Psychobilly

Časi mutiranih rockerjev

V prejšnjem stoletju se je v Angliji zbrala peščica punkerjev, ki se je rada spogledovala s sestavinami rockabilly glasbe. Naveličani priredb o dekletih in avtomobilih iz petdesetih let, so P. Paul Fenech, Nigel Lewis in Mark Robertson ustanovili skupino z uporniško držo. Besedila so bila prepojena s krvjo, sprijenostjo in norostjo. The Meteors so, kot vsaki ustvarjalni in inovativni umetniški praksi pritiče, prekoračili marsikatero mejo ustaljenih glasbenih načinov in ustvarili križanca, ki je skozi rockabillyjevski ustroj kazal punkovske zobe.

Tako imenovani »mutirani rock« ali psychobilly je posameznikom, podobno kot druge alternativne in subkulturne skupine, pomenil sredstvo za premagovanje dolgčasa in upiranje elitizmu, čeprav je bil v tem pogledu mnogo manj družbeno angažiran kot punk. Pomenil je predvsem zabavo, odmik od bede in problemov realnosti. Ob že (ob)stoječi punkovski kulturi se je uspel razvijati z razmeroma visoko neodvisnostjo. Pri korenu te nove, zmešane glasbene zvrsti so se torej znašli The Meteors, ki so med prvimi uporabljali izraz psychobilly, čeprav so se tradicionalnega rockabillyja podobno lotili tudi drugi. Tako so se v Združenih državah z vplivi psihedelije in »hororja« poigravali The Cramps, toda v nasprotju z njihovim teatraličnim in bombastičnim pristopom so The Meteors ubrali agresivnejšo in neposrednejšo pot. Glasbo so sicer zasnovali na temeljih rockabillyja, a so se že na prvi plošči z naslovom In Heaven s skladbamiManiac Rockers From Hell, Graveyard Stomp in Teenagers From Outer Space jasno odmaknili od tipičnih rockabillyjevskih besedil, zGonna Shout So Loud I'm Gonna Wake Up The Dead pa so zapečatili mesto psychobillyja v specifičnem ozračju zgodnjih osemdesetih let. Prepreden s temačnimi podobami filmskih uprizoritev A. E. Poeja, ki so tedaj nastajale v londonskem »studiu groze« z imenom Hammer House, in poln morbidnega smisla za humor, je bil psychobilly avtentičen zvok tistega časa. Preboju Meteorjev so kmalu sledile nove ali pa že obstoječe skupine, ki so spremenile ali prilagodile glasbeni stil. Med prvimi protagonisti novega žanra so se pojavili Guana Batz, The Sting Rays, King Kurt, The Deltas in drugi. Po začetnih nastopih v lokalnih pubih in barih, kjer se je kar trlo publike, so se za psychobilly kmalu odprla tudi vrata večjih in uglednejših klubov. Klubfoot, dvorana v londonskem hotelu Clarendon, je postala središče neo- in psychobilly glasbe. Plošče Stompin At The Klubfoot s posnetki tamkajšnjih festivalov so sredi osemdesetih let veljale za kultni dokument o tem, »kdo je kdo na sceni«, čeprav ni zaslediti skupine The Krewmen, ki je v tem času z odličnim pevcem in izredno hitrimi ter melodičnimi skladbami predstavljala »Veliko trojico«.

»The Big Three« alias The Meteors, Guana Batz in The Krewmen so igrali zelo različne sloge psychobillyja, ki so postali nekakšna glasbena predloga za vse kasnejše skupine. Medtem ko so pri Meteors izstopale surovost, mračnjaškost in brezkompromisnost, so bili Guana Batz vedrejši in dostopnejši, The Krewmen pa so brzinski melodiji in črnemu humorju besedil med prvimi v tovrstnem eksperimentiranju dodali mešanico metalskega in hardrockovskega zvoka. The Meteors so imeli izrazito punkovsko držo, s pokonci štrlečim sredincem za vsakogar in dokaj malo potrpežljivosti do drugih skupin in slogov. Slogan, da so za resnične »psihote« le The Meteors tisti pravi psychobilly, te tudi po osemnajstih albumih še vedno kot krik norca useka v obraz: resda zaboli, a vsaj veš, od kod je priletelo ... Meteors ostajajo, razen krajšega odmora, ko so razmišljali in si premislili glede upokojitve, aktivni pri snemanju plošč in nastopanju; v začetku leta jih je bilo moč zaslediti na odrih nekaterih evropskih dežel. Danes se zdi njihov mutirani rockabilly verjetno manj impresiven kot pred dvajsetimi leti, čeprav ostaja zvest osnovnemu vodilu. V nasprotju s temačno resnostjo Meteors je značilnost lirike Guana Batz prav nasprotna, saj skladbe s temačno in grozljivo vsebino izvajajo šaljivo, humorno in duhovito. Skupina se je po prvencu Finally Held Down To Vinyl ... Atlast, ki med poznavalci velja za »klasiko«, nekoliko omehčala in zaplula v poprockovske vode, še vedno s pevcem Pipom na čelu in z rockabillyjevskim tempom, toda daleč od psihotičnih Meteors. Zbrani okrog kitarista in pisca besedil Tonyja McMillana, so The Krewmen na razvojni poti od hillbilly tria do divjega neorockabilly kvarteta, z brzinsko, tako imenovano »slap«(1) tehniko igranja kontrabasa, ostrino kitarskih rifov in vrhunskim psychobillyjevskim glasom pevca, kakršen je Mark »Maddog« Cole, postali pravi magnet za občinstvo, morda tudi zaradi redkih festivalskih nastopov, ki so ustvarili legendarni status »skupine v odsotnosti«. Po treh letih se je skupina reformirala in z glasom kitarista Tonyja McMillana podlegla vplivom metala s še tršo kitaro in še večjo hitrostjo. Prav s tem metalskim prizvokom in še korak dlje od rockabillyja so The Krewmen vpeljali enega popularnejših stilov psychobillyja, za njegove nadaljnje razsežnosti pa so zaslužni predvsem Danci z imenom Nekromantix. Poleg zaščitnih znakov, kot sta kontrabas v obliki krste in odrska oprava grobarjev, se pri Nekromantix razlikuje tudi struktura skladb, ki imajo popolnoma drugačne tonalne in melodične reference. Medtem ko so Krewmen osvajali z masivnimi kitarskimi napadi, so se Nekromantix držali preverjenih baladnih in repetitivnih melodij, odigranih s hitrostjo, ob kateri je zastajal dih. Posebnost Nekromantix, ki so bili kot prva psychobilly skupina nominirani za Grammyja, je zanimiva igra glavnega in spremljevalnega glasu, ki se harmonično prepletata do stopnje, ko ni več jasno, kdo vodi in kdo spremlja. A lovoriko najbolj čudaškega pevca v deželi psychobillyja si je priboril Mark »Sparky« Phillips, vodilni član angleške zasedbe Demented Are Go. Z masko pošasti na obrazu, zavit v pvc in gumijev tekstil, je Sparky ljubljenec tiste publike, ki hrepeni po psihopatskih in socialno neprilagojenih podtonih psychobillyja, čeprav mora dostikrat kar sama dopolnjevati Sparkyjevo pomanjkljivo kruljenje; to po drugi strani ne zadovoljuje zahtevnejših ljubiteljev skupine. Kljub temu Demented Are Go s specifičnim razvojem od perverznega, hardcorovsko zvenečega rockabillyja do dobro premišljene mešanice rockabillyja, hardcora, metala in psihedeličnih zvokov (kot je mogoče slišati na kasnejših ploščah) izstopajo iz povprečja. Sparkyjev glas je kljub muhavemu obnašanju neprecenljiv v zvenu in načinu podajanja besedil, o tem nas prepričajo predvsem skladbe Transvestite Blues, Busted Hymen, Satans Reject in dvoumna Fairies At The Bottom Of My Garden. Demented Are Go so tako kot Meteors ali Nekromantix vsekakor edinstveni v slogu in sodijo v sam vrh psychobillyja devetdesetih let, četudi je bila skupina zaradi izdatnega uživanja mamil ves čas delovanja podvržena nestanovitnosti. Včasih so člani skupino zapuščali kar med turnejo, dno pa je sodu izbil Sparky, ko je v Ameriki uščipnil v zadnjico šestnajstletno mladenko in končal za zapahi, obtožen nadlegovanja mladoletnice. Bobnar, kontrabasist in kitarist so si po tej izkušnji izbrali drugega, za vsak slučaj ameriškega pevca in nadaljujejo glasbeno pot pod imenom Thee Exit Wounds, Sparky pa si je za Demented Are Go našel novo druščino. Različni slogi psychobillyja se danes čedalje bolj oddaljujejo od tradicionalnega rockabillyja in vse več skupin, ki eksperimentirajo z raznimi vplivi in snemalnim tehnikami, ubira samosvoje smeri. Tako je skupina Frenzy, podobno kot The Krewmen in kasneje Demented Are Go, v posameznih skladbah uporabljala filmske zvočne inserte, medtem ko so Mad Sin iz nastopov naredili pravo predstavo s požiralci ognja in GoGo plesalkami. Berlinčani Mad Sin so začeli kot čisto običajen kričeč in vreščeč psycho trio sredi osemdesetih let in dozoreli v enega ključnih akterjev psychobillyja v zgodnjih devetdesetih letih. Prav tako so ena redkih psycho skupin s politično noto, čeprav pogosto zamaskirano v psychobilly preobleko, ki jo lahko v skladbah Walltown Kids, Where Will It Go in v duhoviti What's Behind (The Chemical Factory Wall?) odkrijete ali pa ne.

Poleg glasbe se je psychobilly spreminjal in bohotil tudi v drugih subkulturnih elementih. Od zgodnjega punkovskega videza z raztrganimi kavbojkami in s frizuro, pokončnim lasnim kodrom, imenovanim »quiff«(2), v obliki irokeze so se predvsem slednji razvili v neslutene višine in barve. Dekleta in fantje so nosili tako imenovane »krone«, frizure, ki so bile po sredini votle in so v bodisi čisto nizkem bodisi zelo visokem loku stale kot nekakšen ščit vrh pobrite glave. The Krewmen so imeli prav posebne krone, njihove irokezovske špice so imele polnejše sredice in so segale vse do tilnika. Članom skupine The Klingonz iz Dublina sta poleg visokega »quiffa« iz glave kot anteni štrleli še dve špici, Torment pa so skoraj popolnoma obrite glave kasneje okrasili s pompadurskimi vrtinci in briljantino v stilu petdesetih let. Poleg usnja in plastike, ki ju je narekovala moda, so bili v Nemčiji na psychobilly sceni zelo popularni kavbojski »čepsi«(3) ter dodatna fetišistična oprema z verigami in gumo. Značilno za psychobilly je, da vse od punkovskih zasnov dalje slogi oblačenja, frizur in obnašanja niso bili spolno diferencirani, in to celo takrat, ko je šlo za nasilnost. Tudi tej subkulturi je bila nemalokrat prilepljena oznaka nasilja in agresivnosti, a žal ne vedno brez razloga. Sredi osemdesetih let je začela evropska psychobilly scena počasi razpadati, klubi so zapirali vrata tovrstnim skupinam, tako da so nekatere, na primer Frenzy, popolnoma prenehale delovati. Fanovske skupine, kakršna je bila The Wrecking Crew, prava mednarodna tolpa ljubiteljev The Meteors, ki so včasih »varovale« prireditve, so z oviranjem in prepovedovanjem plesanja ali »slemanja« poskušale prevzeti nadzor nad občinstvom in obnašanjem med koncerti, to se je pogosto končalo v pretepih, ki so se bílikot prave bitke, z vsakokratnim maščevanjem ob naslednji festivalski priložnosti. Obdobje mrtvila se je vleklo vse do poznih devetdesetih let, ko je razvoj ameriške scene uspel razpihati žerjavico tudi v Evropi.

Teksaška skupina The Reverend Horton Heat je od druge polovice osemdesetih let igrala svojo različico psychobillyja, mešanico rockabillyja in rokenrola s prvinami countryja, rocka in punka. Njen sloves se je po afirmaciji v alternativnih krogih, razširil skozi različne glasbene scene in prodrl v sredinske tokove, kjer so se The Reverend Horton Heat znašli na lestvicah mainstreama. Čeprav niso nikoli veljali ne za »čistokrvni«, z drugimi besedami evropski, ne za ameriški psycho, so uživali dokajšnji ugled med rockabillyji, punkerji in metalci. Pionirji značilnega ameriškega psychobillyja so bili The Quakes, ki so v posameznih časovnih intervalih od konca osemdesetih let delovali tudi v Evropi. Podobno kot Stray Cats se je tudi Paul Roman po srečo pritepel v London, po verižnih težavah z ustrojem zasedbe The Quakes in z goljufivimi promotorji pa se je konec devetdesetih let skupina ustalila v popbilly slogu. V devetdesetih letih so se na ameriških klubskih in festivalskih plakatih vse pogosteje pojavljala imena neorockabilly in psychobilly skupin, kot so Barnyard Ballers, Reach Around Rodeo Clowns, Hillbilly Hellcats, Jet Black Machine, The Deadcats, Three Blue Teardrops, The Hooligans, TR6 in trenutno najpopularnejši Tiger Army. V Denverju so leta 1998 organizirali The Mile High Mayhem Psycho Fest s skupinami večinoma ameriškega izvora, medtem ko je bil New York's Big Psychobilly Rumble oktobra 2000 že pravi mednarodni spektakel. V Ameriki so se razvile scene, med katerimi sta najbolj kohezivni kot kaže newyorška in »west-coast« psycho scena, čeprav se tudi tam dogaja nekaj podobnega kot v Evropi v osemdesetih letih, ko so skupine prihajale resnično od vsepovsod.

Takšne razmere prispevajo k prosperiranju manjših, težje prebijajočih se evropskih skupin, ki se znajdejo na večjih neevropskih odrih, saj so se kolesja te glasbene industrije premaknila tudi drugod, predvsem v Avstraliji, Braziliji in na Japonskem. Skupini The Fireballs in The Living End sta med bolj zvenečimi imeni »v deželi tam spodaj«, vendar je slednje že po dveh albumih odplavilo iz psychobillyja v donosnejši greendayevski pop punk s podporo sredinskih medijev. The Living End, ki imajo tipičen instrumentarij s kontrabasom, polakustično kitaro in manjšo garnituro bobnov ter image z briljantino v laseh, kljub integraciji v psychobilly sceno nikoli niso bili obravnavani kot pravi psycho. Roko na srce, tudi Fireballs niso bili nič bolj pravoverni, toda nekako je njihov metalski pristop k psychobillyju naletel na pozitivnejše odzive. V Evropo je le redko prodrl glas iz daljne Brazilije, kjer sta se že v osemdesetih uveljavili skupini Missionáriosin Os Cervejas, dokler niso sredi devetdesetih let v skrajno hitrem in agresivnem stilu na sceni eksplodirali Os Catalepticos. Z vtisom, ki so ga naredili na največjem lokalnem psychobilly festivalu, so Os Catalepticos uspeli prodreti tudi med evropsko publiko. To je le ena od tovrstnih zgodb, ki se v tem času širijo po vsem svetu. V kotlu psychobillyja ponovno vre in brbota. Marsikatera zasluga za to, da psychobilly še brca, pa gre nedvomno vztrajni punkovski liniji, katere nekonformizem je stekel po venah teh mutiranih rockabillyjev in se zlil s starim dobrim reklom: »Rock'n'roll will never die.« Tako bo vedno kje kak psiho s pokončnim »quiffom« udarjal po kontrabasu in ohranjal vero v boljše čase. Čas je, da z njim stopimo v korak.

PsychoTik

Opombe

(1) Izraz »slap« ali »slapping« pomeni udarjanje in označuje hrupnejšo tehniko igranja kontrabasa z udarjanjem strun, ki je izvorno obogatila ritem in melodičnost zasedb brez bobnov, kasneje pa se je uveljavila kot slogovna značilnost »billy« glasbe.

(2) »Quiff« je beseda britanskega izvora, ki v psychobillyjevskem žargonu označuje šop las, počesanih navzgor in naprej, utrjenih tako, da se sprednji del v loku nagiba prek čela. Zanimivi so tudi drugi pomeni tega izraza, ki jih navaja Oxfordski angleški slovar: »quiff« kot poteg dima, navadno iz tobačnega zvitka; domiselna ukana ali spletka, zvijača; mlada ženska, še posebej prostitutka; slednje vodi še v zadnji sinonim, ki je »pariti se« ali »spolno se združevati« (OED, Oxford University Press, Oxford 2002).

(3) Slangovski izraz »čepsi«, ki ga uporabljajo tudi jahači pri nas, je poslovenjenje izraza »chaparajos«, angleško »chaps«, posebne kavbojske hlačne opreme za jahanje.