z drugačnim, krhkejšim Angelom. Na gizdalina, ki se je pred dnevi prilepil ob moj bok, je spominjal samo še njegov vijoličasti suknjič. Celo govoril je z drugačno melodijo v glasu.

»Včeraj sem lagal. Karkoli že sem ti povedal o družini, ni bilo res. Nikogar nimam. Vsi moji so bili pobiti v vojni. Vsi razen mlajše sestre, ampak ona je v norišnici. Bila je zraven, ko so banditi vdrli v hišo in ... Saj se je tudi meni zatem omračil um. Sosedje so me imeli pol leta zaprtega v drvarnici. Nisem bil za med ljudi. Samo jokal sem in jokal in kričal. In bojim se, da bi bil še vedno priklenjen ob kakšno steno v temni sobi, če me ne bi prijatelj Diego na silo zvlekel na koncert Sama Mangwane. Kot pribit sem stal v gneči sredi stadiona in strmel na oder. Čeprav je okrog mene plesalo na tisoče, deset tisoče ljudi, se mi je vendarle zdelo, da Mangwana poje samo meni; da pozna mojo zgodbo, in zato poje s tako žalostnim glasom. Nenadoma sem se zavedel, da nisem sam na svetu in da nimam nobene pravice obupavati. Da, prav njemu - Samu Mangwani - se moram zahvaliti, da sem sploh še med živimi.«

*****

Prvi ambasador kongoleške rumbe in po mnenju marsikaterega poznavalca svetovne glasbe tudi edini še živeči afriški zvezdnik, ki si je priboril panafriško slavo brez pomoči zahodnjaške glasbene industrije, Samuel Mangwana, se je rodil leta 1945 v Kinšasi, staršem angolskega rodu. Oče in mati, je ob neki priložnosti povedal Mangwana, sta iz brutalne Angole v nič manj krivični Belgijski Kongo pribežala tudi zato, da bi otrokom omogočila osnovno izobrazbo, v portugalskih kolonijah namreč tedaj ni bilo niti govora o šolah za Afričane, v Kongu pa sta lahko vsaj upala, da bo eden izmed njunih sinov oblekel uniformo nižjega poštnega uradnika. A mladi Sam, čeravno bister in ubogljiv, le ni bil ustvarjen po željah staršev. Od šolskih dejavnosti ga je scela prevzelo kvečjemu zborovsko petje. Vleklo ga je na njemu prepovedano ulico, med pozabljene ljudi, ki so množično rajali po taktih na novo posvojene rumbe. Pred razglasitvijo neodvisnosti zato, ker so bili srečni, po uboju Lumumbe zato, da bi pozabili na razočaranje.

Pri osemnajstih, meseca oktobra leta 1963, se je Sam odločil za pogumen korak, ki je dobesedno v hipu obrnil njegovo življenje na glavo. Stopil je do samega Tabu Leya Rochereauja, šefa African Fieste - enega najpopularnejših orkestrov v glasbeno obnoreli državi, ter ga vprašal, če mu sme zapeti kratko pesmico. Rochereauju je Samov čuten, rahlo nosljat glas več kot zgolj ugajal, pripoveduje Gary Stewart v delu Rumba on the River, in nenavadno avdicijo je bojda sklenil z besedami: »Dečko, to je tvoja zlata priložnost. Če želiš skozi življenje po bližnjici, se nam pridruži.« Do glasbene slave je Mangwana s sprejetjem v African Fiesto res dospel po najkrajši možni bližnjici, skozi življenje pa je odtlej ubiral vijugasto in trnovo pot. Za začetek ga je razočarani oče spodil od doma, nato ga je nekdo preklel z magičnim urokom, to v Kongu tudi ni nobena šala, v druge življenjske težave pa se je zapletel po lastni krivdi, ali bolje, po krivdi nestanovitnega, umetniškega značaja. Še preden se je dobro ugnezdil pri African Fiesti, je pričel skakljati od projekta do projekta, včasih odkrito, največkrat pa Rochereauju za hrbtom, ter se seliti od enega ansambla k drugemu, tretjemu in desetemu ter nazaj k African Fiesti. Glasbenih poslov se je loteval v silovitih izbruhih entuziazma, a se je večine naveličal še isti hip, ko bi lahko od njih kaj iztržil ali vsaj posnel ploščo. Na vinil je zato ovekovečil nemara samo desetino zgodnjih del: ducat skladb, ki jih je posnel s kratko živečim orkestrom Festival de Maquisards. Gary Stewart pravi, da je Sam Mangwana živel kot vojščak, ki uživa v bitki, a se na bojnem polju nikoli ne zadrži dovolj dolgo, da bi použil slastne sadove zmage. Začuda v Samovi glasbi iz tistih časov ni začutiti niti senčice umetnikove notranje zmede, kaj šele, da bi se v njej zrcalil pošastni kaos družbe, sredi katere je bila ustvarjena. Prežeta je s tolikšno milino in tako vseobsegajočo toplino, da je v primerjavi z njo celo bossanova slišati nekam robato.

Leta 1972 je Mangwana podlegel snubljenju Velikega Franca, prvega tekmeca Tabu Leya, in pričel peti z orkestrom O. K. Jazz, zato so ga oboževalci Francove glasbe okronali za princa kongoleške rumbe, oboževalci Rochereaujeve pa razglasili za izdajalca in v trenutku norosti na Rochereaujevo ogorčenje zažgali hišo. Čeprav je bil Sam Francu le malenkost bolj zvest kot Roshereauju in je pri njem užival obilo ustvarjene svobode, tudi z njim ni zdržal dlje kot tri leta. Spomladi leta 1976 ga je znova zaščemelo po podplatih; brez cvenka v žepu in brez pravega cilja v glavi jo je ucvrl prek Banguija, Yaoundeja, Lagosa in Kumasija v Abidjan. Tja je dospel ob ravno napačnem času, saj Zahodnoafričanom kot zanalašč prav tedaj ni bilo do poplesavanja po taktih nežne rumbe, noreli so za nigerijskim Princem Nicom Mbargo in njegovim highlife hitom Sweet Mother. Sam je v stiski, ki je bila vedno njegov prvi navdih, rekrutiral četvorico prav tako pobeglih kongoleških instrumentalistov in domala čez noč izumil scela novo glasbeno zvrst, ki se je je s časom prijela neprimerna oznaka pop rumba. Kongoleško rumbo je začinil z afrobeatom ter highlifom in posladkal s kalipsom ter z lokalnimi sahelskimi melosi, tu in tam pa ji je dodal še za ščepec makosse, morne, marrabente, merengueja in celo čimurenge. V naglici skuhana juha se je izkazala za vulkansko uspešnico. Še preden je bilo leto naokrog, je dobesedno cela podsaharska Afrika bolehala za virusom pop rumbe. Po južni in vzhodni Afriki se je na koncertih All African Stars zbiralo tudi po petdeset tisoč in več petdeset tisoč ljudi. V Kamerunu, Sierra Leoneju in Gabonu lahko še dandanes popivaš v barih, ki nosijo imena Mangwanovih orjaških uspešnic izpred dveh desetletij - Georgette, Suzana Kulibali, Matinda in Maria Tebbo. Na Slonokoščeni obali so z njimi poimenovali nacionalne radijske programe, zakonske posvetovalnice in na tisoče novorojenih deklic. Veteran med evropskimi pisci o sodobni afriški glasbi Gream Ewans meni, da srž Mangwanove priljubljenosti sploh ne tiči v všečnih, plesnih melodijah, temveč predvsem v navidezno preprosti poeziji, s katero je pevec bodisi proslavljal drobne radosti vsakdanjega življenja preprostih ljudi bodisi opominjal na krivice in ponižanja, ki grenijo življenje velike večine njegovih rojakov. Samova panafriška epopeja se je končala leta 1987 na nogometnem stadionu v Maputu, kjer ga je pod odrom pričakala množica 165.000 ljudi. Nekje sredi nje je jokal moj nežni prijatelj Angelo. In prepričana sem, da ni bil edini, ki je verjel, da Sam Mangwana poje prav njemu. Navsezadnje se celo meni, ki si, odkar pomnim, na kruh mažem maslo in me v življenju še nikoli ni doletelo nič zares hudega, pogosto dozdeva, da je bila Samova glasba ustvarjena samo zame.

Odtlej Sam Mangwana živi v Evropi, trenutno v Parizu, jutri pa bo najverjetneje že kje drugje, v kakšnem drugačnem kraju. Strast po potepanju pač ni ena izmed tistih navad, ki se z leti unesejo. Afriko obiskuje, kadar le more, najrajši gre v Angolo, domovino prednikov. Še vedno tudi upa, da se bo tja lahko kmalu vrnil za zmeraj. Da Sam Mangwana ne bo nikoli bogat, je zdaj tudi že kristalno jasno. In nasploh se zdi, da spreminjajoči se čas glasbenika ni kaj dosti spremenil. Še vedno piše pesmi in poje z istim angelskim tenorjem, zagovarja napredne socialistične ideje in se upira ustaljenemu redu, eksperimentira in si izmišlja nove glasbe. V zadnjih desetih letih je posnel šest albumov, enega očarljivejšega od drugega, a kaj, ko je prve tri žal zapazila samo peščica sladokuscev, med katerimi zagotovo ni bilo nikogar izmed tistih, ki v Evropi odločajo, kakšna naj bo pristna afriška glasba in kdo so njene resnične legende. Šele četrti in peti album – nebeško lepi Galo Negro in neubranljivo plesni Sam Mangwana sings Dinu Vengu – sta Samu prinesla nekaj vse predolgo zakasnele hvale in prve prave priložnosti, da se naposled izkaže pred evropsko publiko. »Tako pač je,« je v intervjuju za časopis, ki ga pravkar berete, pred leti potožil Sam Mangwana, »Afrika je Afrika in Zahod je Zahod. Tukaj moram biti srečen že, če se na mojih koncertih zbere tristo ljudi.«

Kaj bi dala, da bi 29. maja v Ljubljani na odru videla peti srečnega Sama Mangwano, pod njim pa plesati vsaj tisoč mojih novih afriških bratov in sester!!!

Sonja Porle